Jedro

Niti teža dejanja in zagrožena sankcija niti kompleksnost zadeve in osebne okoliščine tožnika ne narekujejo, da bi bilo za uresničevanje njegove pravice do sodnega varstva v sodnem postopku o prekršku tožniku potrebno in pravično dodeliti odvetniško BPP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

**Vsebina izpodbijane odločbe:**

1. Z izpodbijano odločbo Bpp 215/2023 z dne 4. 7. 2023 je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) za sestavo zahteve za sodno varstvo zoper plačilni nalog Policijske postaje Brežice, št. 0000125462786 z dne 13. 2. 2023 (v nadaljevanju: plačilni nalog).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnik po pooblaščeni odvetnici 7. 6. 2023 vložil obravnavano prošnjo za dodelitev BPP, ki jo je dopolnil 26. 6. 2023. Toženka pojasnjuje, da morajo biti skladno z določbami Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP, tretji odstavek 11. člena) ter upoštevaje upravnosodno prakso za odobritev BPP kumulativno izpolnjeni tako finančni (materialni) pogoji (glej 12., 13. in 14. člen ZBPP), kot tudi vsebinski pogoji, določeni zlasti v 24. členu ZBPP. Citira določbe prvega in tretjega odstavka tega člena ter dalje obrazlaga, da je pri presoji vsebinskih pogojev za dodelitev BPP glede prekrškovnih postopkov po uveljavljeni upravnosodni praksi treba upoštevati stališča, ki jih je Vrhovno sodišče zavzelo glede dodeljevanja BPP za kazenske zadeve v zvezi z 29. členom Ustave Republike Slovenije ter 6. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju: EKČP) in na tej podlagi oblikovano prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP). Glede vprašanja, kdaj brezplačno zastopanje po zagovorniku zahtevajo interesi pravičnosti, je tako ob ugotovitvi, da obdolženec nima dovolj sredstev, treba uporabiti dva kriterija, in sicer resnost kršitve in težo zagrožene kazni ter kompleksnost obravnavane zadeve.

3. Po povedanem toženka ugotavlja, da je bil tožniku izdan plačilni nalog z dne 13. 2. 2023, ki ga bremeni storitve prekrška po 62. členu Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju: ZPrCP), po katerem se z globo 40,00 EUR kaznuje tistega, ki kot voznik zapusti vozilo in ne ukrene vsega potrebnega, da se vozilo ne bi moglo samo premakniti. Iz opisa dejanskega stanja v plačilnem nalogu izhaja očitek tožniku, da naj bi dne 19. 12. 2022 ob 18:38 uri v naselju A. imel ustavljeno vozilo znamke Volkswagen, tip Transporter, reg. št. ..., na katerem ni imel prižganega motorja, v vozilu pa je pustil prižgan kontakt. Izstopil je iz vozila, pri tem pa kot voznik, ki je zapustil vozilo, ni ukrenil vsega potrebnega, da se le-to ne bi moglo samo premakniti. Vozilo je začelo nekontrolirano peljati po klancu navzdol proti naselju B. in pri tem zapeljalo na dvorišče stanovanjske hiše z naslovom C., tam trčilo v ciprese, last Č. Č., in tam tudi obstalo. Prekrškovni organ se pri tem sklicuje na ugotovitve policistov ter izjavi Č. Č. in D. D. Kot pojasni toženka, je v zvezi z ugotavljanjem vsebinskih pogojev za dodelitev BPP tožnika pozvala k dopolnitvi obravnavane prošnje v smislu predhodno obrazloženih stališč, vendar kljub pozivu z natančnim poukom tožnik v dopolnitvi prošnje ni navedel razloga, zakaj bi glede na naravo konkretnega postopka potreboval odvetniško pomoč, je pa priložil izvod dejansko vloženega predloga za vrnitev v prejšnje stanje in zahteve za sodno varstvo z dne 9. 6. 2023 zoper plačilni nalog (v tej vlogi je navajal, da očitanega prekrška ni storil, saj kritičnega dne vozila ni vozil, ampak je bil le sopotnik v vozilu).

4. Po mnenju toženke je obravnavana prošnja za dodelitev BPP za sestavo zahteve za sodno varstvo zoper plačilni nalog neutemeljena iz dveh razlogov: a) glede na načelo pravičnosti in sorazmernosti dodelitve BPP ter b) zaradi neobstoja izgledov za uspeh. Toženka, upoštevaje povzeto dejansko stanje in pravno podlago prekrškovne zadeve ter podane navedbe tožnika, zaključuje, da niti teža dejanja in zagrožena kazen, niti kompleksnost zadeve in osebne okoliščine tožnika ne kažejo, da mu bi bilo za uresničevanje pravice do sodnega varstva v prekrškovnem postopku potrebno in pravično dodeliti odvetniško BPP. Navaja še, da tožniku kot sankcija najbrž grozi globa, a ta okoliščina sama zase ne odtehta dodelitve BPP. V tej zvezi pojasnjuje, da lahko storilec pod pogoji Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1, glej 19.a in 202.c člen), če zaradi premoženjskega stanja globe in stroškov ni zmožen plačati, najpozneje do poteka roka za plačilo predlaga, da se to nadomesti z delom v splošno korist. Prav tako lahko po preteku roka za plačilo globe zaprosi za njeno obročno plačilo (18. člen ZP-1). O teh možnostih je vsak storilec v sodbi poučen. Kot dalje navaja toženka, je dejansko stanje prekrškovne zadeve (v kateri se tožniku očita, da kot voznik, ki je zapustil vozilo, ni ukrenil vsega potrebnega, da se vozilo ne bi moglo samo premakniti) povsem enostavno, zadeva pa je - kljub pravni laičnosti tožnika - enostavna tudi s stališča pravne podlage, to je relevantnega prekrškovnega predpisa. Toženka ponavlja, da tožnik v dopolnitvi obravnavane prošnje ni navedel nobenega razloga, zakaj bi mu bilo, upoštevajoč dejansko stanje zadeve in vsebino očitanega ravnanja ter dokaze iz plačilnega naloga treba dodeliti BPP v obliki zastopanja po odvetniku. V dopolnitvi prošnje priloženi vlogi navaja zgolj, da očitanega prekrška ni storil in zato želi plačilni nalog izpodbijati iz vseh zakonskih razlogov, nato pa pojasnjuje še razloge za zamudo roka za vložitev zahteve za sodno varstvo in podaja predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Po povedanem toženka navaja, da tožnik ne izkazuje verjetnih izgledov za uspeh in bi bila dodelitev BPP nerazumna. Obravnavano prošnjo je iz navedenih razlogov zavrnila. Sklepno pripominja, da v postopku o prekršku na kršitev materialnega prava pazita po uradni dolžnosti tako sodišče prve, kot tudi sodišče druge stopnje. Storilčev položaj z zagotovitvijo poštenega (pravičnega) postopka varujejo tudi temeljna načela in nekatera pravila (rednega) prekrškovnega postopka po ZP-1, kot sta načelo zakonitosti in načelo materialne resnice, skladno s katerim mora sodišče po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku (razen v primeru obdolženčevega priznanja), pri čemer mora enako skrbno preiskati okoliščine in ugotoviti dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist; prav tako mora poskrbeti, da nevednost ali nepoučenost obdolženca ni v škodo pravicam, ki mu gredo v postopku.

**Vsebina tožbe in potek upravnega spora:**

5. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo v upravnem sporu iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. V tožbi navaja, da je toženka odločitev oprla na prvi odstavek 24. člena ZBPP, ki ga tožnik, kot tudi tretji odstavek istega člena v nadaljevanju tudi citira ter pojasnjuje, da navedena zakonska podlaga toženki nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za BPP zavrne. Vendar pa 24. člen ZBPP toženki daje podlago za zgolj omejeni vsebinski preizkus zadeve, obseg oziroma meje tega preizkusa namreč opredeljuje s pravnim standardom očitne nerazumnosti, ki se nanaša na verjetnost uspeha v postopku. Ta pravni standard mora toženka v vsaki zadevi posebej napolniti ob uporabi kriterijev iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP, ki so prav tako vezani na pojem "očitnosti". Razlogi za zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo biti očitni, spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene vsebinske analize zadeve, saj organ za BPP s svojo presojo ne more poseči v vsebino sodnega varstva, ki se želi doseči z BPP (tako tudi sodba I U 1434/2019). Tožniku je v konkretnem primeru potreben odvetnik, saj je zadeva kompleksna, ne glede na nizko predpisano globo 40,00 EUR. Če bi bil spoznan za odgovornega za očitani prekršek, je posledično tudi kriv za druga dva očitana prekrška, kjer je globa predpisana v višjem razponu, to je 1.700 EUR, kar izhaja iz odločbe Policijske postaje (v nadaljevanju: PP) Brežice z dne 31. 5. 2023. Prav tako bo morala njegova mati E. E. plačati regres zavarovalnici. Tožnik ves čas postopka trdi, da ni bil voznik, ampak sopotnik v vozilu. Sam ni pravni strokovnjak, katerega zato potrebuje. Policisti so izdali plačilni nalog kot tudi odločbo z dne 31. 5. 2023 več mesecev po domnevno storjenem prekršku. Tožnik meni, da je toženka v obravnavani zadevi podrobno posegla v vsebino sodnega varstva, ki bo oziroma je v teku, in se opredeljevala, da glede na ugotovljeno dejansko stanje in dokazila tožnik nima možnosti za uspeh. Ker bo v prekrškovnem postopku treba izvesti kompleksen dokazni postopek, v postopku dodelitve BPP ni mogoče trditi, da je zadeva očitno nerazumna. Tožnik potrebnih vlog ne zna sam sestaviti in se braniti na sodišču, ko bodo npr. zaslišani policisti. Toženka je torej napačno uporabila 24. člen ZBPP (pri tem se sklicuje tudi na sodbo I U 226/2021 z dne 3. 3. 2021). Kot še ugovarja, je toženka kršila tožnikovo pravico do izjave, ker ga pred izdajo izpodbijane odločbe ni pozvala k ponovni dopolnitvi prošnje za BPP, če je menila, da posredovani podatki niso dovolj.

7. Kot dokaze je tožnik v tožbi predlagal: svoje zaslišanje, izpodbijano odločbo ter celotni spis Bpp 215/2023, plačilni nalog z dne 13. 2. 2023, poziv toženke k dopolnitvi prošnje z dne 16. 6. 2023, svoj odgovor z dne 26. 6. 2023 na navedeni poziv, predlog za vrnitev v prejšnje stanje in zahtevo za sodno varstvo z dne 9. 6. 2023, odločbo o prekršku PP Brežice z dne 31. 5. 2023, dopis odvetnice F. F. Zavarovalnici G., d. d. z dne 5. 5. 2023 in dopis omenjene zavarovalnice z dne 11. 5. 2023 glede regresnega zahtevka 1064251. 8. Toženka, ki je sodišču predložila spis zadeve Bpp 215/2023, odgovora na tožbo ni podala.

9. Po prejemu vabila na narok za glavno obravnavo, razpisan za 3. 10. 2023 ob 10:00 uri, je tožnik z vlogo z dne 13. 9. 2023 sporočil, da se pravici do glavne obravnave odpoveduje. Sodišče ga je z dopisom z dne 19. 9. 2023 poučilo, kdaj lahko v upravnem sporu odloča brez glavne obravnave, pri čemer ga je posebej seznanilo z vsebino zadnje alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 in da na navedeni podlagi lahko brez glavne obravnave odloča le ob strinjanju obeh strank. Obenem je tožnika seznanilo, da v skladu z 52. členom ZUS-1 tožnik v tožbi lahko navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta; nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnika je opozorilo, da glede na navedeno sodišče ne bo upoštevalo šele tožbi priloženega dopisa zavarovalnici z dne 5. 5. 2023, njenega dopisa z dne 11. 5. 2023 in odločbe o prekršku z dne 31. 5. 2023 ter vseh s tem povezanih toženih navedb, saj je te navedbe in dokaze tožnik podal šele v tožbi, čeprav je imel možnost to storiti že v upravnem postopku izdaje izpodbijane odločbe. Tožniku je sodišče omogočilo, da se v danem roku izjavi o navedenem. Seznanilo ga je tudi, da v primeru, če ne bo prejelo soglasja toženke za odločanje na podlagi zadnje alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, razpisanega naroka za glavno obravnavo ne bo preklicalo; če nanj ne bo prišel tožnik ali nobena od strank, pa bo sodišče lahko odločilo na podlagi tretjega odstavka 58. člena ZUS-1 (to je brez glavne obravnave ob upoštevanju dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje izpodbijane odločbe).

10. Tožnik je v vlogi z dne 25. 9. 2023 navedel, da je dopis zavarovalnici z dne 5. 5. 2023 in njen dopis z dne 11. 5. 2023 predložil šele v upravnem sporu, ker je ti listini prejela njegova mati E. E., ki jih je tožniku izročila šele kasneje, sam pa jih je predložil takoj, ko jih je dobil. Sicer pa to ni ključno za obravnavano zadevo, ampak je bistveno, da bi mu morala toženka odobriti BPP, saj se lahko vsaka oseba zagovarja s strokovnjakom, to je odvetnikom. Zadeva ni očitno nerazumna oziroma tožnik verjetne izglede za uspeh v prekrškovnem postopku. Hkrati je zadeva pomembna za njegov osebni in socialno-ekonomski položaj ter je zanj življenjskega pomena. Odločitev glede morebitnega plačila globe vsekakor vpliva na materialni položaj tožnika. Ker ta nima pravnega znanja, je pomembno, da ga zastopa odvetnik, ki bo lahko učinkoviteje zastopal njegove pravice in pravne koristi. Tožnik izpolnjuje subjektivne pogoje za dodelitev BPP (saj je prejemnik denarne socialne pomoči) in objektivne pogoje iz 24. člena ZBPP. Odločbo o prekršku z dne 31. 5. 2023 je toženka obravnavala v drugi zadevi (Bpp 214/2023), zato bi jo lahko upoštevala. Tožnik vztraja tudi pri očitku, da je toženka kršila določila Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), saj bi ga morala pozvati k dopolnitvi prošnje, če je za razjasnitev dejanskega stanja potrebovala dodatna dokazila, a tega ni storila.

11. Ker sodišče ni prejelo pisnega soglasja obeh strank za odločanje brez glavne obravnave na podlagi zadnje alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, za dne 3. 10. 2023 razpisanega naroka za glavno obravnavo ni preklicalo. Ob oklicu zadeve je bilo ugotovljeno, da se naroka, čeprav sta bila pravilno povabljena, tožnik in toženka nista udeležila. Zato sodišče glavne obravnave ni opravilo ter je odločilo brez nje na podlagi tretjega odstavka 58. člena ZUS-1, upoštevajoč v postopku izdaje izpodbijane odločbe ugotovljeno dejansko stanje. Neopravljena glavna obravnava ima namreč v takšnem primeru za posledico, da se ne izvedejo v tožbi predlagani dokazi, rezultat česar je nedokazanost tožbenih očitkov o nepravilno ali nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Prav tako se z neudeležbo na glavni obravnavi tožnik odpove saniranju vseh morebitnih kršitev pravil postopka, ki bi se lahko odpravile z opravljeno glavno obravnavo v upravnem sporu (glej Zakon o upravnem sporu s komentarjem, ur. Erik Kerševan, Založba Lexpera in GV Založba, Ljubljana 2019, str. 329-330).

**K I. točki izreka:**

12. Tožba ni utemeljena.

13. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je toženka zavrnila obravnavano prošnjo za dodelitev BPP, s katero je tožnik uveljavljal, naj se mu dodeli BPP za zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog z dne 13. 2. 2023. 14. V skladu s prvim odstavkom 1. člena ZBPP je namen BPP uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Dodelitev BPP urejajo nadaljnje določbe ZBPP. Kot predpisuje tretji odstavek 11. člena tega zakona, se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom. Tako ZBPP v prvem odstavku 24. člena določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da: zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (1. alineja) in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (2. alineja). V skladu s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. V obravnavanem primeru je sporno, ali je toženka pri izdaji izpodbijane odločbe pravilno upoštevala citirane določbe (prvega odstavka) 24. člena ZBPP.

15. Vrhovno sodišče je v več zadevah (npr. sodbi X Ips 207/2014 in X Ips 226/2014, obe z dne 11. 11. 2015, ter sodba X Ips 224/2014 z dne 10. 12. 2015) obrazložilo, na kakšen način je treba razumeti oziroma uporabiti določbe 24. člena ZBPP pri odločanju o dodelitvi BPP v kazenskih postopkih. Pojasnilo je, da je v kazenskih postopkih pravica do BPP varovana tudi v povezavi s pravico do obrambe s pomočjo zagovornika po 29. členu Ustave kot elementom pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Tretji odstavek 6. člena EKČP namreč v točki c) določa, da je sestavni del pravice do poštenega sojenja, da ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti. Po ustaljeni praksi ESČP je glede vprašanja, kdaj brezplačno zastopanje po zagovorniku v kazenskem postopku zahtevajo interesi pravičnosti, da bo ustrezno varovana človekova pravica iz točke c tretjega odstavka 6. člena EKČP, treba uporabiti naslednje kriterije: - resnost kršitve in težo zagrožene kazni; - kompleksnost obravnavane zadeve, v zvezi s čimer je treba upoštevati tudi osebnostne lastnosti obdolženca. V kazenski zadevi je tako, kot je pojasnilo Vrhovno sodišče, kot temeljne in ključne okoliščine treba upoštevati težo dejanja in zagrožene kazni ter zahtevnost kazenskega postopka, v katerem se je znašel prosilec. V primerih, ko je zagrožen odvzem prostosti, je to praviloma že samo po sebi okoliščina, ki terja brezplačno postavitev zagovornika obdolžencu brez lastnih sredstev. Kompleksnost postopka in osebnostne lastnosti obdolženca pa lahko pravno pomoč z zagovornikom utemeljujejo tudi v drugih kazenskih postopkih. Pri tem ocena možnosti uspeha (v smislu njegovega končnega izida za obdolženca) za prvostopenjski kazenski postopek ni bistvena.

16. Upravno sodišče je nato večkrat (prim. sodbe v zadevah III U 137/2017, I U 1885/2020 in III U 73/2022) pojasnilo, da so stališča, ki so se izoblikovala v sodni praksi Vrhovnega sodišča v zvezi s kazenskimi postopki in ki izhajajo iz ustaljene sodne prakse ESČP, uporabljiva tudi v sodnih postopkih o prekrških. Tudi prekrški namreč spadajo v področje kaznovalnega prava, v katerem se izreka represivne ukrepe, in tudi v teh postopkih je treba upoštevati minimalna ustavnopravna jamstva. Ob tem pa ni mogoče zanemariti, da je že zakonodajalec opravil določeno tehtanje v smislu okoliščin, ki jih je kot relevantne izpostavilo Vrhovno sodišče, s tem, ko je določeno dejanje opredelil kot prekršek (in ne kot kaznivo dejanje, ki pomeni resnejšo kršitev pravnega reda), za prekrške pa so posledično predpisane drugačne, praviloma lažje sankcije kot za kazniva dejanja. Obenem ni mogoče spregledati, da je iz sodne prakse, v kateri je Vrhovno sodišče oblikovalo zgoraj opisana stališča, razvidno, da se Vrhovno sodišče ni izreklo, da bi bilo treba BPP, celo kadar gre za kazenski postopek, odobriti vsakemu obdolžencu, ki izpolnjuje materialni pogoj za dodelitev BPP. Izrecno je namreč kot napačno zavrnilo stališče, da se dodeljevanje BPP na podlagi 24. člena ZBPP ne more razlikovati glede na vrsto postopka, ampak je poudarilo nasprotno, da ZBPP v pomensko odprtih normah 24. člena pri presoji dodelitve BPP na tej podlagi omogoča tudi upoštevanje vrste postopka. To pa pomeni, da je stališča Vrhovnega sodišča, ki se nanašajo na dodelitev BPP za kazenski postopek, za sodni postopek o prekršku treba uporabiti ob upoštevanju narave tega postopka in v njem obravnavanih protipravnih dejanj ter dejstev in okoliščin konkretnega primera in zanj relevantne pravne podlage.

17. Sodišče po povedanem, glede na tožnikove navedbe in razloge izpodbijane odločbe, pojasnjuje, da upoštevajoč predstavljena pravna stališča ne sledi toženki, kolikor ta zavrnitev dodelitve BPP utemeljuje na zaključku, da tožnik ne izkazuje verjetnih izgledov za uspeh z zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog v smislu, da končni izid tega postopka zanj ne bo ugoden. Prav tako glede na vse obrazloženo zavrnitve BPP za kazenski postopek in tudi za sodni postopek o prekršku ni mogoče utemeljiti zgolj s sklicevanjem, da v navedenih postopkih sodišče samo po uradni dolžnosti ugotavlja vsa dejstva in skrbi za pravilno uporabo materialnega prava ter varstvo procesnih pravic obdolženca. Tudi razlogi v tej smeri, ki jih toženka navaja v zadnjem odstavku obrazložitve izpodbijane odločbe, torej ne morejo biti odločilni za zavrnitev obravnavane prošnje za BPP. Vendar pa to ne daje podlage za ugoditev tožbi.

18. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je namreč toženka opravila tudi presojo dejstev in okoliščin zadeve, za katero se uveljavlja dodelitev BPP, glede na prehodno opisane kriterije, ki jih izpostavilo Vrhovno in Upravno sodišče v navedeni sodni praksi. Sodišče sledi presoji toženke, da niti teža dejanja in zagrožena sankcija niti kompleksnost zadeve in osebne okoliščine tožnika ne narekujejo, da bi bilo za uresničevanje njegove pravice do sodnega varstva v sodnem postopku o prekršku tožniku potrebno in pravično dodeliti odvetniško BPP. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe, iz plačilnega naloga (katerega vsebino oziroma v njem navedeno dejansko stanje je toženka povzela v obrazložitvi odločbe) izhaja, da se tožniku v zadevnem postopku očita storitev prekrška po 62. členu ZPrCP, storjenega 19. 12. 2022 ob 18:38 uri v naselju A. V 62. členu ZPrCP je določeno, da mora voznik, ki zapusti vozilo, ukreniti vse potrebno, da se vozilo ne more samo premakniti in vozilo zavarovati pred neupravičeno uporabo (prvi odstavek) ter da se z globo 40,00 EUR kaznuje za prekršek voznik, ki ravna v nasprotju z določbo tega člena (drugi odstavek). Upoštevajoč navedeno sodišče ne vidi podlage za drugačno presojo glede resnosti kršitve in teže zagrožene sankcije, kot izhaja iz razlogov izpodbijane odločbe: očitno je, da se v postopku, na katerega se nanaša prošnja za BPP, tožniku ne očita težja kršitev, pa tudi, da je teža zagrožene sankcije za očitani prekršek majhna, saj gre za globo v relativno nizkem znesku (pri čemer je toženka zgolj še dodatno pojasnila, kako lahko ravna stranka, če izrečene globe ne more plačati).

19. Sodišče sledi tudi presoji iz izpodbijane odločbe, da glede na dejansko stanje, kot tudi s stališča pravne podlage ne gre za kompleksno zadevo. V tej zvezi sodišče pripominja, da iz navedb, ki jih je podal tožnik, tudi niso razvidne nobene takšne njegove osebnostne lastnosti, ki bi zahtevale dodelitev BPP. Tožnik namreč tudi še v upravnem sporu (čeprav ga zastopa odvetnica) ostaja pri splošnem sklicevanju, da ni pravni strokovnjak (kar samo po sebi, glede na zakonsko ureditev in navedeno sodno prakso, za dodelitev BPP ne zadošča) ter povsem splošni, nekonkretizirani trditvi, da bo treba v prekrškovnem postopku izvesti kompleksen dokazni postopek. Take posplošene trditve podlage za drugačno presojo ne dajejo, pri čemer sodišče izpostavlja, da se tožnik naroka za glavno obravnavo, na kateri bi lahko svoje navedbe konkretiziral in na kateri bi se lahko izvajali dokazi, ni udeležil. Prav tako do drugačne presoje ne more privesti tožnikovo sklicevanje, da je, če bi bil spoznan za odgovornega za očitani prekršek, posledično kriv še za dva druga očitana prekrška ter da bo njegova mati morala plačati regresni zahtevek zavarovalnici. Te navedbe in z njimi povezani dokazi so neupoštevne novote v smislu 52. člena ZUS-1, saj jih je tožnik podal šele v upravnem sporu, čeprav po presoji sodišča ni upravičil, da tega ob zadostni skrbnosti ne bi mogel storiti že v postopku pred toženko, ko ga je ta pozvala k dopolnitvi prošnje. Poziv je bil tožniku vročen 20. 6. 2023 po pooblaščenki F. F., to je isti odvetnici, ki je sestavila dopis zavarovalnici z dne 5. 5. 2023 in bila naslovnica dopisa zavarovalnice z dne 11. 5. 2023. Tožnik zgolj pavšalno in nedokazano (glede na prej povedano pa tudi neprepričljivo) zatrjuje, da naj bi omenjene listine od matere prejel šele kasneje. Da do izteka postavljenega roka za dopolnitev prošnje še ne bi razpolagal z odločbo o prekršku z dne 31. 5. 2023, pa niti ne trdi in ne pojasni, zakaj se na to odločbo že v obravnavanem postopku Bpp 215/2023 pred toženko (v katerem ga je tudi zastopala odvetnica) ni skliceval. Sodišče dodaja še, da pomena zadeve, za katero uveljavlja dodelitev BPP, tožnik ne more utemeljevati s posledicami, ki ne bodo nastale zanj, ampak za njegovo mater (da bi bil tožnik še mladoleten oziroma da bi bila mati njegov družinski član v smislu za dodelitev BPP relevantnih zakonskih določb, ni navedel niti v prošnji za BPP niti kasneje). Tudi sicer pa so, kot je bilo že obrazloženo, ob neopravljeni glavni obravnavi na podlagi tretjega odstavka 58. člena ZUS-1 tožbeni očitki o nepravilno in nepopolno ugotovljenem dejanju ostali nedokazani. Zaradi neudeležbe na glavni obravnavi tožnik tudi ne more z uspehom uveljavljati ugovora o kršitvi pravil postopka zaradi kršitve njegove pravice do izjave v postopku pred toženko, saj bi se ta kršitev lahko sanirala z opravljeno glavno obravnavo v upravnem sporu, čemur pa se je tožnik odpovedal. 20. Tudi po presoji sodišča torej okoliščine konkretne zadeve, za katero se je s predmetno prošnjo uveljavljala dodelitev BPP, ne dajejo podlage za zaključek, da bi bilo za uresničevanje pravice do sodnega varstva tožniku treba dodeliti BPP. Tega ne utemeljuje niti teža očitanega dejanja niti zagrožena sankcija. Glede kriterija kompleksnosti zadeve in v tej zvezi osebnostnih lastnosti tožnika pa sodišče ugotavlja, da je tožnik navedbe v tej smeri podal le pavšalno, premalo konkretizirano, da bi sodišče v tem lahko imelo zadostno podlago za drugačno presojo.

21. Ker je izpodbijana odločba po navedenem pravilna in zakonita, tožbene ugovore pa je bilo treba zavrniti kot neutemeljene, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K II. točki izreka:**

22. Odločitev o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

23. Tožnik je hkrati s tožbo podal predlog za taksno oprostitev, zato sodišče še pojasnjuje, da se sodna taksa v tem postopku, upoštevajoč šesti odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in na tej podlagi ustaljeno sodno prakso, ne plača. Ker je torej tožnik plačila sodne takse v tem upravnem sporu oproščen že glede na zakon, sodišče o tem ne bo odločalo s sklepom.