Jedro

Ni podana kršitev postopka (po 5. ali 6. točki 2. odstavka 354. člena ZPP), kadar sodišče izda sodbo na podlagi pripoznave, čeprav tožeča stranka govori v tožbi o možnosti zvišanja tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi pobijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S pobijano sodbo na podlagi pripoznave je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožničinemu v tožbi postavljenemu odškodninskemu zahtevku in naložilo toženki, da ji mora plačati 600.000,00 SIT odškodnine z obrestmi in odškodninsko rento.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in predlaga, da naj se razveljavi sodba na podlagi pripoznave. Podani da sta kršitvi 5. in 7. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ker je sodišče oprlo sodbo na nedovoljena razpolaganja strank. Tožeča stranka je namreč v tožbi izrecno navedla, da bo prilagodila odškodninski zahtevek iz naslova nematerialne škode izvedenskemu mnenju sodnega izvedenca, hkrati pa da si pridržuje pravico prilagoditi rentni zahtevek podatkom o višini materialne škode. Tožena stranka je očitno pripoznala tožbeni zahtevek, ker je bil nizko postavljen in takega razpolaganja sodišče ne more dovoliti, ker je to v nasprotju s 3. odstavkom 3. člena ZPP.

Zaradi takih razlogov ni mogoče izdati pripoznalne sodbe tudi na podlagi 2. odstavka 331. člena ZPP. Sodišče bi moralo odložiti izdajo sodbe na podlagi pripoznave do izjave tožeče stranke ali se s pripoznavo strinja. V podobnih primerih se je tudi že sodna praksa izrekla, da so tovrstne pripoznave neveljavne.

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča niso podane v pritožbi zatrjevane kršitve postopka ali pa kakšne druge uradoma upoštevne. Tožba predstavlja tožnikovo procesno dejanje, ki je sicer naslovljeno na sodišče, a je uperjeno zoper toženca, ki mu omogoča določena procesna ravnanja (med drugim 2. odstavek 3. člena ZPP). V tožbi postavljen tožničin zahtevek je tožena stranka pripoznala in ker je s tem izkoristila svoje procesne pravice, ni mogoče govoriti o zlorabi takih pravic (tudi člen 331 ZPP). Predmet njene pripoznave je bil v tožničini tožbi postavljen zahtevek (katerega sklepčnost ne more biti vprašljiva) ter predmet (pripoznave) ni bila tožbena ali pravna podlaga, pač pa tožbeni zahtevek. Pripoznave tožnica tudi ne more preprečiti. Ni sporno, da je tožnica govorila v tožbeni podlagi o tem, da si pridržuje pravico prilagoditi tožbeni zahtevek mnenju izvedenca ali poročilom o škodi. Taka izvajanja imajo v procesnopravnem oziru pomen najave morebitne razširitve tožbe. Vendar pa tožba s takimi navedbami ne onemogoča izdajo sodbe na podlagi pripoznave, niti taka sodba ne onemogoča vložitve nove tožbe zaradi plačila še druge - večje škode, če s prvo tožbo ni bila zajeta, to je iztoževana celotna škoda (namreč iztožuje se lahko le del in ne nujno celotna škoda in tudi pripoznati je mogoče le iztoževano škodo, kadar ta ni zahtevana v vsem obsegu). Brez vsake stvarne podlage pa so tudi izvajanja o tem, da je sodišče s sporno sodbo omogočilo nedovoljeno razpolaganje (tožene) stranke. To je pojmovno izključeno že zato, ker naj bi tožnica dobila s sporno sodbo priznano le del in ne vse od obstoječe škode. Poleg tega pa se določila iz 1. in 2. točke 3. odstavka 3. člena ZPP nanašajo na predpise materialnega prava, kar pomeni, da sodišče ne dovoli razpolaganja (po 2. odstavku 3. člena ZPP) oziroma pripoznave zahtevka (po 2. odstavku 331. člena ZPP), če bi bilo tako razpolaganje v nasprotju s prisilnimi predpisi oziroma moralnimi pravili (obakrat v materialnopravnem pomenu).

Ker pritožbeno sodišče na podlagi povedanega ocenjuje, da tožničina pritožba ni utemeljena, jo je zavrnilo in pobijano sodbo potrdilo (člen 368 ZPP).