Jedro

Tožnik, ki predlaga izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, mora izkazati konkretno nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja nedenarne terjatve s prepovedjo odtujitve in obremenitve deležev toženčev za nepremičnini, vpisani v vložku št. 349 k.o. .... Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da tožnik konkretne nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve brez začasne odredbe onemogočena ali precej otežena, ni izkazal. Proti sklepu se pritožuje tožeča stranka, uveljava pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter sodišču druge stopnje predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da začasni odredbi ugodi, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da sodišče očitno ne osporava verjetnosti obstoja terjatve, meni pa, da ni izkazane konkretne nevarnosti, da bosta toženca sporno nepremičnino odtujila. Meni, da zadošča možnost, da bi toženca odtujila ali obremenila nepremičnino.

To lahko storita zgolj iz nagajivosti. Če toženca prodata tretji osebi nepremičnino, jo le-ta pridobi bona fide, napram tej osebi pa tožnik izgubi vsako možnost uveljavitve svoje terjatve po tej tožbi, saj se te tretje osebe predmetna darilna pogodba ne tiče in v takem primeru tožnik nikoli ne bo mogel uvejavljati svoje terjatve iz vzroka izpodbojnosti in neveljavnosti pravnega posla od 6.4.1981 v zvezi z dodatkom z dne 11.6.1998. Poleg tega toženca zaradi te začasne odredbe, če bi bila dovoljena, ne bi utrpela nobene škode.

Sodišče je zavrnilo predlog neutemeljeno, tudi preuranjeno, saj bi lahko z zaslišanjem strank natančneje ugotovilo dejansko stanje in potem odločilo o tožnikovem predlogu.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je predlagal izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Za izdajo začasne odredbe mora izkazati kumulativni obstoj dveh pogoje: verjeten obstoj terjatve in drugi pogoj, ki ga je opredelila tožeča stranka z nevarnostjo, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Obstoja prvega pogoja sodišče ni ugotavljalo, ker je zaradi neizkazane druge predpostavke za izdajo začasne odredbe po 272. čl. ZIZ predlog zavrnilo. Pritrditi je potrebno pravnemu naziranju prvega sodišča, da bi tožnik moral izkazati konkretno nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežkočena. Sama možnost obstoja takšne nevarnosti, ki jo zatrjuje tožeča stranka zgolj z možnostjo prodaje in obremenitve nepremičnine, ne zadošča. Nevarnost, ki se po 272. čl. ZIZ zahteva, mora biti vsaj objektivna. Zadostuje torej nevarnost, ki obstaja zaradi zunanjih dejavnikov, neodvisno od ravnanja dolžnika v smeri preprečitve uveljavitve upnikove terjatve oziroma njene otežitve, vendar pa mora biti konkretna. Z drugimi besedami to pomeni, da bi morala tožeča stranka navesti dejstva, ki kažejo na obstoj nevarnosti prodaje ali odtujitve nepremičnine. Teh dejstev v predlogu ni navedla, prav tako v njem ni trdila, da tožena stranka zaradi začasne odredbe, če bi bila dovoljena, ne bi utrpela nobene škode. Gre za spremembo trditvene podlage, ki v pritožbenem postopku ni več dovoljena.

Zaradi povedanega je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje po določi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s čl. 15. ZIZ.