Jedro

V tem individualnem delovnem sporu tožnik od prvo in drugo tožene stranke uveljavlja solidarno plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zaradi škodnega dogodka, do katerega je prišlo spornega dne na delu pri drugo toženi stranki. Tožnik se je ob 22.00 uri napotil do parkiranega vozila in pri tem prečkal zelenico, na kateri je bilo grmičevje in kamenje. Ko pa je stopil na robnik, mu je spodrsnilo, zaradi česar si je poškodoval desno koleno. Ker je prej deževalo, je bila zelenica mokra, na njej je bilo tudi nekaj odpadlega listja. Drugo tožena stranka ni krivdno odgovorna za tožniku nastalo škodo. Drugo toženi stranki namreč ni mogoče očitati nobenega protipravnega ravnanja oziroma opustitve. Šlo je za parkirišče, kjer so imeli policisti parkirana vozila. Tožnikovo vozilo je bilo parkirano vzvratno tik ob robnik zelenice. Izvedenec za varstvo pri delu je ugotovil, da je bilo parkirišče ustrezno urejeno in tudi zgrajeno skladno s predpisi in normativi. Prav tako je tožena stranka poskrbela za ustrezen dostop do parkirišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik in prvo tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od prvo in drugo tožene stranke uveljavljal solidarno plačilo zneska 33.763,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila in plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan v roku 15 dni prvo toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 5.857,20 EUR (II. točka izreka), drugo toženi stranki stroške postopka v višini 3.299,16 EUR (III. točka izreka) in stranskemu intervenientu stroške postopka v višini 955,96 EUR (IV. točka izreka), v primeru zamude vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče v razlogih sodbe napačno povzelo tožnikovo izpoved, da se je na mestu padca nahajala ogromna količina listja, zato ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti. V nasprotju z izvedenimi dokazi sodišče nadalje ni verjelo tožnikovim trditvam, da luči, ki naj bi razsvetljevale parkirišče, niso delovale, da je bil dostop do avtomobila neurejen, poln kamenja ter drugih ovir. Iz fotografij, ki jih je priložil tožnik, jasno izhaja, da so bile na zelenici ovire, ki so preprečevale dostop do vozila preko zelenice. Tudi iz izvedenskega mnenja izhaja, da se je na travnati površini ob parkirnem prostoru nahajalo večje okrasno rastlinje in grmovnice. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je bilo parkirišče osvetljeno. Sodišče se je pri tem oprlo na izpovedi prič A.A. in B.B., da je bilo dovolj svetlo, pri čemer se njuni izjavi nanašata na splošne okoliščine osvetljenosti mejnega prostora, ne pa na konkretno mesto škodnega dogodka. Prav tako pa je tožnik izpovedal, da je ob cesti sicer nameščena javna razsvetljava, vendar se od nje delno vidi in ni namenjena razsvetljevanju parkirišča. Sodišče bi se lahko neposredno prepričalo tako o razsvetljavi kot tudi o možnosti dostopa v vozilo, če bi si ogledalo kraj škodnega dogodka, kot je predlagal tožnik. Tega pa sodišče ni storilo, niti ni pojasnilo, zakaj predlaganega dokaza ni izvedlo, s čimer je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Glede ustreznosti razsvetljave se sodišče sklicuje tudi na izvedensko mnenje, ki je pomanjkljivo oziroma nepopolno. Izvedenec varstva pri delu v izvedenskem mnenju ni upošteval določbe Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih, ki določa, da mora znašati osvetljenost na delovnem mestu najmanj 200 luxov. Poleg tega si izvedenec osvetljenosti mejnega prehoda oziroma parkirišča ni ogledal v nočnem času. Prav tako pa je v času škodnega dogodka raslo rastlinje, ki je zmanjševalo osvetlitev, tega pa izvedenec v svojem mnenju ni upošteval. Tožnik je na naroku za glavno obravnavo želel, da izvedenec pojasni in opredeli, s kakšno svetlobo konkretno je bilo osvetljeno parkirišče, sodišče pa takšnega vprašanja ni dovolilo. S tem je sodišče preprečilo razjasnitev povsem pavšalnih ugotovitev izvedenca in storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je zaradi teh pomanjkljivosti predlagal imenovanje drugega izvedenca za varstvo pri delu, vendar sodišče predlogu tožnika ni sledilo, zaradi česar je storilo absolutno bistveno kršitev postopka. Vozilo je bilo parkirano vzvratno, tik ob robnik, in ker ni bilo dovolj prostora za hojo med parkiranim vozilom in robnikom, se je tožnik odločil, da v vozilo vstopi preko zelenice. Ker pa je bilo na omenjenem delu temno, na zelenici pa se je nahajalo mokro in spolzko listje, tožnik robnika ni videl, zato mu je na njem spodrsnilo. Na tak način parkirano vozilo in preostale nevarne okoliščine so mu onemogočale oziroma bistveno otežile varen pristop do vozila. Tudi izvedenec je pojasnil, da je bilo težko vstopiti v vozilo, ker je bilo prostora za hojo le 30 cm in da bi bilo pri tem potrebno stopiti na zelenico, da bi se lahko vstopilo v vozilo. Vstop v vozilo iz smeri ceste s hojo med vozilom in robnikom je bil torej otežen. Izvedenec je ugotovil, da je bila pot od objekta, kjer je tožnik opravljal svoje delo, pa do parkirišča, pravilno dimenzionirana in brez ovir, torej varna za uporabo. Ni pa se opredelil do urejenosti oziroma nevarnosti prehoda preko zelenico. Izvedenec je presegel svoje pristojnosti z oceno, da bi bilo pravilno, da bi tožnik do avtomobila prišel iz smeri parkirišča, saj to glede na ozkost prehoda med vozilom in robnikom ne bi bilo mogoče. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih določa, da mora delodajalec zagotoviti, da so poti za gibanje delavcev in drugih oseb ter prometne poti tako široke, da omogočajo pešcem varno gibanje. Pravilnik o projektiranju cest predpisuje, da je peščev prometni profil širok 0,75 m. Tožnik tako ni imel zahtevanega prostora za varen dostop do vozila in je bil prisiljen, da gre do vozila preko zelenice. Izvedenec teh dveh predpisov pri izdelavi svojega mnenja ni upošteval. Sodišče je sprejelo zmoten zaključek, da je na zelenici ob parkirišču raslo manjše grmovje, saj je bilo to večjih dimenzij. Zmoten je zaključek sodišča, da tožnik pri hoji do vozila ni pokazal zadostne skrbnosti. Podana je tudi objektivna odgovornost drugo tožene stranke. Zmotna je ugotovitev sodišča, da na zelenici ni bilo odpadlega listja, prav tako tožnik ni nikoli trdil, da je bilo pred škodnim dogodkom močno deževje, temveč je le navedel, da je bilo zaradi nevihte vse mokro. Sodba nima odločilnih razlogov o tem, zakaj je bila tožnikova izpoved o razlogih zdrsa neprepričljiva. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Drugo tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti ne tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) pa odgovarja:

6. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, le ti niso v nasprotju in je sodbo mogočo preizkusiti. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj je bila tožnikova izpoved neprepričljiva. Prav tako v izpodbijani sodbi o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožba navedeno absolutno bistveno kršitev postopka utemeljuje s tem, da naj bi sodišče prve stopnje v razlogih sodbe napačno povzelo tožnikovo izpoved, da se je na mestu padca nahajala ogromna količina listja. Gre namreč za okoliščino, ki ni bistvena za presojo utemeljenosti tožnikovega zahtevka.

7. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Utemeljeno ni dovolilo tožnikovega vprašanja izvedencu za varstvo pri delu, s kakšno konkretno svetlobo je bilo na dan škodnega dogodka osvetljeno parkirišče. Napačno je pritožbeno zavzemanje, da bi moral izvedenec natančno ugotoviti, ali je bilo parkirišče v skladu z določbo 31. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Ur. l. RS, št. 89/99 in nasl.) razsvetljeno z 200 lx. Tožnik se je poškodoval na parkirišču, kjer ni potrebna tolikšna osvetlitev, kot jo omenjeni pravilnik zahteva na stalnih delovnih mestih. Za zanikanje protipravnosti drugo tožene stranke v delu, ki se tiče osvetljenosti kraja škodnega dogodka, zadošča že prepričljiva ugotovitev sodišča prve stopnje, da parkirišče ni bilo v temi. Navsezadnje je tudi sam tožnik izpovedal, da je videl asfalt na parkirišču. Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo kot nepotrebnega dokazni predlog tožnika po ogledu kraja škodnega dogodka. Ni resničen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo ta dokazni predlog. Prepričljivo je namreč pojasnilo, da je ogled kraja škodnega dogodka opravil (že) izvedenec za varstvo pri delu, v spisu se nahajajo fotografije kraja škodnega dogodka, sodišče prve stopnje pa si je lahko ustvarilo predstavo o kraju škodnega dogodka tudi z zaslišanjem prič. Irelevantno je dejstvo, da je izvedenec za varstvo pri delu ogled kraja škodnega dogodka opravil podnevi in ne ponoči, torej v času, ko se je zgodil škodni dogodek. Ogled kraja škodnega dogodka bi bilo po prepričanju pritožbe treba opraviti v nočnem času, da bi se lahko sodišče prepričalo o osvetljenosti parkirišča. Slednje dejstvo je, kot je že pojasnjeno, za presojo protipravnih ravnanj/opustitev druge tožene stranke dovolj razčiščeno že z ugotovitvijo, da parkirišče ni bilo v temi, zato je ogled kraja škodnega dogodka v nočnem času tudi s tega vidika nepotreben.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožnikov predlog za nadaljnje izvajanje dokaza, in sicer predlog za postavitev novega izvedenca za varstvo pri delu. Sodišče prve stopnje je izvedlo s strani tožnika predlagani dokaz s postavitvijo izvedenca za varstvo pri delu in tudi ugodilo predlogu tožnika za dopolnitev izvedenskega mnenja. Izvedenec za varstvo pri delu je na naroku za glavno obravnavo podal dopolnilno izvedensko mnenje, tožnik pa je imel možnost izvedencu postaviti dodatna vprašanja, kar je tudi storil. Na tem naroku je tožnik predlagal postavitev drugega izvedenca, temu predlogu za nadaljnje izvajanje dokaza pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo, čemur pa pritožba nasprotuje. Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je izvedensko mnenje strokovno, jasno in logično. Izvedenec je zaslišan na glavni obravnavi prepričljivo zavrnil očitek tožnika, da pri izdelavi izvedenskega mnenja ni upošteval relevantnih pravilnikov, ki se nanašajo na ustreznost parkirišča. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moral izvedenec pri izdelavi izvedenskega mnenja upoštevati tudi Pravilnik o projektiranju cest (Ur. l. RS, št. 91/05 in nasl.), natančneje njegovo določbo, ki govori o širini profila za pešce. Izvedenec je pojasnil, da je bilo parkirišče ustrezno, da so bila parkirna mesta pravilno dimenzionirana. Poudaril je sicer, da so bila parkirna mesta ozka, vendar še vedno skladna z obstoječimi standardi. Zato tudi ni mogoče zahtevati od drugo tožene stranke, da bi med parkiranimi vozili vzpostavila takšno stanje, da bi lahko zaposleni do vozil dostopali po tako širokih poteh, kot je po Pravilniku o projektiranju cest predpisano za območja za pešce. Očitek o netočni ugotovitvi izvedenca glede moči razsvetljave na parkirišču, s čimer pritožba prav tako izpodbija strokovnost izvedenskega mnenja, pa je, kot že pojasnjeno, irelevanten, saj za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke niti ni bistven. To, da se izvedenec za varstvo pri delu ni opredelil do ustreznosti zelenice, ni relevantno za presojo protipravnih ravnanj oziroma opustitev drugo tožene stranke. Priče so izpovedale, da se po tej zelenici ni pristopalo do parkirišča, prav tako pa tožnik ni padel v posledici neravnega terena na tej zelenici. Tudi sicer pa tožnik ob zaključku glavne obravnave zavrnitve predloga za nadaljnje izvajanje dokaza s postavitvijo novega izvedenca za varstvo pri delu ni grajal, zato se na to kršitev v pritožbenem postopku niti ne more več sklicevati.

9. V tem individualnem delovnem sporu tožnik od prvo in drugo tožene stranke uveljavlja solidarno plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zaradi škodnega dogodka, do katerega je prišlo dne 4. 9. 2011 na delu pri drugo toženi stranki. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnik tega dne ob 22.00 uri napotil do parkiranega vozila in pri tem prečkal zelenico, na kateri je bilo grmičevje in kamenje. Ko pa je stopil na robnik, mu je spodrsnilo, zaradi česar si je poškodoval desno koleno. Ker je prej deževalo, je bila zelenica mokra, na njej je bilo tudi nekaj odpadlega listja. Tožnik uveljavlja objektivno odškodninsko odgovornost drugo tožene stranke, ker hoja po mokrem in spolzkem listju v nočnem času brez osvetlitve predstavlja hojo s povečano nevarnostjo in krivdno odškodninsko odgovornost, ker drugo tožena stranka ni poskrbela za to, da bi bil dostop do parkiranega službenega vozila na parkirišču prehoden, varen, urejen in osvetljen. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov zaključilo, da ni podana ne objektivna ne krivdna odškodninska odgovornost drugo tožene stranke, zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

10. V času škodnega dogodka veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.) je v prvem odstavku 184. člena določal, da mora delodajalec škodo, ki je delavcu povzročena pri delu ali v zvezi z delom, povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Ta so urejena v Obligacijskem zakoniku (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.), ki v prvem odstavku 131. člena določa, da tisti, ki povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (krivdna odškodninska odgovornost), v drugem odstavku istega 131. člena pa, da se za škodo od stvari in dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo (objektivna odškodninska odgovornost).

11. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je lahko odgovornost drugo tožene stranke v konkretnem primeru le krivdna. Zelenica, ob kateri je bilo parkirano vozilo, ne more predstavljati nevarne stvari, pa četudi se na njej nahaja grmovje in kamenje. Hoja po takšni zelenici pa ni nevarna dejavnost. Bistveno je tudi, da tožnik ni padel v posledici neravnega terena na zelenici, temveč mu je zdrsnilo na robniku med zelenico in parkiranim avtomobilom.

12. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da drugo tožena stranka ni krivdno odgovorna za tožniku nastalo škodo. Drugo toženi stranki namreč ni mogoče očitati nobenega protipravnega ravnanja oziroma opustitve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je šlo za parkirišče, kjer so imeli policisti parkirana vozila in da je bilo tožnikovo vozilo parkirano vzvratno tik ob robnik zelenice. Izvedenec za varstvo pri delu je ugotovil, da je bilo parkirišče ustrezno urejeno in tudi zgrajeno skladno s predpisi in normativi. Prav tako je tožena stranka poskrbela za ustrezen dostop do parkirišča. To je bila tlakovana pot, ki je vodila od objekta pa do parkirišča in obide zelenico, ki po izpovedbah prič (A.A., C.C.), s tem se je strinjal tudi izvedenec, ni bila namenjena hoji do parkirišča. Prav tako je bilo v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da parkirišče ni bilo v temi, saj je tožnik sam izpovedal, da je videl asfalt. Že iz predstavljenih ugotovitev sodišča prve stopnje je mogoč zaključek, da drugo tožena stranka ni kršila nobenega dolžnega ravnanja. Noben predpis ne določa, da parkirišče ne sme imeti zelenic. Tudi sicer vsa opustitvena ravnanja, ki jih tožnik očita drugo toženi stranki (da ta ni poskrbela za odstranitev listja in kamenja na zelenici) niso v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka, saj je tožnik izpovedal, da mu je spodrsnilo na robniku zelenice, ne pa na neravnem in spolzkem terenu na sami zelenici. Tožnik pa niti ne trdi, kako bi lahko drugo tožena stranka tak zdrs preprečila. Da bi morala drugo tožena stranka takoj po nevihti odstraniti listje z robnika, kar sicer tožnik ne trdi, pa je ukrep, ki ga od delodajalca v predstavljenih okoliščinah ni razumno zahtevati.

13. Pritožba vztraja, da tožnik ni mogel priti do avtomobila na način, ki ga je sodišče prve stopnje ocenilo kot edino varnega oziroma skrbnega. Tožnik trdi, da je bilo vozilo parkirano tako blizu robnika, da ni bilo dovolj prostora za hojo med vozilom in robnikom, zato se je tožnik odločil, da gre do vozila preko zelenice. In tudi če bi šel do vrat vozila po tako ozkem asfaltnem pasu med robnikom in vozilom, bi v nekem trenutku (vsaj pri odpiranju vrat vozila) vseeno moral stopiti na zelenico, zato bi tudi v tem primeru prišlo do zdrsa oziroma do škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je sicer presodilo, da je tožnik ravnal neskrbno že s tem, da se je do avtomobila napotil preko zelenice in ne po ozkem asfaltnem pasu med robnikom in zelenico, saj zelenica ni bila namenjena hoji. Pritožbeno sodišče pa pojasnjuje, da tudi če ravnanje tožnika ni bilo neskrbno že zaradi tega, ker se je do avtomobila napotil preko zelenice (pod predpostavko, da do avtomobila res ni mogel dostopati drugače kot na ta način), je pa tožniku zagotovo mogoče očitati neskrbno ravnanje s tem, ko mu je spodrsnilo na robniku, čeprav je izpovedal, da je vedel, da se robnik tam nahaja. Zaradi tega bi moral biti pri hoji preko zelenice v času tik po nevihti še posebej skrben. Vsak delavec mora namreč ravnati z običajno skrbnostjo.

14. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), prvo tožena stranka pa iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi spora (prvi odstavek 155. člena ZPP).