Jedro

Sodišče druge stopnje tudi nima nobenih pomislekov v pravilnost izpodbijane odločitve kolikor se ta nanaša na obstoj ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu. Slednjo je sodišče prve stopnje utemeljilo z ugotovitvijo, da naj bi obdolženec očitani mu kaznivi dejanji na škodo svoje žene storil zaradi ljubosumja, dalje, da je bil fizičnem napadu nanjo vztrajen, kakor tudi, da naj bi nasilje nad njo izvrševal že dalj časa. Ocenilo je, da gre pri obdolžencu očitno za ljubosumnega, impulzivnega in brezobzirnega človeka, kar vse potrjuje nevarnost, da bi na prostosti tovrstna kazniva dejanja ponovil.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega P.C. se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče je z izpodbijanim sklepom obdolženemu P.C. pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšalo po vloženi obtožbi.

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 370. člena ZKP ter kršitve 20., 22. in 29. člena Ustave RS pritožuje obdolženčeva zagovornica. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za podaljšanje pripora zavrne in obdolžencu pripor takoj odpravi, podrejeno pa, da ga nadomesti z milejšim ukrepom prepovedi približevanja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je obdolžencu podaljšalo pripor po vloženi obtožbi, ker je ugotovilo, da je podan utemeljen sum storitve očitanih mu kaznivih dejanj, in sicer kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 in grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Ugotovilo je dalje, da se pri njemu okoliščine, ki so narekovale odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti tudi po vloženi obtožbi niso spremenile, zaradi česar je še vedno podana nevarnost, da bi na prostosti ponovil kazniva dejanja z elementi nasilja. Varnost oškodovank je po oceni sodišča ogrožena do te mere, da je upravičeno odrediti pripor kot najstrožji poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Ker je navedene ugotovitve v nadaljevanju sklepa sodišče tudi podrobno in prepričljivo obrazložilo, se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju na te razloge le sklicuje in glede pritožbenih navedb izpostavlja sledeče. 5. Obdolženčeva zagovornica meni, da ni podan utemeljen sum storitve kaznivih dejanj, saj je sodišče prve stopnje pri oceni obstoja utemeljenega suma predrugačilo izpovedbe oškodovank in prič v škodo obdolženca. Tako posamezne trditve, ki jih v sklepu povzema v izpovedbah oškodovanke in prič nimajo podlage, kar predvsem velja za očitek, da naj bi se obdolženec vsakodnevno vdajal pijači in v takem stanju grozil oškodovanki. Te trditve namreč niso dokazane, sodišče pa je dalje zanemarilo, da je bil v obravnavanem konfliktu poškodovan tudi obdolženec sam in da ravnanje oškodovane B.H. ni bilo takšno, kot ga je ta opisovala, sploh pa ne v tistem delu, ko slednja trdi, da ji je obdolženec neposredno grozil s smrtjo. Oškodovankina izpovedba zato po mnenju pritožnice ni prepričljiva in jo je sodišče prve stopnje tudi nekritično povzelo kot verodostojno.

6. Navedeni pritožbeni očitki niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno povzelo bistvene navedbe oškodovanih B.H. in S.M., ki vsaj na ravni utemeljenega suma potrjujejo obstoj storitve vseh obdolžencev očitanih kaznivih dejanj. Obravnavani dogodek sta namreč obe smiselno enako opisali, njune trditve pa imajo podlago tako v zdravstveni dokumentaciji kakor izpovedbi priče J.B., nenazadnje pa konfliktni dogodek potrjuje tudi obdolženec sam v svojem zagovoru s tem, da ga prikazuje v zanj milejši luči. Kolikor njegova zagovornica njegovim navedbam sledi in v pritožbi polemizira z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, je ugotoviti, da se s tem že spušča v dokazno oceno izvedenih dokazov, ki pa je v pristojnosti sodečega senata na glavni obravnavi, kolikor bo do le-te seveda tudi prišlo. V sedanji fazi postopka pa je utemeljen sum tudi po oceni pritožbenega senata podan v zadostni meri, tako da opravičuje podaljšanje pripora po vloženi obtožbi.

7. Sodišče druge stopnje tudi nima nobenih pomislekov v pravilnost izpodbijane odločitve kolikor se ta nanaša na obstoj ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu. Slednjo je sodišče prve stopnje utemeljilo z ugotovitvijo, da naj bi obdolženec očitani mu kaznivi dejanji na škodo svoje žene B.H. storil zaradi ljubosumja, dalje, da je bil fizičnem napadu nanjo vztrajen, kakor tudi, da naj bi nasilje nad njo izvrševal že dalj časa. Ocenilo je, da gre pri obdolžencu očitno za ljubosumnega, impulzivnega in brezobzirnega človeka, kar vse potrjuje nevarnost, da bi na prostosti tovrstna kazniva dejanja ponovil. Čeprav zagovornica v pritožbi trdi, da ljubosumje ni bil vzrok obravnavanemu konfliktu, pač pa denar, oziroma nerazčiščeno premoženje med obema zakoncema, pa temu ni tako. Iz izpovedbe oškodovanke namreč izhaja, da jo je obdolženec fizično napadel, ker je slišal, da je dobila SMS sporočilo, pri čimer ji je že dalj časa očital, da naj bi imela ljubimce. Res je, da iz obdolženčevega zagovora izhaja, da so med njima problemi tudi zaradi denarja, vendar ta okoliščina v obravnavani zadevi ni bila povod nasilnemu izbruhu obdolženca, pač pa njegovi ljubosumnosti, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker naj bi obdolženec prav zaradi tega oškodovanko intenzivno fizično napadel in ji grozil s smrtjo, med drugim tudi, da jo bo vrgel z balkona, kot se je to pred kratkim že zgodilo v Kopru, je ocena prvostopenjskega sodišča o ponovitveni nevarnosti obdolženca povsem utemeljena. Čeprav pritožnica nasprotno zatrjuje, da je obdolženec sedaj spoznal, da skupno življenje z oškodovanko ni več smiselno in si tudi sam želi razveze zakonske zveze, pa zgolj s temi navedbami ponovitvena nevarnost ni odpravljena. Enako velja tudi za pritožbeno trditev, da obdolženec do sedaj še ni bil nikoli kaznovan niti obravnavan za nasilna vedenja, saj so zaslišane priče v postopku izpovedovale drugače, kot je to v izpodbijanem sklepu že povzelo sodišče prve stopnje.

8. Čeprav obdolženčeva zagovornica tudi v pritožbi vztraja pri nadomestitvi pripora s hišnim priporom, ki bi se izvajal v stanovanju obdolženčevega najemnika, pa je tako možnost utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Dejstvo namreč je, da bi se obdolženec v primeru hišnega pripora nahajal v istem stanovanjskem objektu z obema oškodovankama, s čimer nevarnost ponovitve kaznivih dejanj na njuno škodo gotovo ne bi bila odpravljena. Hišni pripor torej tudi po oceni sodišča druge stopnje ne predstavlja zadostne garancije za odpravo obdolženčeve ponovitvene nevarnosti.

9. Ker pritožba zagovornice obdolženega P.C. glede na obrazloženo ni utemeljeno, jo je sodišče druge stopnje na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP zavrnilo.