Jedro

Jezikovna razlaga drugega odstavka 306. člena KZ-1 ne dopušča argumentacijskega prostora, da je izdelava vlomilskega pripomočka kazniva le, če storilec vlomilski pripomoček napravi za drugega, ne pa zase. Tako stališče zastopa Komentar posebnega dela kazenskega zakonika (2017), vendar ga pritožbeno sodišče ne sprejema, nanj pa tudi ni vezano.

Izrek

Pritožbi državne tožilke se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 437. člena ZKP zavrglo obtožni predlog v delu, ki je osumljenima A. A. in B. B. očital kaznivo dejanje izdelovanja in pridobivanja orožja in pripomočkov, namenjenih za kaznivo dejanje, po prvem odstavku 306. člena KZ-1B v zvezi z 20. členom KZ-1B. Odločilo je še o stroških kazenskega postopka.

2. Zoper sklep se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožila državna tožilka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V konkretni zadevi je treba odgovoriti na vprašanje, ali so v opisu osumljencema očitanega kaznivega dejanja konkretno navedeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja iz drugega odstavka 306. člena KZ-1. Slednjega izvrši tisti, ki napravi ali komu odstopi ponarejen ključ, odpirač ali kakšen drug pripomoček za vlom, čeprav ve, da je namenjen za kaznivo dejanje.

5. Državna tožilka je sklep izpodbijala iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, čeprav dejanskega stanja sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, vendar iz konkretnih navedb pritožbe izhaja, da je državna tožilka uveljavljala tudi kršitev kazenskega zakona. Po njeni oceni namreč iz opisa kaznivega dejanja, ki vsebuje tako abstraktni kot konkretni del, zadosti določno izhaja očitek osumljencema, da sta vse pripomočke, namenjene za vlamljanje (dva izvijača; prirejeno specialno orodje za vlamljanje; avtomobilski ključ z oznako BMW, ser. št. BMW000-01; avtomobilski ključ z oznako BMW z izbrisanimi serijskimi številkami; črn adapter št. L7-000; vijak) predhodno sama izdelala. Navedeno sicer ne drži, saj se v konkretnem delu opisa za vse pripomočke za vlamljanje navaja, da sta jih osumljenca „prevažala in hranila“, le v zvezi z vijakom se dodatno navaja, da „sta ga predhodno sama izdelala“, za vse pripomočke pa sta „vedela, da so namenjeni za kaznivo dejanje“ oz. „prav za izvrševanje tatvin znamke BMW“. Toda ravno očitek, da sta osumljenca prevažala in hranila (med drugim) vijak, ki sta ga predhodno sama izdelala, in da sta za vse pripomočke vedela, da so namenjeni za izvrševanje tatvin vozil znamke BMW, zadosti določno konkretizira izvršitveni način iz drugega odstavka 306. člena KZ-1. Pritožnici je zato treba pritrditi, da je prvostopenjsko sodišče z zavrženjem obtožnega predloga v tem delu iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP kršilo kazenski zakon na način iz 1. točke 372. člena ZKP.

6. Eden od alternativno določenih izvršitvenih načinov je namreč opredeljen z „kdor napravi“, drugi pa z „kdor komu odstopi“ (pripomoček za vlom, čeprav ve, da je namenjen za kaznivo dejanje). Sodišče prve stopnje je sicer pravilno povzelo stališče, ki ga zastopa Komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (2017), in sicer da je kaznivo le izdelovanje ali odstopanje vlomnih pripomočkov drugi osebi, ne pa izdelovanje ali pridobivanje takšnih pripomočkov zase. Vendar pritožbeno sodišče stališča prvostopenjskega sodišča ne sprejema, nanj pa tudi ni pravno vezano.

7. Norma iz drugega odstavka 306. člena KZ-1 je namreč jezikovno jasna do te mene, da je mogoče iz nje določljivo ugotoviti vsebino obravnavanega izvršitvenega ravnanja. Iz dispozicije „kdor napravi ali komu odstopi ponarejen ključ, odpirač ali kakšen drug pripomoček za vlom, čeprav ve, da je namenjen za kaznivo dejanje“ izhaja, da je pomenska razlika med obema alternativno določenima izvršitvenima ravnanjema v tem, da je kaznivost izdelave nekega vlomilskega pripomočka vezana že na dejstvo, da je slednji namenjen za kaznivo dejanje in česar se izdelovalec zaveda, kaznivost odstopitve vlomnega pripomočka pa dodatno še na obstoj druge osebe, ki ji je takšen pripomoček izročen. Izhodiščna jezikovna razlaga te določbe torej ne dopušča argumentacijskega prostora, da je izdelava vlomilskega pripomočka kazniva le, če storilec vlomilski pripomoček napravi za drugega, ne pa zase. Če je storilec tega kaznivega dejanja nato tudi sam uporabil pripomoček iz drugega odstavka 306. člena KZ-1 in je izvršil ali poskusil izvršiti kaznivo dejanje, bo odgovarjal le za izvršeno oz. poskušano kaznivo dejanje. Pri inkriminaciji po 306. členu KZ-1 gre namreč za pripravljalno kaznivo dejanje, ki ob izvršitvi oz. poskusu izvršitve kaznivega dejanja z uporabo (istega) vlomilskega pripomočka kot nekaznivo predhodno kaznivo dejanje izgubi svojo samostojnost. 8. Ker je bila pritožba utemeljena in je obtožni predlog v tem delu prestal materialni preizkus iz prvega odstavka 437. člena ZKP, ji je višje sodišče ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (tretji odstavek 402. člena ZKP).