Jedro

Glede določitve datuma nastanka invalidnosti je bistvena ugotovitev, kdaj so bile spremembe v zdravstvenem stanju izražene v taki meri, da jih ni bilo več mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 27. 6. 2008 in št. ... z dne 12. 3. 2008. Tožnico je razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni od 4. 4. 2008 dalje in ji priznalo pravico do invalidske pokojnine. Tožencu je naložilo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izda odmerno odločbo o višini pokojnine. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, da se tožnica razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni od 28. 11. 2007 dalje ter podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev II. kategorije invalidnosti od 28. 11. 2007 dalje. Tožencu je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 1.223,53 EUR v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer na račun Delovnega in socialnega sodišča v Celju. Dne 4. 1. 2011 je sodišče izdalo še popravni sklep s katerim je sklenilo, da se v sodbi št. Ps 1904/2008 z dne 26. 11. 2010 v 1. toč. izreka datum „27. 6. 2008“ spremeni tako, da pravilno glasi „17. 6. 2008“.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je pritožbo vložila tožnica po pooblaščencu. Iz pritožbe izhaja, da je pritožba vložena zoper zavrnilni del torej zoper del, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da se tožnica razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni že od 28. 11. 2007 dalje. Pritožbo vlaga zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka. Po mnenju tožnice je sodišče prve stopnje v delu, ko je ugotavljajo čas nastanka I. kategorije invalidnosti napačno ugotovilo dejansko stanje oz. dejanskega stanja ni v celoti ugotovilo. Sodni izvedenec je zaslišan na glavni obravnavi najprej pojasnil, da je za diagnostiko bolezni, ki je prisotna pri tožnici nujen psihološki pregledi (torej ne toliko psihiatrični) zaradi česar je k izdelavi izvedenskega mnenja pritegnil tudi kliničnega psihologa. Nato pa je izpovedal, da je svoje mnenje o tem, kdaj je pri tožnici nastopila I. kategorija invalidnosti oprl na izvid psihiatra z dne 4. 4. 2008 iz konteksta katerega naj bi bila razvidna diagnoza, ki jo je sicer postavil psiholog R.K.. Že iz tega razloga je izvedensko mnenje nejasno in samo s sabo v nasprotju, posledično pa nanj sodišče ne bi smelo opreti svoje odločitve. Poleg tega tožnica opozarja, da se izvid psihiatra z dne 4. 4. 2008 ne razlikuje bistveno od psihiatričnih izvidov z dne 11. 1. 2008 in 10. 9. 2007, kot to tudi implicitno izhaja iz mnenja izvedenca. Diagnoze so v vseh treh izvidih popolnoma identične (F 32.2, F 43.2 in F 21). Pomembno je tudi, da je tožničina lečeča psihiatrinja tako v izvidu z dne 10. 9. 2007 kot tudi v izvidu z dne 11. 1. 2008 opozorila, da je glede na tožničine psihične težave „potrebno oceniti delazmožnost preko obravnave na Centru za rehabilitacijo in usposabljanje invalidov in da je potrebna ocena delazmožnosti na invalidski komisiji“. Niti izvedenec niti sodišče nista pojasnila, zakaj takšni zapisi tožničine lečeče psihiatrinje ne predstavljajo konteksta iz katerega bi bilo razvidno, da ne gre za nezmožnost za delo v smislu bolniškega staleža, ampak za trajno invalidnost. Upoštevaje vse navedeno bi moral izvedenec ugotoviti, da je pri tožnici prišlo do nastanka I. kategorije invalidnosti že v letu 2007. I. kategorija invalidnosti je bila namreč objektivizirana vsaj že v izvidu osebne psihiatrinje z dne 10. 9. 2007. Da je do trajne osebnostne spremenjenosti tožnice prišlo že v letu 2007 potrjujeta tudi izpovedbi dveh zaslišanih prič. Pri tožnici se je namreč že v letu 2007 zaradi težke bolezni in smrti moža izrazito spremenila njena osebnost in vedenjska slika. Nastop tožničine trajne osebnostne spremenjenosti v letu 2007 nenazadnje potrjuje tudi izvid R.K.. Kot specialist klinične psihologije je namreč zaključil, da gre za mejno organizacijo osebnosti z vsemi značilnostmi razcepov osebnosti od dogodku, če te osebe ostanejo same. Tožnici so z izgubo moža povsem oslabele in skoraj razpadle njene že sicer zgrajene obrambe, kar je že v letu 2007 pripeljalo do trajne osebnostne motnje. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišča izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku tožnice, torej, da se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti od 28. 11. 2007 dalje, tožencu pa v plačilo naloži vse nadaljnje stroške oz. podredno, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca, opr. št. ... z dne 17. 6. 2008 v zvezi z prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 12. 3. 2008, s katero je bila zavrnjena tožničina zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Sodišče prve stopnje je izvedlo dokazni postopek, s tem da je pridobilo tudi izvedensko mnenje prim. mag. J.J., dr. med., spec. psihiatra, ki ga je tudi zaslišalo na glavni obravnavi. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je zaključilo, da je pri tožnici prišlo do izgube delazmožnosti, zato jo je razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni od 4. 4. 2008 dalje in ji priznalo pravico do invalidske pokojnine. Glede na pritožbene navedbe je v zadevi sporen datum nastanka I. kategorije invalidnosti. Tožnica namreč meni, da je I. kategorija nastopila že dne 28. 11. 2007, torej na dan, ko je tožničin osebni zdravnik podal predlog za začetek postopka za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.) v 1. odst. 60. čl. določa, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. za poklicno napredovanje. V I. kategorijo invalidnosti se skladno z 1. alinejo 2. odst. istega člena razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Glede določitve datuma nastanka invalidnosti je torej bistvena ugotovitev, kdaj so bile spremembe v zdravstvenem stanju izražene v taki meri, da jih ni bilo več mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodni izvedenec zaslišan na glavni obravnavi dne 26. 11. 2010 prepričljivo pojasnil, da je datum 4. 4. 2008 prvi datum, ki ga je lahko zanesljivo navedel kot datum nastanka invalidnosti. Sodni izvedenec se je pri tem oprl na izvid lečeče psihiatrinje datiran z dne 4. 4. 2008, ko le ta ugotavlja, da je tožničina delazmožnost spremenjena. Za tožničine težave zaenkrat še ne vedo, ali so izključno reaktivne narave, kar bo pokazala prihodnost. Po mnenju lečeče psihiatrinje bo šlo pri tožnici verjetno za ponavljajočo se motnjo, pri kateri depresivno stanjska slika ne pomeni konstanto. Lečeča psihiatrinja je torej ugotavljala spremembo delazmožnosti, ni pa niti v tem, niti v izvidih, ki jih navaja tožnica v pritožbi ugotavljala, da je tožnica popolnoma nezmožna za delo. Tudi specialist klinične psihologije v izvidu z dne 17. 11. 2007 ne ugotavlja popolne nezmožnosti za delo, temveč celo ocenjuje, da je ocena delovne sposobnosti pretežno v domeni ortopedov in drugih somatikov. Iz vseh teh izvidov celo izhaja, da je potrebna dodatna diagnostična obdelava oz., da bo šele prihodnost pokazala, ali gre pri tožnici izključno za težave, ki so reaktivne narave (izvid z dne 4. 4. 2008).

V primeru, ko še poteka zdravljenje, se vprašanje delazmožnosti obravnava preko predpisov, ki urejajo zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje, torej v okviru bolniškega staleža. Šele, ko pride do ugotovitve, da je zdravljenje oz. medicinska rehabilitacija zaključena je s tem podan osnovni pogoj za ugotavljanje, ali je pri zavarovancu prišlo do zmanjšanja ali izgube delazmožnosti. Torej zgolj zapis v izvidu z dne 10. 9. 2007, da je tožnica delanezmožna nikakor ne pomeni, da je bila že tedaj podana invalidnost v smislu že citiranega 1. odst. 60. čl. ZPIZ-1. Kot to poudarja že Vrhovno sodišče RS v drugi zadevi pod opr .št. VIII Ips 304/2009 z dne 21. 3. 2011, za opredelitev invalidnosti ne morejo biti odločilna parcialna mnenja posameznih zdravnikov, ki so sodelovali pri tožničinem zdravljenju, temveč je potrebno upoštevati kompleksno oceno tako invalidskih komisij, kot tudi sodnih izvedencev. Nenazadnje pritožbeno sodišče še poudarja, da je bil sodni izvedenec ravno glede vprašanja nastanka invalidnosti podrobno zaslišan na glavni obravnavi in tudi prepričljivo pojasnil, zakaj je ravno 4. 4. 2008 prvi datum, ki ga je lahko zanesljivo navedel kot datum nastanka invalidnosti. Tožeča stranka na tem naroku drugih dokaznih predlogov niti ni predlagala. Sodišče prve stopnje je s pridobitvijo mnenja sodnega izvedenca ustrezno razčistilo dejansko stanje in s tem tudi pravilno ugotovilo datum nastanka I. kategorije invalidnosti. Pritožbene navedbe so torej glede omenjenega neutemeljene.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče ne podlagi 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi z 1. odst. 154. čl. ZPP odločilo, da tožnica sama trpi stroške pritožbe.