Jedro

Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP se lahko pojavlja kot zmotna presoja o tem, ali je storjeno dejanje kaznivo dejanje ali ne, nadalje kot zmotna ocena o tem, ali so ali niso podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja in kot zmotna ocena, ali obstajajo razlogi, zaradi katerih je izključena protipravnost.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. I.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati 150.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 22.10.2002 obs. I.P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. in 1. odstavku 325. člena v zvezi z 2. odstavkom 16. člena in 2. odstavkom 3. člena KZ ter mu izreklo kazen šest mesecev zapora. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati 150.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 4.5.2004 zavrnilo pritožbi zagovornika in državne tožilke kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in odločilo, da je obsojenec dolžan plačati 100.000 SIT povprečnine.

Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 420. členu ZKP, predvsem pa zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 358. člena ZKP izreče oprostilno sodbo, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec A.F. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno. Po njegovem stališču vložnik zahteve s svojimi navedbami uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar pa s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče storiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki je konkretno ne opredeli. V obrazložitvi navaja, da gre v obravnavani zadevi za kršitev kazenskega zakona v vprašanju, ali je dejanje, za katerega se obsojenec preganja, kaznivo dejanje, kar pomeni, da je po njegovem naziranju podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

Kršitev kazenskega zakona po tej določbi se lahko pojavlja kot zmotna presoja, da storjeno dejanje ni ali je kaznivo dejanje, kot zmotna ocena o tem, ali so ali niso podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja in kot zmotna ocena, ali obstajajo razlogi, zaradi katerih je izključena protipravnost. Ko zahteva navaja, da ni izkazan bistveni element za obsodilno sodbo, in sicer krivda obsojenca, ker v času nesreče ni bil prišteven, nakazuje v bistvu na kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP. Neprištevnost (1. odstavek 16. člena KZ) spada namreč med okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je obsojenec storil kaznivo dejanje v stanju, ko so bile zaradi zaužitega alkohola njegove sposobnosti razumevanja in obvladovanja le bistveno zmanjšane. Glede na to je tudi pravilno zaključilo, da je kaznivo dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Zato tudi kršitev kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP ni podana.

Tudi bistvene kršitve določb kazenskega postopka zahteva konkretno ne opredeli. Navedba, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo predlog zagovornika za zaslišanje tretjega izvedenca, omogoča sklepanje, da meri na kršitev obsojenčeve pravice obrambe in s tem na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

Zahteva trdi, da je sodišče tako postopalo, ker je ugotovilo v nasprotju z vsebino izvedenskih mnenj, da sta se izvedenca po zaslišanju na glavni obravnavi dne 22.10.2002 strinjala glede psihičnega stanja obsojenca v času storitve kaznivega dejanja.

Zavrnitev tega predloga je bila v popolnem nasprotju z dejanskim stanjem ter izrazito arbitrarna in nezakonita. Ker je bil zagovornikov predlog za postavitev tretjega izvedenca zavrnjen, pred tem pa predlog tožilstva za postavitev drugega izvedenca sprejet, je bilo kršeno tudi načelo kontradiktornosti postopka.

Kot je razvidno iz razlogov pravnomočne sodbe, se je sodišče glede na spremenjeno mnenje dr. B.B. oprlo na strokovno prepričljivejše mnenje dr. S.Z. in na njegovi podlagi ugotovilo, da je obsojenec kaznivo dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Pri tem ni spregledalo, da je dr. B. kljub temu, da je soglašal z mnenjem dr. Z. glede tega, kdaj je možno govoriti o pataloškem opoju, pri čemer je tudi pojasnil, da je nekoliko prezrl splošno deklarirana načela stroke, menil, da je obsojenčeva prištevnost bila izključena. V takem položaju je sodišče dejansko presodilo, da je glede na ugotovljeno stopnjo obsojenčeve alkoholiziranosti mnenje izvedenca dr. S.Z. o tem, da je bil v času storitve kaznivega dejanja bistveno zmanjšano prišteven, strokovno utemeljeno in da v njegovo pravilnost ni mogoče dvomiti. Zato je utemeljeno zavrnilo predlog za zaslišanje novega izvedenca psihiatrične stroke. Ker je takšna odločitev tudi obrazložena, pravnomočni sodbi v tem pogledu ni mogoče očitati pomanjkanja razlogov in zaradi tega tudi ne arbitrarnega odločanja.

Po določbi 3. odstavka 6. člena ZKP ima obdolženec pravico navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so mu v korist. Obsojenec in zagovornik pri uresničevanju te pravice nista bila omejena, tudi ne z odločitvijo, s katero je sodišče zavrnilo zagovornikov predlog za zaslišanje novega izvedenca. Sodišče namreč glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Zato sme zavrniti dokazni predlog med drugim tudi, če oceni, da nadaljnje izvajanje dokazov ni potrebno, ker so odločilna dejstva dokazana z že izvedenimi dokazi.

Po obrazloženem s postopanjem sodišča niso bile kršene obsojenčeve pravice obrambe, ki so vplivale na zakonitost sodbe in zato tudi ni podana v zahtevi nakazana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

V ostalem zahteva s povzemanjem posameznih delov mnenj izvedencev psihiatrične stroke dr. B.B. in dr. S.Z. v zvezi z okoliščino, ali je pri obsojencu šlo za stanje pataloškega opoja, s primerjavo teh mnenj ter s trditvami, da si medsebojno nasprotujeta, da je pričanje izvedenca dr. Z. samo s seboj v nasprotju, da bi bilo potrebno glede stanja obsojenca ponovno zaslišanje njegovih sodelavcev in tašče ter z navedbo, da tožilstvo ni brez dvoma dokazalo, da je bil obsojenec v času nesreče prišteven, po eni strani izpodbija oceno izvedenskih mnenj, po drugi strani pa prikazuje, da je bilo dejansko stanje v zvezi z obsojenčevo prištevnostjo nepopolno ugotovljeno. S tem pa uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. I.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).