Jedro

Zapuščinsko sodišče pri presoji, čigava pravica je manj verjetna, upošteva predvsem načelo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena. Tako se šteje, da je verjetnejša pravica tistega, ki se opira na oporoko, v primerjavi s tistim, katerega pravica se opira na zakon. Tudi pravica dedičev bližnjega dednega reda je verjetnejša kot pravica dedičev bolj oddaljenega dednega reda.

Ker sporna oporoka po videzu in vsebini nima očitnih pomanjkljivosti, bodo morali oporoko izpodbiti pritožniki, ki zatrjujejo njeno neveljavnost. Dejstvo, da so pritožniki glede tega vprašanja soglasni, pri tem ni odločilno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zapustnikove dediče, sestre A. A., B. B. in C. C. ter brata D. D., napotilo na pravdo zoper sodedinjo E. E. zaradi ugotovitve neveljavnosti zapustnikove oporoke z dne 21. 12. 2006. Zapuščinsko obravnavo je zato prekinilo do pravnomočnega zaključka pravde. Dediče je obenem poučilo, da morajo tožbo vložiti v 30 dneh, sicer se bo zapuščinska obravnava nadaljevala ne glede na njihov zahtevek, ki je bil razlog za napotitev na pravdo.

2. Zoper navedeni sklep so se pritožili dediči A. A., B. B. in D. D. (v nadaljevanju: pritožniki). V pritožbi se sklicujejo na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagajo, naj pritožbeno sodišče sklep spremeni in na pravdo napoti oporočno dedinjo, podrejeno pa, naj sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožniki se ne strinjajo z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je njihova terjatev manj verjetna. Zapustnik je bil njihov brat, s katerim so se dobro poznali. Vedo, da oporoke ni napisal zapustnik in da oporoka tudi ne izraža zapustnikove volje. Vse sestre in brat so glede tega soglasni, zato je težko razumeti, da je sodišče na pravdo napotilo njih in ne oporočne dedinje.

3. Na pritožbo je odgovorila dedinja E. E. Predlaga njeno zavrnitev. Zapustnik je lastnoročno oporoko zapisal in podpisal že leta 2006, več kot deset let pred smrtjo, in jo izročil v hrambo sodišču. Oporoka je pravno perfektna. Iz nje je jasno razvidno, kakšna je bila zapustnikova volja. Zapustnik je imel le njo kot izvenzakonsko partnerico. Njegovi sorodniki se zanj niso brigali, sedaj pa imajo neutemeljene zahteve po dedovanju. Sicer pa je na zapuščinski obravnavi predložila kopijo zapustnikove osebne izkaznice, ki dokazuje, da je zapustnikov podpis na njej enak kot na oporoki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zapustnik je napravil lastnoročno oporoko, s katero je vse svoje premoženje zapustil izvenzakonski partnerici. Na zapuščinski obravnavi je med dediči prišlo do spora o veljavnosti oporoke. Zapustnikove sestre in brat namreč trdijo, da oporoka ne odraža prave poslednje volje zapustnika in da zapustnikov podpis na oporoki ni pristen.

6. Ker zapuščinsko sodišče ne sme samo presojati spornih dejstev, od katerih je odvisna veljavnost oporoke in s tem pravica do dediščine, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je zapuščinsko obravnavo prekinilo in stranke napotilo na pravdo. Takšna odločitev ima materialnopravno podlago v določilu prvega odstavka 210. člena Zakona o dedovanju (ZD) v zvezi s 1. točko drugega odstavka tega člena.

7. Pritožniki nasprotujejo predvsem odločitvi sodišča prve stopnje o njihovi napotitvi na pravdo. Po prvem odstavku 213. člena ZD sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. Čigava pravica je manj verjetna, zakon ne določa. Po ustaljeni sodni praksi pa zapuščinsko sodišče pri tej svoji presoji upošteva predvsem načelo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena. Tako se šteje, da je verjetnejša pravica tistega, ki se opira na oporoko, v primerjavi s tistim, katerega pravica se opira na zakon. Tudi pravica dedičev bližnjega dednega reda je verjetnejša kot pravica dedičev bolj oddaljenega dednega reda.

8. Pritožniki ne oporekajo obstoju izvenzakonske skupnosti med zapustnikom in oporočno dedinjo, zato je njihova pravica po obeh navedenih kriterijih manj verjetna. Ker sporna oporoka po videzu in vsebini nima očitnih pomanjkljivosti, bodo morali oporoko izpodbiti pritožniki (skupaj z dedinjo C. C.), ki zatrjujejo njeno neveljavnost. Dejstvo, da so pritožniki glede tega vprašanja soglasni, pri tem ni odločilno. Tudi njihova sorodstvena zveza z zapustnikom, ki jo izpostavlja pritožba, ne vpliva na presojo verjetnosti njihovega zahtevka.

9. Izpodbijani sklep je torej v dejanskem in pravnem pogledu pravilen. Uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo, drugih pa pritožniki opredeljeno ne uveljavljajo. Sodišče druge stopnje je zato njihovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom ZD potrdilo sklep sodišča prve stopnje.