Jedro

Če bivša aktivna vojaška oseba nima pisnega dokaza, da je bila na razpolago (496. čl., 2. odst. ZOSOS), je to dejstvo možno dokazovati z vsemi drugimi dokazili v smislu določb ZPP. Prav na podlagi zaslišanja obeh prič v ponovljenem in dopolnjenem dokaznem postopku ter ponovnega zaslišanja tožnika je prvostopno sodišče pravilno ocenilo, da je stanje razpolage po 293. čl. ZOSOS kontinuirano dokazano ter tožniku ob ugotovitvi, da izpolnjuje tudi vse ostale pogoje iz odloka priznalo izplačevanje akontacije.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo odločbi prvega toženca z dne 17.12.1992 in z dne 22.10.1992. Tožniku je priznalo pravico do izplačevanja akontacije vojaške pokojnine v mesečnih zneskih od 1.12.1991 dalje ter izreklo, da bo prvi toženec v bodoče dospevajočo akontacijo nakazoval z rednim nakazovanjem, kot se nakazujejo zavarovancem dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Zapadle in še neizplačane zneske akontacij pa mu je dolžan izplačati v 15 dneh po pravnomočnosti prvostopne sodbe.

Ugotovilo je, da tožnik izpolnjuje pogoje iz Odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Ur.l. RS št. 4/92).

Zoper sodbo se pritožuje prvi toženec zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Meni, da tožnikov status po 18.7.1991 še vedno ni zanesljivo izkazan. Poudarja, da tožnik nima listinskega dokaza, da je bil od 26.6.1991 dalje postavljen na razpolago, oz. da mu je bil odobren redni letni dopust, niti da je bil v bolniškem staležu. Le ena od prič, zaslišanih v ponovljenem postopku, ki je imela stike s pripadnikom JA, pri katerem naj bi se tožnik v času bivanja v x.y. skrival, naj bi vedela izpovedati o tožnikovem gibanju po 26.6.1991. Vendar to po pritožbenem mnenju ne zadošča za pozitivno odločitev.

Smiselno predlaga ugoditev pritožbi in ustrezno odločitev.

Tožnik v odgovoru na pritožbo, vloženem po pooblaščencih, predlaga zavrnitev le-te kot neutemeljene. Meni, da gre le za očitno zavlačevanje postopka s strani ZPIZ-a, saj so pritožbene navedbe pravno povsem irelevantne. Izpodbijana sodba je pravilna. Dejansko stanje je bilo v ponovljenem postopku dokončno raziskano.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče izvedlo dokaze in razčistilo vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu, opr.št. Psp-15/94, z dne 26.5.1994. V ponovljenem in dopolnjenem dokaznem postopku je razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v sporu in na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava o zahtevku pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi temeljito in pravilno obrazložilo ter se pritožbeno sodišče strinja z dokazno oceno prvostopnega sodišča. V izogib ponavljanju jo ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa poudarja naslednje.

Sodišče je ugotovilo, da tožnik izpolnjuje tako pogoj glede statusa po 18.7.1991, kot tudi ostale pogoje, predpisane v odloku. Pritožba slednjemu ne oporeka.

Glede pogoja statusa po 18.7.1991, konkretno od 19.7.1991 do 30.11.1991, pa tudi pritožbeno sodišče meni, da je imelo prvostopno sodišče v ponovljenem in dopolnjenem dokaznem postopku dovolj podlage za dokazno oceno, da je bil tožnik v tem obdobju v statusu razpolage po 2. alinei, 1. odst., 2. člena odloka, v skladu z določbami 293. in 294. člena Zakona o službi v oboroženih silah (Ur.l. SFRJ št. 7/85 - 26/90). Nesporno je tožnik 19.6.1991 vložil zahtevek za prenehanje aktivne vojaške službe zaradi uveljavitve pravice do starostne pokojnine (zahtevek v toženčevem spisu, št. 9.874.935, ki ga je pribavilo že prvostopno sodišče). V tem spisu je tudi odločba VP, št. 5551, x.y., št. 60/93-453, z dne 24.9.1991, o razrešitvi od aktivne vojaške službe s 30. novembrom 1991. V njej je navedeno tudi, da je bila za tožnika sprejeta odredba o prenehanju aktivne vojaške službe, št. 7-87, z dne 29.7.1991, ki mu je bila vročena 20.8.1991. Nima prav pritožba, ko navaja, da je le ena od zaslišanih prič vedela izpovedati o tožnikovem gibanju po 26.6.1991, kar naj ne bi zadoščalo za pozitivno odločitev v sporu. V razveljavitvenem sklepu je pritožbeno sodišče podrobno navedlo dotlej odprta vprašanja ter dalo prvostopnemu sodišču podrobne napotke, v kateri smeri dopolniti dokazni postopek. Sodišče je v ponovljenem in dopolnjenem dokaznem postopku zaslišalo številne priče (pred prvim odločanjem sploh nobene) ter ponovno, tokrat podrobno, tožnika. Res je imel samo M.M. stike z I.P, pri katerem se je tožnik v x.y. skrival. Ta priča je imela stik tudi s tožnikom v septembru 1991 v x.y.. M.M. je o stikih z obema navedenima ter o informacijah, ki ju je od njiju dobil, prepričljivo in podrobno izpovedal. Po oceni pritožbenega sodišča pa je zelo pomembna tudi izpovedba priče V.Š., ki je hkrati s tožnikom odletel v x.y. in se nato vrnil v komando V. korpusa vojnega letalstva v x.y.,kjer je ostal do septembra 1991. Podrobno je izpovedal, da so, kljub temu, da je bila situacija tedaj kritična, tu in tam prihajale informacije, bodisi iz x.y. v x.y. ali v obratni smeri. Na ta način je zvedel, da je tožnik v x.y. pri prijatelju P. in se je tedaj govorilo, da se je tožnik upokojil. Priča je izpovedala tudi, da bi prav gotovo slišala, glede na dejstvo, da je bila v komandi korpusa vojnega letalstva, če bi tožnik v času bivanja v x.y. opravljal kakršnokoli funkcijo ali vojaško nalogo.

Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da so izpovedbe vseh treh navedenih prepričljive, podrobne ter skladne (list.št. 42-44) ter da nudijo dovolj opore za zaključek prvostopnega sodišča o statusu razpolage v navedenem pravno-relevantnem obdobju, saj tožnik ni imel svoje enote, ni opravljal nalog svojega formacijskega mesta, ni bil vključen v nobeno organizacijsko enoto bivše JLA ter ni izvrševal nikakršnih vojaških nalog. Ves čas bivanja v x.y. se je skrival pri I.P. Ob vrnitvi v x.y. pa se je kot vojaški obveznik - častnik dne 17.10.1991 prijavil pri RS MO, Uprava za obrambo x.y., izpostava x.y. (priloga A/1 k list.št. 44). Zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča prvostopno sodišče povsem upravičeno ocenjuje njegov status v pravno relevantnem obdobju kot status razpolage po 293. členu zakona.

Ta v 496. členu, 2. odst., res določa akt o dajanju na razpolago, ki ga tožnik, kot navaja pritožba, nima. Vendar pa to ne pomeni, da pri dokazovanju dejstva, da je bila oseba dejansko na razpolago, ni možno tega dokazovati z vsemi drugimi dokazi v smislu Zakona o pravdnem postopku, kot je to poudarila tudi Vlada RS v odgovoru z dne 26.1.1995 pritožbenemu sodišču na predlog za avtentično tolmačenje nekaterih določb odloka.

Prav na podlagi zaslišanja obeh navedenih prič v ponovljenem in dopolnjenem dokaznem postopku ter ponovnega zaslišanja tožnika, je prvostopno sodišče pravilno ocenilo, da je v konkretnem primeru stanje razpolage po določbi 293. člena zakona kontinuirano dokazano.

Na podlagi vsega navedenega tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da je imelo prvostopno sodišče za navedeno dokazno oceno dovolj skladnih in verodostojnih dokazov. Zato gre tudi po mnenju pritožbenega sodišča za čas od 19.7.1991 pa do prenehanja aktivne vojaške službe (30.11.1991) za dokazano stanje razpolage po 293. in 294. členu zakona. Zaradi obrazloženega je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.