Jedro

Ker je tožena stranka zaprosilo za preložitev zagovora (v katerem niti ni navedel opravičljivega razloga) prejela šele po dnevu, ko je bil zagovor predviden, je potrebno šteti, da je bil tožniku zagovor pravilno omogočen in je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika, ki jo je podala tožena stranka dne 5.9.2003; zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 5.9.2003 ni prenehalo in še traja, zaradi česar ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter mu od nezakonite izredne odpovedi pogodbe dalje izplačati vse plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila, kot tudi od navedenih zneskov odvesti vse prispevke in davke, ter zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka. Sodišče prve stopnje je zavrnilo podredni zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika, ki jo je podala tožena stranka dne 5.9.2003, zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da tožniku dne 5.9.2003 ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in še traja do izdaje sodbe sodišča prve stopnje oz. do pravnomočnosti tega postopka, zaradi česar je tožena stranka dolžna tožniku za navedeni čas izplačati ustrezne zneske plače, ki bi jih tožnik prejel na delovnem mestu, na katerem je bil razporejen pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska plače dalje do plačila, kot tudi od navedenih zneskov plač odvesti vse davke in prispevke, ter zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino iz naslova izgubljenih plač v bodoče in sicer za obdobje 5 let, vse v 15 dneh pod izvršbo. Glede stroškov je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je tožena stranka izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi po pravilno izvedenem postopku in na podlagi utemeljenih odpovednih razlogov.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 2/04), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred delovnimi sodišči. Navaja, da je tožena stranka v postopku izredne odpovedi pogodbe kršila njegovo pravico do obrambe. Pisno obdolžitev je prejel v petek popoldne dne 29.8.2003, saj je takrat delal v popoldanski izmeni. V ponedeljek dne 1.9.2003 je delal od 6.00 do 20.00 ure zvečer, ker je nadomeščal delavca, ki je bil v bolniškem staležu. Zato se predvidenega dne 2.9.2003 zagovora ni mogel udeležiti z odvetnikom, saj do takrat ni imel dejanskih možnosti, da bi ga lahko angažiral. Ni razpolagal tudi z ustreznimi akti tožene stranke, predvsem pa ne z video posnetkom dogodka, kar bi bilo za pripravo obrambe nujno potrebno. Tožena stranka je kršila določbo 22. člena Ustave, ker mu ni pravilno omogočila zagovora. Preložitev zagovora je predlagal po sindikatu, ki je o tem vložil pri toženi stranki pisno vlogo v njegovem imenu. Priča G.P. je potrdil, da je njegov pisni predlog sam odnesel do J.S., zato je nelogično, da sodišče verjame J.S., ki je pričal neverodostojno. Tožena stranka v izredni odpovedi ni navedla nikakršne pravne kvalifikacije kršitev v skladu s svojimi splošnimi akti. Zato se navedba v odpovedi, da je kršil temeljna navodila delodajalca, ne more upoštevati. Sodišče prve stopnje bi moralo izhajati iz njegovega zagovora, posebno ob ugotovitvi nasprotujočih se izpovedb zaslišanih prič. Zgolj zapis v obrazložitvi sodbe, da je vsaka izpovedala drugače, ne more biti sprejemljivo. Na video posnetku ni videti, kdo je takrat dejansko potegnil kartico in odtipkal pin kodo. Res je, da sta tako voznik tovornjaka kot voznik osebnega avtomobila izpovedala delno prirejeno zgodbo, da bi ščitila svoje interese. Vendar sta v ključnih momentih potrdila njegovo izpovedbo, da je želel stanje ob ugotovljeni nepravilnosti ustrezno razčistiti. Zato je zahteval, da se gorivo pretoči v cisterno, pri čemer je voznik osebnega avtomobila izpovedal, da je bilo to izvršeno. Imel je pripombe na video posnetke. V tej zvezi je želel, da se pogledajo celotni posnetki, in ne le posamezni izseki. Tako bi se sodišče lahko prepričalo, da sta se oba voznika vrnila in bila z njim v kontaktu. Sodišče bi moralo izvesti vse predlagane dokaze, saj bi se lahko šele po tem ugotovilo resnično dejansko stanje. V zadevi je zaključil postopek obračuna, ki ga je začel sodelavec V.. Ta ga je poklical in želel, da sam uredi zadevo. To pa ne more predstavljati takšne kršitve delovnih obveznosti, ki bi utemeljevala izredno odpoved. Ni imel nobenega namena, da bi sebi ali komu drugemu pridobil kakršnokoli korist. Meni tudi, da ni kršil navodil tožene stranke, če takrat ni uporabil svojega gesla za evidentiranje prodaje. Njegovo ravnanje ni imelo nikakršnih škodljivih posledic za toženo stranko. Vedno je bil zanesljiv delavec, ki je v preteklosti preprečil veliko število pobegov. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. Dejstvo, da je tožnik v dnevih pred datumom zagovora moral delati, ne opravičuje tega, da si ni mogel pravočasno poiskati pooblaščenca. Tožnik bi vsekakor lahko pristopil na narok, da bi vsaj preveril, če bo dejansko izveden ali ne. Tudi zato, ker se je v postopek vključil sindikat. Sodišče prve stopnje je po vsebini pravilno razsodilo, saj je glede odločilnih dejstev pravilno izvedlo vse potrebne dokaze. Tožnik je kršil Navodila o poslovanju bencinskega servisa in še posebej o poslovanju s plačilno kartico, saj ni uporabil svojega gesla. Poleg tega od voznika ni zahteval osebnega dokumenta imetnika kartice, kljub temu, da je videl, da se je gorivo točilo v posode na osebnem avtomobilu. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobenih bistvenih postopkovnih kršitev, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravilno obrazloženih razlogov v izpodbijani sodbi na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja.

Tožnik je po pogodbi o zaposlitvi iz leta 1996 in v skladu z odločbo o razporeditvi z dne 14.3.2001 opravljal pri toženi stranki delo pomočnika poslovodje na bencinskem servisu na (...). Tožena stranka mu je dne 5.9.2003 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po 1. in 2. alinei prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02), ker je dne 25.8.2003 na navedenem bencinskem servisu v nasprotju z Navodili o poslovanju bencinskega servisa evidentiral negotovinski nakup 378 litrov plinskega olja za tovornjak-cisterno last podjetja T.T. d.d., ..., s čimer je naklepoma storil hujše kršitve pogodbenih obveznosti, ki se nanašajo na zlorabo in prekoračitev pooblastil, neizpolnjevanje navodil o poslovanju, prodajo blaga v nasprotju s predpisi, kršitev navodil o poslovanju s plačilnimi karticami, lažno potrditev prodaje blaga v poslovnih listinah in protipravno pridobitev premoženjske koristi zase ali za koga drugega v zvezi z delom, ki ga je opravljal. Poleg tega imajo navedene kršitve tudi znake kaznivih dejanj zlorabe položaja ali pravic, poneverbe in ponareditve poslovnih listin po določbah Kazenskega zakonika. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik z očitanim ravnanjem zlorabil zaupanje do sodelavcev, otežil potek delovnega procesa, znatno poslabšal delovno vzdušje in okrnil ugled delodajalca, kar vse predstavlja okoliščine, zaradi česar ni mogoče med strankama nadaljevati z delovnim razmerjem niti do izteka odpovednega roka.

Pravna podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika je v določbi 110. člena ZDR. Delodajalec lahko izredno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba (prvi odstavek 110. člena ZDR). Delodajalec mora podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga, ki ima vse znake kaznivega dejanja, lahko pogodbena stranka odpove pogodbo o zaposlitvi v 15 dneh, od kar je zvedela za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca, ves čas, ko je možen kazenski pregon (drugi odstavek 110. člena ZDR). Posamezni odpovedni razlogi na strani delavca so taksativno opredeljeni v določbi prvega odstavka 111. člena ZDR in sicer v 1. alinei, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja in v 2. alinei, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Neutemeljena je pritožba, da je tožena stranka v tožnikovem primeru kršila pravice do obrambe in v tej posledici ustavno načelo iz določbe 22. člena Ustave RS. Z določbo 83. člena v zvezi z določbo 177. člena ZDR ni predpisano, da bi šlo za strogo formalen postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi z vsemi procesnimi zagotovili in roki. Poleg tega ZDR ne vsebuje podrobnejših določb glede časa in kraja zagovora, torej ne predpisuje, da bi moral biti delavcu zagotovljen minimalen čas za pripravo obrambe, pri čemer v zvezi z rokom za zagovor tudi ne napotuje na določbe drugih zakonov. Takšno ugotovitev je sprejelo Vrhovno sodišče RS v zadevah, ko je uporabilo navedeno materialno pravno podlago v podobnih sporih (npr. v sodbah opr. št. VIII Ips 262/06, opr. št. VIII Ips 267/2004 in opr. št. VIII Ips 153/2006). Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je bil tožnik pred razpisanim narokom zagovora z dne 2.9.2003 predhodno seznanjen tako s pisno obdolžitvijo kršitev pogodbenih obveznosti kot z datumom zagovora, pri čemer je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi obrazložilo okoliščine glede zaprosila sindikata za preložitev naroka. Nadalje se je opredelilo do tožnikove izpovedbe, da v dnevih pred narokom zagovora zaradi razporeda delovnega časa in delovnih zadolžitev ni imel možnosti kontakta z odvetnikom, glede na to, da v zaprosilu sindikata za preložitev zagovora ni bil naveden noben opravičljiv razlog za preložitev. V tej zvezi je J.S., ki je bil pri toženi stranki pooblaščen za izvedbo postopka, izpovedal, da je prejel takšno zaprosilo že po tem, ko je bil predviden zagovor, pri čemer bi moral po njegovem za preložitev naroka, skupaj s tehtnim opravičilom za preložitev zaprositi tožnik sam. Zgolj pavšalno sklicevanje, da želi priti na zagovor skupaj z odvetnikom, ne zadostuje.

Zato pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka pravilno omogočila tožniku zagovor, da tožnik ni imel opravičljivih razlogov za opustitev udeležbe na naroku, saj bi na njemu lahko neposredno pojasnil zadržke ter se opredelil do očitanih kršitev, nenazadnje tudi pisno. Poleg tega je nesprejemljivo tožnikovo opozarjanje na nepoznavanje splošnih aktov tožene stranke, to je na navodila v zvezi s poslovanjem bencinskega servisa, plačilnimi karticami in ostalimi zadevami, saj bi jih moral v okviru delovnega mesta, ki ga je zasedal, v vsakem primeru poznati, glede na to, da se ima za vestnega delavca, kot je to razvidno iz njegove pritožbe.

Neutemeljena je pritožba, da izpodbijana izredna odpoved ne vsebuje materialnopravne podlage, nadalje nikakršne pravne kvalifikacije kršitev pogodbenih obveznosti po splošnih aktih tožene stranke, in da razlogi odpovedi tudi po vsebini niso utemeljeni. Iz izvedenih dokazov izhaja, da so lahko zaslišani udeleženci v spornem dogodku na bencinskem servisu različno izpovedovali, očitno tudi iz razloga, ker je vsak glede svoje vloge pri ugotovljenih nepravilnostih ščitil svoje interese, kar velja enako za tožnikovo izpoved. Vendar je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe direktorja maloprodaje J.S., glede katere tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča ni izkazanih razlogov, da se mu ne bi verjelo, nadalje vpogleda v video posnetke dogodka ter v povezavi izpovedbami tožnika in prič utemeljeno zaključilo, da je tožnik takrat ravnal v nasprotju z Navodili o poslovanju bencinskega servisa in še posebej o poslovanju s plačilnimi karticami.

V tej zvezi pri obračunu natočenega goriva, to je 378 litrov plinskega olja v osebno vozilo in pri evidentiranju plačilne kartice ni uporabil svojega gesla, kar bi bilo pravilno, saj je uporabil sodelavčevo geslo. Poleg tega ni ustrezno reagiral ob ugotovljeni nepravilnosti uporabe plačilne kartice imetnika T.T. d.d. .... Nadalje ni zahteval osebnega dokumenta od voznika avtocisterne, kljub temu, da je videl oz. bil neposredno prisoten pri točenju goriva v posode na osebnem avtomobilu in ni preveril registrske številke na vozilu ter jo primerjal z vpisano registrsko številko na plačilni kartici. Po izpovedbi vodje maloprodaje je bil tožnik seznanjen z vsemi navodili in to s posebnimi okrožnicami. Pri toženi stranki je bilo najstrožje prepovedano, da bi prodajalec sprejel plačilno kartico od vozila, vedoč da je bilo dejansko točeno gorivo v drugo vozilo. Glede tega je posebej poudaril, da tožnik ne bi smel poslovati s plačilno kartico tudi v primeru, če bi obstajal dogovor med obema voznikoma, to je med voznikom osebnega vozila, ki je natočil gorivo in voznikom avtocisterne, katere lastnik je navedeni komitent tožene stranke.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožena stranka takšno tožnikovo poslovanje, ki jo je označila tudi kot malverzacijo, pravilno štela za okoliščino, ki je porušila zaupanje med delavcem in delodajalcem, otežila potek delovnega procesa, poslabšala delovno vzdušje, ter imela škodljive učinke na ugled poslovanja bencinskega servisa. To je tožena stranka obrazložila v razlogih izredne odpovedi pogodbe, kar vse je preizkusilo v svojem postopku sodišče prve stopnje, ki je pravilno ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika utemeljena. V tej zvezi se je sodišče prve stopnje na podlagi sprejete dokazne ocene opredelilo do odločilnih dejstev spora, ki jih je pravilno obrazložilo, zaradi česar sedaj kakršnokoli pritožbeno opozarjanje na to, kaj in v kakšnem obsegu bi moralo sodišče upoštevati posamezne dokaze, ne more biti sprejemljivo. Sodišče namreč v skladu s procesnimi pravili prosto presoja dokaze, glede tega ni vezano na nobena dokazna pravila, pri čemer se pri oceni verodostojnosti dokazov lahko prepriča tudi z neposrednim vtisom, kar je bilo v prvostopenjskem postopku tudi izvedeno.

Ostali pritožbeni razlogi, ki jih je tožnikova pritožba še poskušala uveljaviti in se pritožbeno sodišče do njih v obrazložitvi te sodbe ni izrecno opredelilo, pa niso pomembni oz. ne vplivajo na drugačno sodno presojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožnik v zvezi s pritožbo, tožena stranka pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, saj tožnik s pritožbo ni uspel oz. na drugi strani odgovor tožene stranke ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve. Takšna ugotovitev glede stroškov tožene stranke je skladna tudi z določbo 5. točke 41. člena ZDSS-1, po kateri delodajalec v sporih o prenehanju delovnega razmerja krije svoje stroške, ne glede na izid postopka.