Jedro

Ker zapisnik skupščine, na kateri se je odločalo o pritožbi tožnika zoper odločitev upravnega odbora tožene stranke, da se tožniku odreče članstvo v društvu, ne vsebuje jasne in nedvoumne odločitve skupščine, tožniku ni mogoče odreči pravnega interesa za ta pravdni postopek, v katerem tožnik zahteva, da se sklep upravnega odbora o njegovi razrešitvi razveljavi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v 2. odstavku izreka tako spremeni, da glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške v zvezi z vložitvijo pritožbe z dne 17.2.2009 v višini 20,40 EUR, v roku petnajst dni, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev plačila, v presežku pa se tožbeni zahtevek zavrne.“ Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep upravnega odbora A. z dne 22.1.2009 razveljavi ter se postopek ustavi. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške v zvezi z vložitvijo pritožbe z dne 17.2.2009 v višini 20,40 EUR in pravdne stroške v znesku 51,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev plačila stroškov postopka, v presežku glede stroškov pritožbe pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožena stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo, v kateri se sklicuje na vse pritožbene razloge in predlaga spremembo sklepa z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Če je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo o pritožbi tožnika vsebinsko odločeno na skupščini, ne more ponovno v pravdnem postopku odločiti, da se razveljavi sklep, o katerem je že odločala skupščina tožene stranke. Iz navedenega razloga je sodba nejasna in nerazumljiva. Tožnik je v tožbi postavil oblikovalni zahtevek in ne ugotovitveni zahtevek, tudi iz tega razloga so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in sami s seboj v nasprotju. Nikjer v Zakonu o društvih, niti v statutu tožene stranke ni določeno, da bi morala tožena stranka po odločanju o pritožbi člana na skupščini izdati o tem posebno odločbo ali sklep. Tudi v tem primeru bi moral tožnik vložiti tožbo na izdajo listine oziroma odločbe tožene stranke, ne pa postaviti oblikovalni tožbeni zahtevek. V kolikor pa bi šteli, da na izredni skupščini ni bilo odločeno o pritožbi tožnika, je njegova tožba prehitra oziroma za vložitev ni pravne podlage. Sodišče je tožniku prisodilo 20,40 EUR kot strošek pritožbe zoper odločitev upravnega odbora, čeprav za kaj takega ni podlage v nobenem zakonu. Sodišče je tožniku prisodilo 51,00 EUR iz naslova plačane sodne takse za tožbo, čeprav tega stroška sploh ni priglasil. Pritožba je delno utemeljena.

V pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ni bila storjena, prav tako pa sodišče druge stopnje ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Sodba namreč vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in je jasna ter razumljiva, razlogi sodbe si niso v takšnem nasprotju, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Tožena stranka v pritožbi predvsem očita sodišču prve stopnje, da je tožniku neupravičeno nudilo pravno varstvo s tem, ko je ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku na razveljavitev sklepa upravnega odbora tožene stranke z dne 22.1.2009. Ocenjuje namreč, da za takšno odločitev tožnik bodisi nima pravnega interesa, ker je o razveljavitvi sklepa že odločala skupščina tožene stranke, ali pa naj bi bil sklep preuranjen, če skupščina tožene stranke o tožnikovi pritožbi še ni odločala. Glede tega dela zahtevka se pritožbeno sodišče strinja s ključnimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, s katerimi je utemeljilo ugoditev zahtevku na razveljavitev sklepa upravnega odbora tožene stranke. Med pravdnima strankama je sporna odločitev upravnega odbora tožene stranke, da se tožniku odreče članstvo v društvu. Tožnik namreč zatrjuje, da takšno odločitev ni sprejel pristojen organ, niti ni bila sprejeta v predpisanem postopku, kar pomeni omejitev njegovih ustavnih pravic. Zakon o društvih (ZDru-1, Uradni list RS št. 61/2006) v 14. členu daje članom društva podlago za sodno izpodbijanje odločitve organov društva, ki so bile sprejete v nasprotju z zakonom ali temeljnim ali drugim splošnim aktom društva. Izpodbijanje odločitev organov društva pred sodiščem pa ni dopustno, če pred tem ni bilo izkoriščeno pravno sredstvo iz 5. odstavka 13. člena ZDru-1. Po tej določbi o pritožbah zoper odločitve organov društva oziroma zastopnika društva odloča zbor članov. Navedena zakonska podlaga po presoji pritožbenega sodišča omogoča tožniku pravno varstvo v tej zadevi. Ob vložitvi tožbe zoper odločbo upravnega odbora tožene stranke zbor tožene stranke še ni odločal, pač pa je to storil med postopkom. Iz zapisnika o izredni skupščini z dne 14.5.2009 izhaja, da je navedeni organ odločal o pritožbah tožnika in drugih članov. Vendar svojih sklepov skupščina kot najvišji organ društva (14. člen statuta), ki je bila izvedena v obliki izredne skupščine, ni jasno in pregledno oblikovala. Zapisnik z dne 14.5.2009 namreč vsebuje le nerazumljiv izid glasovanja, ki glasi: „Zadeva M.: 14 ZA odrek članstva 5 PROTI; sklep ni sprejet“. Sklep, kolikor se nanaša na tožnika, ne vsebuje odločitve o razveljavitvi sklepa upravnega odbora. Tudi če drži pritožbena trditev, da niti zakon, niti statut ne določata izdaje posebnega sklepa ali odločbe skupščine tožene stranke, bi moral zapisnik vsebovati jasno in nedvoumno odločitev skupščine, sicer tožniku ni mogoče odreči pravnega interesa za ta postopek.

Odločitev o povrnitvi stroška za sestavo pritožbe zoper sklep upravnega odbora tožene stranke je v skladu z določbo 155. člena ZPP, saj gre za potreben strošek pred pravdo, ki je neposredno povezan s predmetom spora. Odmero tega stroška je sodišče pravilno oprlo na določila Zakona o odvetniški tarifi. Pač pa je utemeljena pritožba v delu, ko zavrača povrnitev sodne takse kot stroška pravdnega postopka. Zahteva za povrnitev stroškov mora biti opredeljena. Stranka je dolžna specificirati opravljeno dejanje in stroške, ki jih zahteva. Zahteva za povrnitev izdatkov, ki so nastali s plačilom sodnih taks, je dovolj določena, kadar stranka ne opredeli njihove višine, navede pa, da zahteva povrnitev sodnih taks in dejanja, glede katerih je nastala takšna obveznost (Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, komentar mag. Nina Betteto k 163. členu). Ker tožeča stranka povrnitve sodnih taks ni zahtevala, je pritožbeno sodišče v tem delu sklep v odločitvi o stroških ustrezno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP). V ostalem pa je pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.

O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi 165. v zvezi s 3. odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka je delno uspela s pritožbo, vendar le glede stranske terjatve, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.