Jedro

Ker pri odpovedi pravici do pritožbe pritožba ni več dovoljena, odločba (izrek je zapisan v zapisniku) postane že takoj pravnomočna in na pravnomočnost ne vpliva okoliščina, ali je bil tožniku vročen tudi pisni odpravek odločbe. Nevročitev pisnega odpravka odločbe v takem primeru sicer predstavlja kršitev pravil postopka, vendar gre le za relativno kršitev, ki sama po sebi ne vpliva na pravilnost in zakonitost odločbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi

sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ilirski Bistrici je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe Senata disciplinske komisije Lovske družine K., s katero je bil tožniku izrečen ukrep izključitve iz članstva, na odpravo sklepa Pritožbene komisije pri ZLD in da se ukrep izključitve iz članstva LD K. zoper toženo stranko ne dovoli. V sodbi je ugotovilo, da je bila izključitev iz članstva v skladu s predpisi, ki urejajo to področje in da so bili v postopku upoštevani minimalni procesni standardi.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Tožnik je v času lovopusta uplenil divjo svinjo in bil 24.4.2003 obravnavan pred disciplinsko komisijo, kjer mu je bil izrečen ukrep prepovedi lova na divje svinje za čas treh let. V tem postopku so bile narejene številne procesne kršitve (pred izrekom kazni ni potekalo nobeno posvetovanje, zapisnik ni imel pravnega pouka iz 18. člena Poslovnika glede možnosti dajanja pripomb, zapisnika tožnik pred podpisom ni mogel prebrati), predvsem pa tožnik ni imel možnosti pravnega varstva zoper to odločitev. Odločba o prepovedi lova mu namreč ni bila nikoli vročena, niti ni bila izdelana, zato ni postala pravnomočna in niso mogle nastopiti posledice izrečene kazni. Zato tudi drugi postopek zoper tožnika (ker je z lovom nadaljeval in kljub prepovedi 24.6.2004 ustrelil divjo svinjo in s tem ustvaril nezdrave odnose v LD) ni temeljil na dejanju, ki je pomenilo disciplinski prekršek. Napačno je stališče sodišča, da pregon za prvo dejanje do 24.6.2004 še ni zastaral. Ker je zastaral, tožnika ne more doleteti posledica prvega prekrška. Tožniku je navodila, da z lovom lahko nadaljuje, dal neposredno njegov mentor, ki je predhodno podatek dobil od B.M., pravnika pri Zvezi lovskih družin. Izpodbijana sodba bi morala presojati samo procesne nepravilnosti izpeljanega postopka, namesto tega se spušča v presojo okoliščin, kar je naloga disciplinskega organa. Ne drži stališče sodbe, da se je tožnik, s tem, ko se je strinjal s kaznijo, odpovedal pravici do pritožbe. Podpis na zapisniku ne more biti dokaz, da je bil tožnik kriv očitanega dejanja, ampak pomeni zgolj potrditev prisotnosti. Pravica do pravnega sredstva je ustavno zavarovana pravica, navedeno zaključevanje je zato v nasprotju s pravili in pravno varnostjo in ni zakonito. Odpoved pravici do pritožbe mora biti jasno in nedvoumno izjavljena, izpodbijana sodba je zato nepravilno uporabila materialno pravo. V nasprotju z materialnimi pravili je tudi enačenje zapisnika in odločbe. Tudi če bi zapisnik nadomestil odločbo, tožniku ni bil pravočasno vročen. Tožniku tako ni bil zagotovljen minimum pravnega varstva. Sodba je tudi napačno ocenila dejansko stanje, ko naj bi se v gostilni govorilo „vse sorte“. Pogovori v gostilni ne morejo biti dokaz nezdravih odnosov. Sodišče se ne bi smelo spuščati v presojo, ali je tožnik s svojim ravnanjem povzročil nezdrave odnose, to je naloga disciplinskega organa, ki pa tega ni storil. Sodba upošteva kot verodostojne le izjave tožene stranke, izjave tožnika pa šteje za dokazno nepodprte. Če tožena stranka navaja, da ni običajno, da se sklepi pošiljajo, potem ni jasno, zakaj je tožnik prejel odločbe, ki so predmet te pravde. Ne ujemajo se niti izjave prič o teži uplenjene živali s podatki iz knjig o evidenci odstrela. Tožnik na podlagi povedanega predlaga razveljavitev sodbe, tožena stranka naj nosi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ima prav, da morajo biti v disciplinskem postopku, ki mu sledi izključitev člana lovske družine, upoštevana tako avtonomna pravila kot minimalna procesna jamstva. V obravnavani zadevi je zato sporno vprašanje, ali podpis tožnika na zapisniku zadošča za minimalne standarde, oziroma ali se je tožnik odpovedal pravici do pritožbe. Pravica do pravnega sredstva je sicer res zavarovana z ustavo, vendar se stranke lahko tej pravici odpovedo. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je bil tožniku v prvem disciplinskem postopku izrečen ukrep prepovedi lova na divje prašiče za dobo treh let. Tožnik je na disciplinski obravnavi izjavil, da se z ukrepom strinja in je podpisal zapisnik disciplinske komisije. Poseben obrazložen sklep mu ni bil izdan in tudi ni bil sestavljen. Tožnik je bil pred podpisom zapisnika poučen o pravici do pritožbe (kar je zapisano v zapisniku). Pravilna je dokazna ocena sodišča, da je J.S. tožniku zapisnik, preden ga je ta podpisal, prebral in v izvedenem dokaznem postopku ni najti opore za drugačno ugotovitev. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožnikovo strinjanje z izrečenim ukrepom, zapis v šesti točki zapisnika „torej se strinja s kaznijo, zato se peta točka (pouk o pravici do pritožbe) črta iz zapisnika“ in dejstvo, da je tožnik zapisnik podpisal pomeni, da se je tožnik dejansko pravici do pritožbe odpovedal. Pritožbena navedba, da ne drži, da se sklepi pri toženi stranki ne vročajo, saj se sicer tožnik ne bi mogel pritožiti v drugem postopku, le dodatno kaže na to, da se je tožnik v prvem postopku pritožbi odpovedal. V drugem postopku se namreč ni, zato mu je tožena stranka sklep vročila. Ker pri odpovedi pravici do pritožbe pritožba ni več dovoljena, odločba (izrek je zapisan v zapisniku) postane že takoj pravnomočna in na pravnomočnost ne vpliva okoliščina, ali je bil tožniku vročen tudi pisni odpravek odločbe. Nevročitev pisnega odpravka odločbe v takem primeru sicer predstavlja kršitev pravil postopka, vendar gre le za relativno kršitev, ki sama po sebi ne vpliva na pravilnost in zakonitost odločbe. Nadaljnjih pritožbenih navedb, ki se ukvarjajo s pravilnostjo odločitve v že pravnomočni zadevi, ni mogoče upoštevati. Neutemeljen je tudi ugovor zastaranja. Tožnik je bil pravnomočno spoznan za krivega kršitve pravil dober mesec po tistem, ko je pravila kršil, zato o zastaranju v nobenem primeru ni mogoče govoriti. Tožbene navedbe, da se je tožnik pozanimal pri svojem mentorju in pravniku zveze lovskih družin in je ponovno lovil divjega prašiča na podlagi njihovega mnenja, ob vsem zgoraj povedanem niso relevantne. Sodišče prve stopnje se je res po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožnik 9.2.2003 namerno ustrelil svinjo vodnico in tudi z vprašanjem „nezdravih odnosov“. Iz disciplinske odločbe namreč nikjer ne izhaja, da je bil tožnik izključen zato, ker je njegovo ravnanje ustvarilo nezdrave odnose, prav tako to ni znak kršitve po 22. členu Pravil tožene stranke. Na podlagi vsega povedanega lahko ugotovimo, da je odločba, s katero je bila tožniku izrečena kazen prepovedi lova na divje prašiče za dobo treh let, z odpovedjo pritožbi postala pravnomočna, kar pomeni, da tožnikovo dejanje, ko je čez dobro leto dni ponovno ustrelil divjega prašiča, izpolnjuje znake kršitve, za katero je predvidena izključitev iz društva. Zato je tožena stranka tožencu utemeljeno izrekla ukrep izključitve iz lovske družine in je odločitev sodišča prve stopnje pravilna (omeniti je še, da tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na sklep Pritožbene disciplinske komisije pri ZLD, z dne 13.12.2004, neutemeljen tudi iz razloga, ker ni tožena prava stranka, saj ne gre za sklep toženke). Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo drugih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.