Jedro

Po določbi četrtega odstavka 15. člena ZST-1 je treba tudi naknadno določeno sodno takso presojati v luči strankine zmožnosti za plačilo. Sodišče te presoje ne opravlja v smislu ponovnega odločanja o ponovnem predlogu stranke za oprostitev plačila sodne takse, ampak mora že pred oziroma ob izdaji sklepa za naknadno plačilo sodne takse ugotoviti obstoj vseh predpostavk za nastanek taksne obveznosti po četrtem odstavku 15. člena ZST-1. Ugotoviti mora, ali je stranka premoženje na podlagi izvršilnega naslova dejansko pridobila, zlasti pa tudi, ali je njeno premoženjsko stanje tako, da ji omogoča plačilo sodne takse, ne da bi bilo s tem ogroženo njeno preživljanje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka v znesku 2.857,38 EUR razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem in nerazveljavljenem delu (I. točka izreka v znesku 1.270,52 EUR in II. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni od vročitve tega sklepa plačati sodno takso v znesku 4.127,90 EUR, na transakcijski račun sodišča (I. točka izreka) in pojasnilo, da v kolikor tožeča stranka ne bo ravnala po nalogu sodišča, bo sodišče znesek prisilno izterjalo (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) pravočasno pritožbeno izpodbija ta sklep sodišča prve stopnje brez navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP.

Navaja, da toženec izpolnjuje svojo obveznost v obrokih in da nima drugih prihodkov. Takse ne more plačati naenkrat, ker bi s tem ogrozil svojo eksistenco.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Uvodoma je pojasniti, da je od 12. 2. 2022 v uporabi Novela D Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1D), ki v 39. členu določa, da se takse v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo tega zakona, do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo po dosedanjih predpisih in po dosedanji tarifi. Ker je bil predmetni pravdni postopek začet v letu 2016, se za odločanje uporabljajo določbe pred Novelo ZST-1D.

5. V obravnavanem primeru sodišče odloča o plačilu sodne takse po četrtem odstavku 15. člena ZST-1, ki določa, da če stranka, ki je bila oproščena plačila taks, v postopku delno uspe in na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobi premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks, mora plačati ta del takse. Plačilo takse naloži stranki sodišče prve stopnje.

6. Po določbi četrtega odstavka 15. člena ZST-1 je treba tudi naknadno določeno sodno takso presojati v luči strankine zmožnosti za plačilo. Sodišče te presoje ne opravlja v smislu ponovnega odločanja o ponovnem predlogu stranke za oprostitev plačila sodne takse, ampak mora že pred oziroma ob izdaji sklepa za naknadno plačilo sodne takse ugotoviti obstoj vseh predpostavk za nastanek taksne obveznosti po četrtem odstavku 15. člena ZST-1. Ugotoviti mora, ali je stranka premoženje na podlagi izvršilnega naslova dejansko pridobila, zlasti pa tudi, ali je njeno premoženjsko stanje tako, da ji omogoča plačilo sodne takse, ne da bi bilo s tem ogroženo njeno preživljanje1. 7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik od toženke prejel že najmanj tri obroke plačila po 3.840,00 EUR. Na podlagi navedene ugotovitve je zaključilo, da iz razloga, ker je tožnik na prvi stopnji delno uspel (14,27 %) in je na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobil premoženje, ki presega del takse, ki bi jo moral plačati, če ne bi bil oproščen plačila taks, mora plačati ta del sodnih taks, in sicer mora plačati 85,73 % svoje sodne takse, kar znaša 2.857,38 EUR. Sodišče prve stopnje pa ni ugotovilo tožnikovega premoženjskega stanja, zato posledično tudi ni presojalo, ali mu njegovo premoženjsko stanje omogoča plačilo sodne takse, ne da bi bilo s tem ogroženo njegovo premoženjsko stanje, kar tožnik tudi pritožbeno izpostavlja, ko navaja, da razen obrokov, ki jih je prejel v predmetni pravdni zadevi, nima drugih prihodkov, s plačilom sodne takse pa bi ogrozil svojo eksistenco.

8. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi tožnika v tem delu ugodilo in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja sklep sodišča prve stopnje v I. točki v delu, ki se nanaša na odmero sodne takse po četrtem odstavku 15. člena ZST, v višini 2.857,38 EUR razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 355. členom ZPP).

9. V obravnavanem primeru sodišče odloča o plačilu sodne takse tudi po drugem odstavku 15. člena ZST-1, ki določa, da mora takse stranke, ki je bila oproščena plačila taks in je v postopku uspela, plačati nasprotnik te stranke.

10. Tožnik pritožbeno ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila toženka na podlagi 10. člena ZST-1 oproščena plačila sodne takse za dve pritožbi in da je tožnik s svojim zahtevkom delno uspel v 14,27 %, toženka pa je delno uspela v 85,79 %.

11. V drugem odstavku 15. člen ZST-1 je določeno, da mora takse stranke, ki je bila oproščena plačila sodnih taks in je v postopku uspela, plačati nasprotna stranka. Taksa se plačuje z namenom, da stranke vsaj delno krijejo stroške, ki nastanejo z delom sodišč. Takso za postopek je treba plačati, kdo jo bo plačal, pa je odvisno od uspeha v postopku. Tudi takse so namreč del stroškov postopka, saj gre za stroške, ki nastanejo zaradi postopka (prvi odstavek 151. člena ZPP). O stroških postopka pa se skladno z določili 154. člena ZPP odloča glede na končni uspeh strank v postopku. Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Če stranka, ki je v pravdi zmagala, ni oproščena plačila sodnih taks, je morala takse že plačati, zato ji mora strošek plačila taks povrniti nasprotna stranka. Če pa je stranka, ki je zmagala, plačila sodnih taks bila oproščena, kot je primer v obravnavani pravdni zadevi, mora nasprotna stranka takso plačati sodišču. Po ustaljenih stališčih sodne prakse to velja ne glede na to, ali je bila v pravdi uspešna stranka oproščena plačila taks na podlagi zakona, kot je primer v obravnavani pravdni zadevi, ali na podlagi prošnje za taksno oprostitev2. 12. Ob obrazloženem je sodišče prve stopnje upoštevaje drugi odstavek 15. člena ZST-1 pravilno zaključilo, da je tožnik dolžan plačati 85,79 % sodnih taks toženke, kar znaša 1.270,52 EUR.

13. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo in v še izpodbijanem in nerazveljavljenem delu v I. točki izreka, ki se nanaša na odmero sodne takse po drugem odstavku 15. člena ZST-1 v višini 1.270,52 EUR, potrdilo izpodbijani sklep, ker v tem delu niso podani pritožbeno uveljavljeni razlogi in niti ne tisti, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP.

1 Prim. sklep VSL I Cp 328/2020 z dne 20. 2. 2020 in sklep VSL II Cp 1456/2018 z dne 30. 7. 2018. 2 Prim. sklep VSL II Cp 1048/2017 z dne 30. 5. 2017, sklep VSL II Cp 775/2020 z dne 19. 5. 2020, Sklep VSM I Cp 217/2021 z dne 7. 4. 2021.