Jedro

Kakšen je bil skupni namen strank, je razvidno iz samega Dogovora o plačilu. V 1. odstavku 3. člena se je tožeča stranka zavezala, da bo od 1. 1. 2013 naprej opravljala le še storitve obratovanja, ne pa tudi storitev varovanja. Stranki sta očitno imeli pred očmi še nekaj drugega, in sicer to, da tožeča stranka ne bo več mogla zahtevati plačila stroškov varovanja. To je bilo namreč dogovorjeno v 2. odstavku 2. člena Dogovora o plačilu. Dogovorjeno je bilo, da če pride tožena stranka v zamudo z izpolnitvijo svoje obveznosti iz 1. člena Dogovora o plačilu, da bo morala plačati še stroške varovanja za januar 2013 in februar 2013. Če je izpolnila svoje obveznosti glede obveznosti iz 1. člena Dogovora o plačilu, pa je bila torej za naprej prosta vsake obveznosti povrnitve stroškov varovanja.

Izrek

I. Pritožba zoper del točke II izreka, ki se nanaša na plačilo 19.477,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2015 naprej do plačila, se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je sprva izdalo plačilni nalog, na ugovor tožene stranke pa je postopek nadaljevalo kot po tožbi.

2. Tožeča stranka je trdila, da je tožena stranka solastnica poslovne zgradbe na T. Zahtevala je plačilo za upravljanje te zgradbe in povrnitev različnih stroškov. Med drugim je zahtevala tudi povrnitev stroškov, ki so nastali z varovanjem zgradbe.

3. Odločitev prvostopenjskega sodišča bo prvostopenjsko sodišče povzelo le toliko, kolikor je potrebno za odločitev o pritožbi.

4. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je tožena stranka solastnica poslovne zgradbe na T. Velikost njenega solastniškega deleža znaša 18/100. V obdobju, na katerega so se nanašali njeni zahtevki, je bila tožeča stranka upravnica stavbe. Tožeča stranka je trdila, da je poravnala obratovalne stroške sama. Povrnitev obratovalnih stroškov, tudi stroškov varovanja, je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke na temelju pravil o neupravičeni obogatitvi (197. člen OZ). Povrnitev stroška varovanja je tožeča stranka zahtevala z računom št. 693/15 z dne 31. 8. 2015. S tem računom je zahtevala povrnitev plačila, ki ga je za opravljene storitve varovanja poravnala tretji osebi. Račun se je nanašal na čas od 28. 2. 2013 do 28. 2. 2015. 5. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da sta stranki sklenili „Dogovor o plačilu“, po katerem sta izrecno izvzeli toženo stranko od obveznosti, ki jih je prinašalo varovanje poslovne zgradbe. Zahtevek za plačilo stroškov varovanja je zato neutemeljen.

6. Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da ostane plačilni nalog v veljavi v delu, v katerem je bila toženi stranki naloženo plačilo glavnice v višini 4.366,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Razveljavilo pa je plačilni nalog v delu, v katerem je bila dolžniku naložena poravnava 19.492,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Zoper del točke II izreka je vložila pritožbo tožena stranka. Pritožbo je vložila zoper odločitev o stroških varovanja v znesku 19.477,06 EUR n zakonskih zamudnih obrestih, izrecno pa je izvzela odločitev o zahtevku v višini 15,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je tožeča stranka sicer v pritožbi zapisala, da jo vlaga zoper odločitev o terjatvi v višini 19.447,06 EUR z z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Očitno pa gre pri tem za pisno pomoto, saj je bilo v točki II izreka prvostopenjske sodbe odločeno o zahtevkih v višini 19.477,06 EUR in 15,13 € in seveda o z zakonskih zamudnih obrestih.

8. Pritožba navaja, da je bila tožeča stranka dolžna poskrbeti za varnostno (receptorsko) službo za vsak delavnik od 6.00 do 22.00 ure. Na zgradbi naj bi obstajala dejanska etažna lastnina. Če zadostna večina etažnih lastnikov zahteva opravljanje določenih del, se naj bi posamezni etažni lastnik stroška plačevanja ne mogel razbremeniti. Drugačen dogovor bi etažni lastniki lahko sprejeli le soglasno v obliki pogodbe o medsebojnih razmerjih. Takšna pogodba pa ni bila sklenjena. Dogovor o plačilu z dne 14. 2. 2013 naj bi prvostopenjsko sodišče presojalo nepravilno. Dogovor naj bi bil ničen ali neobstoječ. Tožeča stranka naj bi takšnega dogovora po svojem mnenju niti ne mogla skleniti. J. M. naj bi jasno izpovedal, kaj je bil dopusten namen Dogovora z dne 14. 3. 2013. Tožeča stranka se naj bi znašla v nezavidljivem položaju, ker je morala izvajati storitev varovanja. Družba V. d. d., ki je to storitev opravljala, je terjala plačilo za opravljeno storitev. Ker je dolg postal znaten, je tožeča stranka poskušala urediti plačilo s toženo stranko. Prvostopenjsko sodišče naj ne bi upoštevalo 3. odstavka 2. člena Dogovora. Tožena stranka naj bi bila regresna zavezanka.

9. Prvostopenjsko sodišče naj bi spregledalo tudi sodno poravnavo, ki jo je tožeča stranka sklenila z V. d. d. v zadevi VI Pg 4385/2014. Na temelju te poravnave je bila tožeča stranka dolžna plačati 21.000,00 EUR V. d. d. 10. Prvostopenjsko sodišče naj bi v zadevi z opr. št. II Pg 470/2016 izdalo sodbo med V. d. o. o. in toženo stranko (isto, kot tudi v tej zadevi), in sicer glede istih stroškov varovanja za isti poslovni objekt. Odločilo pa je natančno nasprotno kot v izpodbijani sodbi.

11. Pritožba je neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, izpodbijani del prvostopenjske sodbe pa je potrdilo (353. člen ZPP).

12. Pritožba tožeče stranke v bistvenem delu uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ta se nanaša na razlago „Dogovora o plačilu“ z dne 14. 2. 2013. Dogovor o plačilu sta sklenili tožeča stranka kot upnik (gl. uvodni del) in tožena stranka; ona je bila označena kot „poslovni partner“. Dogovor o plačilu je bil sklenjen in je obstajal. Tožeča stranka namreč ni trdila ničesar takšnega, kar bi kazalo na to, da naj bi sploh ne bil sklenjen.

13. Tožeča stranka uveljavlja svoj zahtevek na temelju 197. člena OZ. Razlog za to, da ga je uveljavljala je bil v tem, da je bila ona tista, ki je kot upravnik poravnala stroške varovanja tretji osebi, ki je storitev varovanja opravila.

14. Pravni temelj za zahtevek tožeče stranke je bila neupravičena obogatitev. Takšen dolg pa imetnik zahtevka vselej lahko odpusti (1. odstavek 319. člena OZ). Zahtevek je namreč povsem obveznostnopravne in ne stvarnopravne narave. V tej konkretni zadevi je takšen zahtevek uveljavljal upravnik poslovne zgradbe, in ga niso uveljavljali etažni lastniki. O tem, kako bi lahko pravna razmerja solastnikov ali pa etažnih lastnikov vplivala na Dogovor o plačilu, je za odločitev v tej zadevi nepomembno, pritožbeni razlogi pa brez vsakega vpliva na odločitev v tej zadevi. Dogovor je tožeča stranka sklenila kot upnik, in ne kot upravnik zgradbe. Torej je veljal le zanjo; le ona je bila upravičena in zavezana iz njega.

15. Kakšen je bil skupni namen strank, je razvidno iz samega Dogovora o plačilu. V 1. odstavku 3. člena se je tožeča stranka zavezala, da bo od 1. 1. 2013 naprej opravljala le še storitve obratovanja, ne pa tudi storitev varovanja. Stranki sta očitno imeli pred očmi še nekaj drugega, in sicer to, da tožeča stranka ne bo več mogla zahtevati plačila stroškov varovanja. To je bilo namreč dogovorjeno v 2. odstavku 2. člena Dogovora o plačilu. Dogovorjeno je bilo, da če pride tožena stranka v zamudo z izpolnitvijo svoje obveznosti iz 1. člena Dogovora o plačilu, da bo morala plačati še stroške varovanja za januar 2013 in februar 2013. Če je izpolnila svoje obveznosti glede obveznosti iz 1. člena Dogovora o plačilu, pa je bila torej za naprej prosta vsake obveznosti povrnitve stroškov varovanja.

16. Dogovor o plačilu torej po svoji vsebini pomeni odpoved terjatvam iz varovanja. Takšen dogovor pa je vsekakor dovoljen, saj se je z njim tožeča stranka zgolj odpovedala zahtevkom, ki jih je ali bi jih v prihodnosti lahko imela do tožene stranke. Očitno pa se ni hotela odpovedati zahtevkom, ki so nastali v preteklosti (tudi) zaradi varovanja v času od julija do decembra 2012. V 1. členu in v 1. odstavku 2. člena Dogovora o plačilu sta stranki namreč ugotovili velikost dolga, ki ga je imela tožena stranka tudi zaradi varovanja za čas od julija do decembra 2012. To obveznost pa se je tožena stranka obvezala poplačati.

17. Nagib ali nagibi (nameni), ki so tožečo stranko, zastopano pri sklepanju Dogovora o plačilu po poslovodju J. M. vodili pri sklepanju Dogovora o plačilu, pa na samo veljavnost pravnega posla tako ali tako ne vplivajo (40. člen OZ).

18. Prvostopenjsko sodišče ni neutemeljeno spregledalo sodne poravnave, kot je trdila tožeča stranka, saj v sodni poravnavi ni bila dogovorjena regresna obveznost tožene stranke za tiste terjatve, ki jih je uveljavljala v tem sporu. Uveljavljala je namreč le terjatve, nastale v času od 28. 2. 2013 do 28. 2. 2015. 19. V 1. členu Dogovora o plačilu sta stranki ugotovili višino obveznosti tožene stranke do tožeče stranke. Ta je znašala 5.602,80 EUR. V 1. in 2. odstavku 2. člena sta se dogovorili za plačilo te obveznosti in pravne posledice zamude. V 3. odstavku 2. člena sta se dogovorili za regresno zavezo tožene stranke. Glede na to, da se celotno besedilo 1. in 2. člena pred 3. odstavkom 2. člena nanaša izključno na obveznost v višini 5.602,80 EUR, se regresna obveznost tožene stranka lahko nanaša le na to terjatev in ne na kakšno drugo. Ta terjatev pa ni terjatev, ki bi bila kakorkoli povezana s stroški varovanja, ki so nastali po decembru 2012. Ne ustreza ji niti po višini, niti glede na čas nastanka. To je tudi jasno razvidno iz 1. in 2. odstavka 1. člena Dogovora o plačilu, v katerem je bila ugotovljena višina terjatev na dan 31. 12. 2012. Pole tega se na stroške varovanja od 1. 1. 2013 naprej nanaša šele 3. člen Dogovora o plačilu. V zvezi s to terjatvijo pa regresna obveznost ni bila dogovorjena, niti se nanjo ne more nanašati dogovor iz 3. odstavka 2. člena.

20. Odločitev Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Pg 470/2016, ni pomembna za odločitev v tej zadevi. Vsaka pravda se praviloma vodi nekoliko drugače, pač glede na procesna dejanja strank. Ker so bila procesna dejanja strank v pravdi z opr. št. II Pg 470/2016 drugačna kot v tej pravdi, je bil tudi njen izid drugačen. Ključno v zadevi z opr. št. II Pg 470/2016 je bilo, da je tožeča stranka zahtevala plačilo stroškov receptorske službe. Takšni zahtevi pa se tožena stranka sploh ni upirala (navedena prvostopenjska sodba, r. št. 8). V tej zadevi, v kateri mora odločiti pritožbeno sodišče, pa se je tožena stranka plačilu stroškov varovanja vseskozi upirala.

21. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP).