Jedro

Če bi sodišče odločilo, da je tožnikov zahtevek zastaral, bi tožnik izgubil pravico do odmene kljub temu, da je hkrati nastopila situacija, ko je prišlo do veljavne pravne podlage za omejitev njegove lastninske pravice. Takšna situacija bi predstavljala kršitev tožnikove pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS) in pravice do odmene ob omejitvi lastninske pravice (69. člen Ustave RS). Podobno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v odločbi I Cp 2553/2015 z dne 27. 1. 2016, ki je primerljiva z obravnavano zadevo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka II izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se vknjiži služnost v javno korist za potrebe daljnovoda 2 x 110 kV K. - H., v širini 15 m levo in 15 m desno od osi daljnovoda na nepremičnini parc. št. 000/4, k.o. X. Služnost obsega izgradnjo, obratovanje, nadzor, vzdrževanje, rekonstrukcijo daljnovoda 2 x 110 kV K. - H. in v zvezi s tem neoviran dostop služnostnega upravičenca in njegovih izvajalcev do objekta peš in z mehanizacijo ob kateremkoli času v korist Eles d.o.o., Ljubljana (točka I izreka). Tožeči stranki je priznalo odškodnino iz naslova omejitve lastninske pravice s služnostjo v javno korist v višini 45.043,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.2.2015 dalje. Tožena stranka mu je odškodnino skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dolžna plačati v roku 15 dni od pravnomočnosti te sodbe, vse na njegov račun, odprt pri Banki d.d. (točka II izreka). Kolikor je tožeča stranka zahtevala več, je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (točka III izreka). Odločilo je, da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom (točka IV izreka).

2. Zoper to sodbo v točki II izreka se je pritožila tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek glede priznanja in plačila odškodnine iz naslova omejitve lastninske pravice s služnostjo v javno korist oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je nepravilna in neutemeljena zavrnitev sodišča glede ugovora tožene stranke o zastaranju predmetne odškodninske terjatve iz naslova omejitve lastninske pravice s služnostjo v javno korist. Predmetni daljnovod je bil zgrajen v obdobju od leta 1989 do 1994, ko je tožena stranka za ta objekt pridobila tudi uporabno dovoljenje. Daljnovod je bil zgrajen najkasneje leta 1994. V tem času je veljal Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR2), ki je v 1. odst. 376. člena določal, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Ne glede na navedeno pa odškodninska terjatev zastara v 5 letih od nastanka škode (2. odst. 376. člena ZOR). Enako določbo ima tudi sedaj veljavni Obligacijski zakonik (OZ3) v 352. členu. Nedvomno je tožeča stranka izvedela za povzročitelja ter za obstoj in obseg škode vsaj leta 1994, ko je bil daljnovod dokončno zgrajen. Gre za objekt, ki ga ni mogoče spregledati. Subjektivni rok za uveljavljanje odškodnine je potekel leta 1997, objektivni pa najkasneje leta 1999. V tedanjem pravnem sistemu je tožeča stranka imela možnost uveljaviti odškodnino po splošnih pravilih odškodninskega prava. Tožeča stranka v tej pravdi ne zatrjuje nobene okoliščine, zakaj ne bi mogla uveljavljati odškodninskega zahtevka pravočasno. Splošne navedbe o škodi, ki nastaja ves čas, torej v smeri t.im. sukcesivno nastajajoče bodoče škode, ne odlagajo začetka teka zastaralnega roka, ki je pri odškodninskih terjatvah vezan na vedenje oškodovanca o osebi povzročitelja in obstoju škode. Institut zastaranja zasleduje tudi javni interes, da se negotovost, povezana z možnostjo uveljavljanja zahtevkov, čim prej konča (pravna varnost). Upnik ne sme biti pasiven in mora poskrbeti za pravočasno varstvo svojih pravic, prav tako pa je treba v nekem trenutku zagotoviti dokončnost ureditve pravnega razmerja. Prav tako niso podane okoliščine, ki bi lahko vplivale na zadržanje ali pretrganje teka zastaralnega roka. ZOR zapadlost odškodninske terjatve in začetek zastaralnega roka veže na trenutek nastanka škode. Tudi pri sukcesivno nastajajoči bodoči škodi je pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod, ker pravočasno sodno uveljavljanje prve terjatve pretrga zastaranje. Če pa oškodovanec zamudi zastaralni rok za uveljavljanje prvega zahtevka, je zastarana celotna terjatev. V zvezi s temi navedbami je tožena stranka že predložila pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru (opr. št. I P 000/2008 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Cp 948/2011). Višje sodišče v Ljubljani je v povsem primerljivem pravnem in dejanskem stanu kot v tej zadevi odločilo, da odškodninska terjatev zaradi protipravne omejitve lastninske pravice z dejansko razlastitvijo zastara v skladu z določbami OZ. Višje sodišče tudi poudarja, da trajajoče protipravno stanje (dejanske razlastitve) ne odlaga začetka teka zastaralnega roka. Gre za sodbo I Cp 1324/2019. Enako je odločilo tudi Višje sodišče v Celju v zadevi Cp 185/2013. 3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Poudari, da je sama zahtevala odškodnino zaradi manjvrednosti zemljišč zaradi omejitve lastninske pravice, tožena stranka pa se je nepravilno sklicevala na primere, ko so stranke zahtevale odškodnino zaradi drugih pravnih temeljev na podlagi OZ. Enako stališče je že večkrat zavzelo Ustavno sodišče RS, tako tudi v sodbi Up-849/14, kjer je tožbeni zahtevek temeljil na zahtevi za izplačilo odškodnine zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani pravdni zadevi je tožnik navajal in poudarjal, da uveljavlja odškodnino (odmeno) zaradi ustanovitve služnosti v javno korist in ne odškodnine po splošnih pravilih OZ. Iz navedb tožnika je tudi razvidno, da ne nasprotuje obstoju toženčevih upravičenj, povezanih z uporabo in vzdrževanjem elektroenergetskega objekta. Sam tožnik je celo postavil tožbeni zahtevek, da se služnost toženca na sporni nepremičnini vknjiži v zemljiško knjigo, sodišče prve stopnje pa je v zvezi s tem zahtevkom ugotovilo, da je toženec služnost v javno korist za potrebe daljnovoda 2 x 110 kV K. - H. priposestvoval. Ta odločitev sodišča prve stopnje (pod točko I izreka) je tudi že postala pravnomočna, saj se nobena od pravdnih strank zoper ta del sodbe ni pritožila.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo: - da je toženčev pravni prednik na tožnikovi nepremičnini parc. št. 000/4 k.o. X zgradil elektro omrežje (postavil daljnovod) v letih od 1989 do 1994, toženec pa je v letu 1994 zanj pridobil uporabno dovoljenje; - da tožnikova pravna prednica ni dala izrecnega soglasja za postavitev daljnovoda, s konkludentnimi dejanji pa je dovolila njegovo postavitev in obratovanje, tega pa ni mogoče šteti tudi kot odpoved pravici do odškodnine; - do sporazuma o višini odškodnine ni prišlo, prav tako ne do sklenitve pravnega posla o ustanovitvi stvarne služnosti; - dejansko je do omejitve lastninske pravice tudi brez navedenega prišlo, toženec je zemljišče pod daljnovodom uporabljal več kot 20 let. 7. Nato je zaključilo, da med pravdnima strankama do sporazuma glede višine odškodnine ni prišlo, toženec pa v prej navedenem obsegu, za katerega nima sklenjenega sporazuma s pravno prednico tožnika, čeprav služnost izvršuje, ni vložil zahtevka za razlastitev oziroma omejitev lastninske pravice. Ob upoštevanju, da je do razlastitve v tem obsegu dejansko prišlo, pa je toženec dolžan tožniku kot pravnemu nasledniku plačati odškodnino kot se ta določa v takšnih razlastitvenih postopkih. Upoštevalo je, da je tožnik kot lastnik nepremičnine zaradi izvrševanja obravnavane služnosti omejen v svoji lastninski pravici, vrednost njegove nepremičnine pa je zmanjšana. Višino odškodnine je sodišče prve stopnje ugotavljalo z izvedencem gradbene stroke in tožniku za 1/2 parc. št. 000/4 (tolikšen je podedovani delež tožnika) prisodilo znesek odškodnine v višini 45.043,00 EUR in zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe dalje, to je od 27.2.2015. 8. Toženec v pritožbi sami višini prisojene odškodnine ne nasprotuje. Uveljavlja le, da je ob upoštevanju dejstva, da je bil daljnovod zgrajen že leta 1994, tožnikova terjatev po splošnih pravilih ZOR oziroma OZ zastarala.

9. Za odločitev v zadevi je bistveno, da je bil na tožnikovi nepremičnini v letu 1994 zgrajen infrastrukturni objekt, ne da bi bil izveden razlastitveni postopek oziroma postopek v zvezi z omejitvijo lastninske pravice in ne da bi bil sklenjen dogovor o takem posegu med razlastitvenim upravičencem in tožnikovo pravno prednico. Ne tožnik ne njegova pravna prednica nista prejela odškodnine niti nista privolila v neodplačnost omejitve lastninske pravice. Ugotovljena služnost (v točki I izreka) po svoji vsebini in po poimenovanju v veljavni pravni ureditvi predstavlja služnost v javno korist (211. člen Zakona o urejanju prostora - ZUreP-24 in 472. člen Energetskega zakona - EZ-15). V primeru ustanovitve služnosti lastniku nepremičnine pripada odškodnina, ki obsega zmanjšano vrednost nepremičnine ali dejansko škodo in izgubljeni dobiček. O tem odloča sodišče na predlog lastnika nepremičnine (8. odst. 211. člena ZUreP-2). Podobno je določal tudi Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (ZRPPN6) iz leta 1980, ki je veljal tudi v času zgraditve spornega daljnovoda. 28. člen ZRPPN je izrecno predvideval, da se lastninska ali druga pravica na nepremičnini lahko omeji z ustanovitvijo služnosti prehoda, prevoza, zajemanja vode, polaganja vodovodnih cevi, plinovodov, toplovodov, naftovodov, kanalizacije, telefonskih vodov objektov za prenos in razdelitev električne energije ali z ustanovitvijo druge služnosti. Služnost se je po ZRPPN ustanovila z odločbo občinskega upravnega organa, pristojnega za premoženjske zadeve (30. člen), in ob plačilu odškodnine. Lahko pa sta v skladu z 59. členom ZRPPN razlastitveni upravičenec in razlaščenec sklenila pogodbo namesto razlastitve. Odločitev o tožbenem zahtevku pod točko I izreka o ugotovitvi služnosti v javno korist je mogoče razumeti kot uresničitev predpostavke, potrebne za nastanek tožnikove pravice do odškodnine (odmene), ki bi mu šla po izvedbi razlastitvenega postopka. Šele z odločitvijo, da je toženec imetnik služnostnih upravičenj, je namreč tožnik pridobil pravico zahtevati odškodnino na podlagi predpisov o razlastitvi.7 Prisojeni znesek predstavlja odškodnino (odmeno) zaradi omejitve lastninske pravice v javno korist. Pravno upoštevna podlaga toženčevega ravnanja je bila vzpostavljena šele s sodbo o ugotovitvi obstoja služnostne pravice. Dokler toženec ni imel pravno veljavne podlage za poseg v tožnikovo lastninsko pravico, tožnikova pravica zahtevati odškodnino (odmeno) zaradi takega posega še ni nastala. Zato pred tem trenutkom tudi še ni mogel začeti teči zastaralni rok za uveljavitev tožnikove terjatve. Tožena stranka zato neutemeljeno ugovarja, da je terjatev tožnika zastarala. V primerih, na katere se sklicuje toženka, ni šlo za v bistvenem podobne primere. V zadevi I Cp 1324/2019 Višjega sodišča v Ljubljani tožeča stranka ni uveljavljala zmanjšanja tržne vrednosti nepremičnine zaradi omejitve lastninske pravice, temveč odškodnino zaradi kršitev človekovih pravic. V tej zadevi ni bilo niti jasno, ali zatrjuje premoženjsko ali nepremoženjsko škodo zaradi protipravnih posegov v njegovo lastninsko pravico (glej 18. točko obrazložitve sodbe). Gotovo pa ni uveljavljal odmene zaradi omejitve lastninske pravice, kot je to v obravnavanem primeru. Tudi v zadevah pod opr. št. Cp 185/2013 Višjega sodišča v Celju in I Cp 948/2011 Višjega sodišča v Mariboru je tožeča stranka uveljavljala odškodnino po splošnih določbah OZ in ne odmene zaradi omejitve lastninske pravice v javno korist. V zadevi, ki jo je obravnavalo Ustavno sodišče RS pod opr. št. Up-849/14 dne 27.9.2018 (pod to opr. št. je obravnavalo zadevi I Cp 2103/2014 in I Cp 3268/2013 Višjega sodišča v Ljubljani), je bilo izrecno poudarjeno, da pritožnice v ustavni pritožbi opozarjajo, da nikoli niso uveljavljale zahtevka iz naslova denarnega nadomestila za omejeno lastninsko pravico, pač pa zahtevek iz naslova škode iz delikta, ki še traja. Ustavno sodišče RS je zato štelo, da je bila predmet spora odškodnina zaradi protipravne opustitve dolžnega ravnanja nasprotne stranke (točka 32 obrazložitve) in ne odmena zaradi omejitve lastninske pravice. Navedlo je tudi, da se upošteven obseg pravno priznanega premoženjskega prikrajšanja in denarno ovrednotenje tega razlikujeta, če gre za škodo zaradi protipravnega ravnanja in če gre za odvzem ali omejitev lastninske pravice (točka 31 obrazložitve). Ker je šlo za odškodnino zaradi protipravne opustitve dolžnega ravnanja, je tudi pritrdilo stališču višjega sodišča v zadevi I Cp 2103/2014 o zastaranju odškodninske terjatve. Glede na navedeno tu obravnavana zadeva ni primerljiva z zadevo, ki jo je obravnavalo Ustavno sodišče RS.

10. Stališče, za katerega se zavzema toženka (ki hkrati sprejema odločitev o tem, da je s sodbo v obravnavani zadevi pridobila služnost v javno korist in se zoper to odločitev ne pritožuje), ni sprejemljivo z vidika pravice do zasebne lastnine iz 33. člena v zvezi z 69. členom Ustave RS. Pravnomočna odločitev o tožbenem zahtevku pod točko I izreka (o priposestvovanju služnosti v javno korist) ima podobne učinke za tožnika kot prisilna omejitev njegove lastninske pravice, zato je treba oba položaja obravnavati enako. Če bi sodišče odločilo, da je tožnikov zahtevek zastaral, bi namreč tožnik izgubil pravico do odmene kljub temu, da je hkrati nastopila situacija, ko je prišlo do veljavne pravne podlage za omejitev njegove lastninske pravice. Takšna situacija bi predstavljala kršitev tožnikove pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS) in pravice do odmene ob omejitvi lastninske pravice (69. člen Ustave RS). Podobno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v odločbi I Cp 2553/2015 z dne 27.1.2016, ki je primerljiva z obravnavano zadevo.

11. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (točka II izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Ur. l. SFRJ št. 29/1978 s spremembami 3 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami 4 Ur. l. RS, št. 61/2017 s spremembami 5 Ur. l. RS, št. 17/2014 s spremembami 6 Ur. l. SRS, št. 5/1980 s spremembami 7 ZUreP-2 namreč šele po izdaji odločbe o razlastitvi daje razlastitvenemu zavezancu možnost zahtevati odškodnino (8. in 9. odst. 211. člena v zvezi z 207. členom). Enako je določal tudi ZRPPN. Pred tem trenutkom je zavezanec imel le odškodninske in obogatitvene zahtevke, ki pa izvirajo iz nedopustnosti škodnega ravnanja oziroma uporabe brez pravne podlage.