Jedro

Razlogi, ki jih navaja predsednica senata, ne utemeljujejo prenosa krajevne pristojnosti. Večinoma se namreč nanašajo le na predsednico senata, kar za prenos krajevne pristojnosti že pojmovno ne zadošča. Poleg tega žaljivi in drugi očitno tendenciozni in izkrivljeni prispevki (komentarji) ne morejo biti merilo za presojo videza nepristranskosti sodnika (torej za presojo vprašanja, kako njegovo nepristranskost razume javnost).

Izrek

Predloga za prenos krajevne pristojnosti se zavrneta.

Obrazložitev

1. Zoper obtoženca pred Okrožnim sodiščem v Kopru teče kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po četrtem in tretjem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter dveh kaznivih dejanj pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po četrtem in tretjem odstavku 261. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ.

2. Obtoženec predlaga prenos krajevne pristojnosti z Okrožnega sodišča v Kopru na drugo sodišče zunaj območja Višjega sodišča v Kopru. Predlog utemeljuje z navedbami, s katerimi graja procesne odločitve predsednice senata v zvezi z vodenjem glavne obravnave ter z navedbami, s katerimi graja vsebino in izvajanje hišnega reda sodne stavbe Okrožnega sodišča v Kopru. Predsednica senata predlaga prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. Predlog utemeljuje z navedbami, s katerimi opisuje postopkovne zaplete, žaljive priobčitve o njej in drugih sodnih funkcionarjih v sredstvih javnega obveščanja, (napovedane) pravovarstvene zahtevke obrambe zoper subjekte, povezane z Okrožnim sodiščem v Kopru, anonimna pisanja ter grozeče zastaranje kazenskega pregona.

3. Po prvem odstavku 35. člena Zakona o kazenskem postopku lahko skupno neposredno višje sodišče določi za postopek drugo stvarno pristojno sodišče na svojem območju, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Kateri so ti tehtni razlogi, zakon ne določa, v literaturi1 in (ustavno)sodni praksi2 pa se je izoblikovalo stališče, da je tehten razlog za prenos krajevne pristojnosti podan takrat, kadar obstojijo okoliščine, ki objektivno ne zagotavljajo nepristranskega (poštenega) sojenja v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave RS oziroma prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Ustava v prvem odstavku 23. člena določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Iz pravice do nepristranskega sojenja med drugim izhaja zahteva, da sodnik s stranko ali s spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to lahko povzročilo ali pa vsaj ustvarilo upravičen dvom, da sodnik v sporu ne more odločati objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev. Eden izmed temeljnih pogojev za zagotovitev nepristranskega sojenja je prepoved, da bi sodno funkcijo opravljala oseba, glede katere obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti oziroma objektivnosti. Iz pravice do nepristranskosti sojenja izhaja tudi zahteva, da sodišče pri ravnanju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohrani videz nepristranskosti. Nepristranskost sodnikov kot nosilcev sodne funkcije na posameznih sodiščih pa je treba ocenjevati ne le po njenih učinkih (npr. po odsotnosti kršitev procesnih pravic ene izmed strank, po vplivu (ne)pristranskosti na odločitev o glavni stvari), temveč tudi po zunanjem izrazu, namreč kako lahko pristranskost oziroma nepristranskost sodnikov razumejo stranke v postopku in tudi kako se razume v očeh javnosti. Ni dovolj, da sodišče v postopku ravna in odloča nepristransko; sodišče mora biti sestavljeno tako, da ne obstajajo nikakršne okoliščine, ki bi vzbujale dvom o videzu nepristranskosti sodnikov. Pravica do sodnega varstva tako vsebuje jamstvo, da odloča nepristransko sodišče. Za zagotavljanje objektivnega vidika tega jamstva je poleg zagotavljanja garancij v postopku pomembno tudi odstranjevanje okoliščin, ki lahko prizadenejo videz nepristranskosti sodnega odločanja v javnosti oziroma povzročijo dvom o njem. To, kar je tu posebej izpostavljeno, je zaupanje, ki ga morajo vzbujati odločitve sodišč v demokratični družbi v javnosti.

4. Vrhovno sodišče ugotavlja, da obtoženec v predlogu ni navedel tehtnih razlogov, ki bi utemeljevali prenos krajevne pristojnosti na drugo sodišče. Nestrinjanje s formalnim procesnim vodstvom in drugimi ravnanji predsednice senata (vključno z navajanjem, da niti sama ne verjame več v svojo nepristranskost) pomeni kvečjemu zatrjevanje razlogov za izločitev predsednice senata, ne pa razlogov za prenos krajevne pristojnosti, ki se nanašajo na celotno sodišče. S čim naj bi drugi sodniki in koprsko pritožbeno sodišče kršili njegove pravice, obtoženec ne pojasni. Navedbe o selektivnem izvajanju hišnega reda so splošne in dokazno nepodprte. Je pa razumno in tudi obče znano, da položaji različnih kategorij obiskovalcev sodnih zgradb v hišnih redih niso urejeni enako. Pavšalne navedbe v zvezi s sodelovanjem predsednice in podpredsednika Okrožnega sodišča v Kopru pri odločanju o izločitvi predsednice senata prav tako ne tvorijo tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti.

5. Razlogi, ki jih navaja predsednica senata, ne utemeljujejo prenosa krajevne pristojnosti. Večinoma se namreč nanašajo le na predsednico senata, kar za prenos krajevne pristojnosti že pojmovno ne zadošča. Poleg tega žaljivi in drugi očitno tendenciozni in izkrivljeni prispevki (komentarji) ne morejo biti merilo za presojo videza nepristranskosti sodnika (torej za presojo vprašanja, kako njegovo nepristranskost razume javnost). Napovedane in vložene tožbe, ovadbe, subsidiarni obtožni predlogi in ostali morebitni zahtevki in vloge zoper predsednico senata in Okrožno sodišče v Kopru ter grozeče zastaranje kazenskega pregona nimajo narave tehtnih razlogov za prenos krajevne pristojnosti. Prav tako tudi ne predlagateljičino zatrjevanje, da gre pri vsem tem za perfidne obrambne manevre, saj prenos krajevne pristojnosti sam po sebi ne zagotavlja, da na drugem sodišču do primerljivih zapletov ne bi prihajalo.

1 Horvat, Štefan: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem. GV Založba, Ljubljana 2004, str. 83-85. 2 Sklep Vrhovnega sodišča RS I Kr 1597/2015-23 z dne 3. 12. 2015, odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-149/99 z dne 3. 4. 2003 in Up-799/13-19 z dne 22. 1. 2015