Jedro

Pritožnik povsem prezre, da se sodba ne sme opirati na - v tem primeru - izvedensko mnenje le ob obstoju pogojev iz prvega odstavka 251. člena ZKP in da je samo tedaj po drugem odstavku 83. člena ZKP predvidena njegova izločitev iz spisa. Predmet izločitve namreč niso kateri koli dokazi, temveč le dokazi in obvestila iz drugega odstavka 83. člena ZKP, za katere je v zakonu določeno, da sodba nanje ne sme biti oprta. Kdaj sodba ne sme biti oprta na izvid in mnenje, je opredeljeno v prvem odstavku 251. člena ZKP. Vendar teh okoliščin pritožnik ni izpostavil, ne v predlogu za izločitev sodnega izvedenca niti sedaj v pritožbeni obrazložitvi, posledično čemur so vsa povzeta pritožbena prizadevanja dejansko brezpredmetna.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom X K 42957/2015 z dne 5. 11. 2021 zavrnilo predlog zagovornika za izločitev izvedenskega mnenja sodnega izvedenca dr. B. B. z dne 15. 3. 2019. 2. Zoper navedeni sklep je zagovornik obdolženega vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, pri čemer je še posebej poudaril razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2., 3., 8. in 11. točke 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter napačno uporabo materialnega prava. Zavzema se za razveljavitev in odpravo izpodbijanega sklepa ter ugoditev predlogu za izločitev nedovoljenih dokazov, podanih na predobravnavnem naroku dne 28. 9. 2021. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik zatrjuje, da je izvedensko mnenje dr. B. B. nezakonito in zato v tem postopku ne more služiti kot dokaz. Ocenjuje ga kot nepopolno, nestrokovno, neprepričljivo, pri tem pa izpostavlja dejstvo, da dr. B. B. v prihodnosti ne bo več sodni izvedenec. Obenem podano izvedensko mnenje ovrednoti kot neuporabno, saj je po oceni pritožnika sodni izvedenec v svojem mnenju enormno presegel s strani sodišča zastavljeno mu nalogo. Poleg tega sodnemu izvedencu očita, da se ni opredelil oziroma ni podrobno preučil vseh dokumentov v spisu in prilogah tako, da so številne navedbe in njegove ugotovitve posledica napačnih predpostavk. Ravno tako pa svojega izvida še ni podal v ustni obliki, kar po prepričanju obrambe ne bo mogel niti na glavni obravnavi, saj v letu 2022 ne bo več imel licence sodnega izvedenca. Da bi se izpodbijano izvedensko mnenje še naprej nahajalo v sodnem spisu, bi po stališču pritožnika zgolj dodatno obremenjevalo in onemogočalo pošteno obrambo obdolženim, ravno tako pa bo lahko vplivalo na sodni senat, ki se bo v tem primeru seznanil z njegovo vsebino.

5. Zagovornik obdolženega A. A. se do vseh uveljavljanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka podrobneje niti ni opredelil, a je iz vsebine pritožbene obrazložitve razbrati, da z grajo izpodbijanega sklepa meri predvsem na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, medtem ko se v preostalem se ne strinja z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki pa so predmet drugega pritožbenega razloga.

6. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 371. člena ZKP ni podana. Držijo sicer navedbe pritožnika o zakonsko podprtem varovanju ekskluzijskih pravil o nedovoljenih dokazih oziroma dokaznih prepovedih, pri čemer se je strinjati tudi z zaključki, da so izločitvena pravila najradikalnejši primer procesnega sankcioniranja zbiranja dokazov na način, ki ni skladen z ustavo in zakonom.

7. Toda pritožnik povsem prezre, da se sodba ne sme opirati na – v tem primeru - izvedensko mnenje le ob obstoju pogojev iz prvega odstavka 251. člena ZKP in da je samo tedaj po drugem odstavku 83. člena ZKP predvidena njegova izločitev iz spisa. Predmet izločitve namreč niso kateri koli dokazi, temveč le dokazi in obvestila iz drugega odstavka 83. člena ZKP, za katere je v zakonu določeno, da sodba nanje ne sme biti oprta. Kdaj sodba ne sme biti oprta na izvid in mnenje, je opredeljeno v prvem odstavku 251. člena ZKP. Vendar teh okoliščin pritožnik ni izpostavil, ne v predlogu za izločitev sodnega izvedenca niti sedaj v pritožbeni obrazložitvi, posledično čemur so vsa povzeta pritožbena prizadevanja dejansko brezpredmetna. Pritožbeno sodišče na tem mestu zgolj pripominja, da tudi dokazi, imenovani „sadeži zastrupljenega drevesa“ (iz t.i. „fruits of the poisonous tree doctrine“), kot predmet izločitve v izpostavljeni določbi niso predvideni. Vse drugo je po pravilnih razlogih sodišča prve stopnje stvar preizkušanj na glavni obravnavi in morebitne dopolnitve izvedenskega mnenja, ki je lahko v aktualnem stadiju kazenskega postopka kvečjemu (še) nepopolno in nikakor avtomatično procesnopravno prepovedano.

8. Pritožnik razlogov izpodbijanega sklepa glede zavrnitve predloga za izločitev dr. B. B. ne more ovreči s posplošenim nestrinjanjem z njegovimi ugotovitvami. Izražene pomisleke bo lahko obdolženi izrazil na glavni obravnavi, medtem ko bo strokovnost in verodostojnost izvedenskega mnenja na podlagi drugega odstavka 355. člena ZKP sodišče prve stopnje ocenjevalo ob zaključku stadija postopka dokazovanja. Pred tem pa bo lahko – v kolikor bo ocenilo za potrebno – dr. B. B. pozvalo k dopolnitvi že pisno izdelanega izvida in mnenja oziroma bo ravnalo, kot to določata 257. in 258. člen ZKP. Tako se na več mestih zatrjevano izpostavljanje, da sodni izvedenec v letu 2022 ne bo več imel licence sodnega izvedenca izkaže za povsem irelevantno. Četudi sodni izvedenec ob zaslišanju tekom dokaznega postopka več nima pripadajočega mu statusa, to iz procesnega vidika nikakor ne upraviči sprejema sklepa o njegovi izločitvi. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja na drugi odstavek 42. člena Zakona o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (ZSICT), ki jasno, določno in nedvoumno opredeljuje položaj v trenutku vročitve odločbe o razrešitvi posameznega sodnega izvedenca. Ko namreč slednji enkrat več ne izpolnjuje pogojev za imenovanje, se resda ne sme več sklicevati na svoj status, ki ga je imel kot sodni izvedenec, vendar pa sme že prevzeta dela in naloge dokončati brez sklicevanja na status.

9. To torej pomeni, da položaj, ko posameznik ni izvedenec oziroma ko ta status izgubi med določenim kazenskim postopkom, ni identičen situaciji, ko določene osebe ni dopustno postaviti za izvedenca v konkretni zadevi (251. člen ZKP) oziroma, ko je med konkretnim postopkom iz določenih razlogov izločen. Razrešitev posameznika kot sodnega izvedenca v upravnem postopku zatorej sama po sebi ne pomeni, da sodišče v konkretni zadevi na njegovo izvedensko delo ne sme opreti sodbe. Ta posledica je v prvem odstavku 251. člena ZKP izrecno določena le, če je v zadevi za izvedenca postavljen, kdor ne sme biti zaslišan kot priča (235. člen ZKP), kdor je oproščen dolžnosti pričevanja (236. člen ZKP) ali tisti, proti kateremu je bilo storjeno kaznivo dejanje (v določbah 251. člena ZKP v zvezi s 44. členom ZKP so predpisani tudi drugi razlogi za izločitev izvedenca). Navedeni razlogi v obravnavani zadevi v zvezi z dr. B. B. pa niso podani.

10. Povsem neutemeljena in brezpredmetna so zatorej tudi navajanja pritožnika v smeri dodatnega obremenjevanja in onemogočanja poštene obrambe obdolženih s tem, ko se v sodnem spisu ohrani izvedensko mnenje dr. B. B., ki je imel v času odreditve izvedenskega dela nesporno status zapriseženega sodnega izvedenca. Kot rečeno, dr. B. B. je bil v obravnavani specializirani kazenski zadevi postavljen kot takrat sodni izvedenec, ki je izdelal pisno izvedensko mnenje. Ob tem pogoji za njegovo izločitev v smislu 251. v zvezi s 44. členom ZKP niso bili podani. Navedeno velja ne glede na to, ali bo sodišče tekom dokaznega postopka odredilo še drugega izvedenca iste stroke.

11. Pritožnik ne more biti uspešen niti v zatrjevani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po 11. točki 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je namreč svojo odločitev, da predlog zagovornika obdolženega A. A. za izločitev izvedenskega mnenja ni utemeljen, izčrpno in ustrezno obrazložilo, posledično čemur se pritožbeno sodišče v zaobid ponavljanju slednjemu v celoti pridružuje, saj korektno napisanemu nima kaj dodati.

12. Po določbi petega odstavka 402. člena ZKP višje sodišče pri odločanju o pritožbi zoper sklep ni zavezano k uporabi 383. člena ZKP, zato po uradni dolžnosti na kršitev kazenskega zakona ne pazi. Zagovornik sicer uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona po 1. in 2. točki 372. člena ZKP, vendar zatrjevane kršitve v nadaljevanju pritožbe v ničemer ne obrazloži in tudi ne konkretizira. Ker kršitve v tej smeri iz same vsebine pritožbe ni razbrati, se pritožbeno sodišče do uveljavljane kršitve ni moglo argumentirano opredeliti.

13. Po zgornjem, in ker pritožbeno sodišče v obrazložitvi pritožnika ni zasledilo ničesar več, do česar bi se moralo posebej opredeliti, je o pritožbi zagovornika obdolženega A. A. odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

14. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev po tar. št. 74013 v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah ( ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.