Jedro

BPP se dodeljuje v zvezi z uveljavljanjem pravice do sodnega varstva, kamor zakon šteje tudi varstvo pred obtožbami v kazenskih zadevah. Zaslišanje osumljenca na podlagi 148. a člena ZKP, na katerega se tožnik sklicuje v tožbi, pa sodi v predkazenski postopek.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo z dne 4. 2. 2013 za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik zaprosil za BPP v zvezi z zaslišanjem, ki naj bi ga z njim kot osumljencem za kaznivo dejanje po prvem odstavku 251. člena KZ-1B in ostala kazniva dejanja opravili policisti. Ker ne gre za dejanje, za katerega bi se v skladu s 1. in 7. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) zagotavljala možnost pridobitve BPP, ni izpolnjen pogoj za ugoditev prošnji.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja v tožbi navaja, da je stališče toženke v nasprotju s prvim odstavkom 7. člena ZBPP, saj ta določa, da se BPP lahko odobri za pravno svetovanje, pravno zastopanje in za druge pravne storitve tudi pred vsemi organi, institucijami ali osebami v Republiki Sloveniji. Tožnikovo zaslišanje s strani policistov je predkazenski postopek. Sklicuje se na 148. a člen Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), v skladu s katerim se sme zaslišanje osumljenca opraviti samo v zagovornikovi navzočnosti. Izpodbijani sklep (pravilno: odločba) je tudi neobrazložen, saj ni pojasnjeno, zakaj v obravnavanem primeru ne gre za sodni postopek. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 1. člena ZBPP je namen BPP po tem zakonu uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Po drugem odstavku istega člena se za sodno varstvo po tem zakonu med drugim šteje tudi varstvo pred obtožbami v kazenskih zadevah. Glede na prvi odstavek 7. člena ZBPP se BPP po tem zakonu lahko odobri za pravno svetovanje, pravno zastopanje in za druge pravne storitve, ki so določene z zakonom, za vse oblike sodnega varstva pred vsemi sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči v Republiki Sloveniji, pred Ustavnim sodiščem RS in pred vsemi organi, institucijami ali osebami v Republiki Sloveniji, ki so pristojne za izvensodno poravnavanje sporov (sodni postopki), ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka.

Iz navedenega izhaja, da se BPP po tem zakonu dodeljuje v zvezi z uveljavljanjem pravice do sodnega varstva, kamor zakon šteje tudi varstvo pred obtožbami v kazenskih zadevah. Po mnenju sodišča je tožnik v obravnavanem primeru zaprosil za odobritev BPP v postopku, v katerem se omenjena pravica (še) ne uresničuje.

Zaslišanje osumljenca na podlagi 148. a člena ZKP, na katerega se tožnik sklicuje v tožbi, sodi namreč v predkazenski postopek. Ta se vodi v primeru, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti; v tem primeru mora policija ukreniti vse potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, med drugim, da zbere vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka (prvi odstavek 148. člena ZKP). Policija lahko pri tem zbira obvestila tudi od osumljenca (četrti odstavek). Če osumljenec pred zaslišanjem izjavi, da si ne bo vzel zagovornika, ali če izbrani zagovornik ne pride v roku, se o izjavi osumljenca sestavi uradni zaznamek (šesti odstavek). V nasprotnem primeru, to je ob zagovornikovi navzočnosti, pa policija osumljenca zasliši in o tem sestavi zapisnik, ki se lahko uporabi tudi kot dokaz v kazenskem postopku (148. a člen).

Drži torej, da se zbiranje obvestil od osumljenca, ki ga kot zaslišanje izvede policija v predkazenskem postopku, lahko opravi samo ob zagovornikovi navzočnosti (brez tega se sestavi le uradni zaznamek o dani izjavi). Kljub tej navzočnosti, ki je potrebna zaradi dokazne vrednosti zapisnika za kazenski postopek, in dejstvu, da se zaslišanje opravi po določbah ZKP, ki veljajo za zaslišanje obdolženca (drugi odstavek 148. a člena ZKP), pa gre še vedno zgolj za dejanje v okviru predkazenskega (torej ne kazenskega) postopka, ki ga v okviru svojih pooblastil opravi policija kot organ odkrivanja kaznivih dejanj (prvi odstavek 148. člena ZKP).

Sodišče se zato ne strinja s tožbenim stališčem, da naj bi bilo zaslišanje osumljenca s strani policije v okviru predkazenskega postopka del sodnega postopka. S tem v zvezi se tožnik tudi nepravilno sklicuje na določbo prvega odstavka 7. člena ZBPP, saj je ne citira v – za ta primer – bistvenem delu. Res se BPP po tej določbi lahko odobri za pravno svetovanje, pravno zastopanje in za druge pravne storitve ne le pred sodišči, ampak tudi pred organi, institucijami ali osebami v Republiki Sloveniji, vendar le tistimi, ki so pristojne za izvensodno poravnavanje sporov. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre.

Sodišče se ne strinja niti s tožbenim očitkom, da v izpodbijani odločbi ni obrazloženo, zakaj zaslišanje osumljenca s strani policije ni sodni postopek. Navedeno namreč izhaja iz dejstva, da je šlo za zaslišanje osebe v fazi, ko je bila šele osumljena storitve kaznivih dejanj, dejanje pa je opravila policija kot organ odkrivanja in pregona.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).