Jedro

Z začasno odredbo, ki jo predlaga tožeča stranka (dopustitev drenaže in odvodnjevanja hiše in dvorišča) ni mogoče zavarovati terjatve na izpraznitev in izročitev nepremičnine, ki je predmet pravde.

zatrjevana škoda pa naj bi nastajala na drugi stvari, glede katere tožeča stranka ne uveljavlja nobenega zahtevka.

Lastninska pravica se na podlagi pravnega posla pridobi na nepremičnini z vpisom v zemljiško knjigo, zato tožena stranka s tem, da bi kupila drvarnico, še ne bi pridobila lastninske pravice, še manj pa to pomeni, da je prodajalka tudi lastnica, saj je prodajno pogodbo mogoče skleniti glede tuje stvari.

Izrek

Pritožbi zoper sodbo se ugodi, izpodbijana sodba (tč. I in III izreka) se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba zoper sklep se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje (tč. II izreka).

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna izprazniti iz drvarnice, ki stoji na parceli št. 191/2, vl. št. 266 k. o. ..., vse svoje stvari ter mora vrniti tožeči stranki drvarnico v neposredno posest v roku 3 dni. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, da je tožena stranka dolžna dopustiti dela za izvedbo drenaže in odvodnjevanja hiše ter dvorišča na parceli št. 191/2, vl. št. 266 k. o. , in tožena stranka lahko za čas veljavnosti začasne odredbe vskladišči stvari, ki jih ima v drvarnici v zgradbi .... Sodišče prve stopnje je tožeči stranki naložilo, naj toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 75.774,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tako sodbo in sklep se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se po ZTLR pridobi lastninska pravica na nepremičnini z vpisom v zemljiško knjigo. Tožnik lahko zahteva vrnitev individualno določene stvari, če dokaže, da je lastnik stvari, ki jo ima toženec v dejanski oblasti. Tožeča stranka je dokazala, da ima na sporni drvarnici lastninsko pravico in je drvarnica v posesti tožene stranke. Lastninska pravica tožeče stranke izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska za vl. št. 266 k. o. , iz katerega je razvidno, da je parcela 191/2 od leta 1949 vpisana v zemljiško knjigo kot družbena lastnina v uporabi Državnega gospodarskega podjetja ..., ki je pravni predni tožeče stranke.

Tožeča stranka je v postopku predložila dokumentacijo, iz katere je razvidno pravno nasledstvo, zato je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 22. 7. 1998 umaknila ugovor aktivne legitimacije. Parcela št. 191/2 je bila vknjižena kot šupa izmere 40 m2 in dvorišče v izmeri 292 m2. Tožena stranka ni zanikala, da je na parceli stala šupa, naslonjena na hišo ..., ki sta jo uporabljali obe pravdni stranki, in da je tisti del, ki ga je uporabljala sama, tožeča stranka podrla. Drvarnica je tako del šupe, ki je stala na parceli 191/2. Tožeča stranka nadalje navaja, da sodišče v razlogih sodbe ni navedlo pravnega naslova, na osnovi katerega je Občina Ljubljana Center pridobila pravico razpolaganja z drvarnico. Iz kupoprodajne pogodbe o prodaji stanovanja tudi ne izhaja, da je tožena stranka kupila sporno drvarnico. Kupila je stanovanje v stanovanjski hiši ..., ki stoji na parceli 191/4 k. o. .... Iz pogodbe izhaja, da so vsi prostori v pritličju hiše, iz dodatka pa, da je drvarnica lesena in da meri 1,5 m2. Podatki o legi in materialu obeh drvarnic kažejo, da sporna in prodana drvarnica nista identični. Sporna drvarnica stoji na drugi parceli in po izjavi tožene stranke meri 8 m2, je delno zidan delno lesen objekt in stoji ob hiši ... 7. Sodišče je sodbo tudi oprlo na napačen zapisnik o ugotovitvi vrednosti stanovanja, saj je tožena stranka v spis vložila zapisnik iz leta 1989 namesto iz leta 1992. Glede začasne odredbe tožeča stranka navaja, da so razlogi za zavrnitev predloga protispisni. Tožeča stranka je res postavila pregradni zid, da zaščiti arhiv pred vlago. Ta rešitev pa je začasna in ni preprečila nastajanja škode. Medtem tožena stranka z izdajo začasne odredbe ne bi bila prizadeta, ker ji je tožeča stranka za čas njenega trajanja zagotovila skladiščenje v svojih prostorih.

Pritožba zoper sodbo je utemeljena. Pritožba zoper sklep ni utemeljena.

O začasni odredbi.

Namen začasne odredbe je zavarovanje terjatve, za katero upnik verjetno izkaže, da obstoji, in nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ali če upnik izkaže za verjetno, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek nenadomestljive škode (1. in 2. odstavek 267. člena Zakona o izvršilnem postopku - ZIP, Ur. l. SFRJ, št. 20/78 - 27/90). Z začasno odredbo, ki jo predlaga tožeča stranka pa ni mogoče zavarovati terjatve na izpraznitev in izročitev nepremičnine, ki je predmet pravde. Zatrjevana škoda naj bi nastajala na drugi stvari, to je hiši ... 7, glede katere tožeča stranka ne uveljavlja nobenega zahtevka.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, vendar za to ni navedlo pravih razlogov.

O zahtevku za izpraznitev in vrnitev drvarnice.

Na podlagi določb 37. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/80 - 36/90) lahko lastnik zahteva s tožbo, naj mu posestnik vrne individualno določeno stvar. Lastnik mora dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti dolžnika. Tožeča stranka zahteva od tožene, naj ji izroči drvarnico, ki stoji na parceli št. 191/2 k. o. .... Zahtevek tožeče stranke je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da je identiteto sporne drvarnice ugotovilo ob vpogledu fotografij in na podlagi izpovedi priče R. S. in tožene stranke. Ugotovilo je, da je tožena stranka kupila stanovanjsko hišo ... 39 ter sporno drvarnico od Občine Ljubljana Center, ki je bila razpolagalna upravičenka sporne drvarnice, sicer je ne bi mogla prodati brez protestov tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je še sklepalo, da zato dokazovanje o prehodu premoženja pravnega prednika tožeče stranke v lastnino Mesta Ljubljane ter nato kot stvarni vložek v tožečo stranko, ni potrebno. Sodišče prve stopnje je s tem zmotno uporabilo materialno pravo in zato tudi nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Prodajna pogodba ni pridobitni način za lastninsko pravico, z njo se prodajalec le zaveže kupcu stvar izročiti tako, da bo ta na njej pridobil lastninsko pravico (1. odstavek 454. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89). Lastninska pravica pa se na podlagi pravnega posla pridobi na nepremičnini z vpisom v zemljiško knjigo (33. člen ZTLR), zato tožena stranka s tem, da bi kupila drvarnico, še ne bi pridobila lastninske pravice, še manj pa pomeni, da je bila občina kot prodajalka tudi njena lastnica, saj je prodajno pogodbo mogoče skleniti tudi glede tuje stvari. Pri tem je povsem nepomembno, ali lastnik taki prodaji nasprotuje ali ne, saj zanjo lahko sploh ne ve. Sodišče prve stopnje pa ni ugotovilo, na kateri parceli leži sporna drvarnica in kdo je zemljiškoknjižni lastnik te parcele oz. njegov univerzalni naslednik ter v skladu z načelom, da je zgradba od tistega, čigar je zemljišče, na katerem stoji, tudi lastnik drvarnice.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ob pravilni uporabi materialnega prava ugotoviti vsa odločilna dejstva, in sicer predvsem, ali drvarnica stoji na parceli 191/2 k. o. ..., pri čemer poimenovanje in izmera objekta nista pomembni. Nadalje bo moralo ugotoviti, ali je tožeča stranka njen lastnik, tožena pa jo ima v dejanski oblasti, ter nato odločiti, ali je zahtevek za njeno izpraznitev in izročitev utemeljen.

Zato je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 2. točke 380. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, izpodbijano sodbo pa razveljavilo na podlagi določbe 1. odstavka 370. člena ZPP in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo na podlagi določbe 3. točke 166. člena ZPP.

Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, in RS, št. 55/92. Prav tako je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZIP, ker je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje.