Jedro

Glede na zakonsko ureditev je ključna starost tožnice ob smrti zavarovanca. Tedaj je bila stara 33 let in 7 mesecev. Po 72. členu ZPIZ/92 bi morala ob smrti moža dopolniti 50 let starosti oziroma vsaj 45 let, da bi lahko s 50 leti pridobila pravico do družinske pokojnine. Tožnica teh pogojev ni izpolnila, enako tudi drugih pogojev, določenih v ZPIZ/92. Prav tako ne izpolnjuje pogojev določenih v ZPIZ-1 in ZPIZ-2. Sedanja starost tožnice ni bistvena pri odločitvi o priznanju pravice do vdovske pokojnine in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 3. 9. 2024 in številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 10. 1. 2024. S sklepom je tožbo v delu, kjer tožnica uveljavlja priznanje pravice do vdovske pokojnine po pokojnem A. A., zavrglo. Nadalje je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je pokojni mož delal v Republiki Sloveniji in da ima dopolnjenih 17 let delovne dobe. Ko ji je mož umrl, je bila stara 34 let, imela je dva otroka in nikoli ni bila zaposlena. Kljub temu ni pridobila vdovsko pokojnino, niti pokojnine nista prejemala njena mladoletna otroka. Danes je stara 64 let. Glede na dopolnjeno starost meni, da je upravičena do pridobitve pravice do vdovske pokojnine. Razen tega je tudi popolnoma nezmožna za delo. Sodišče navedenih razlogov ni upoštevalo, temveč je presojalo zgolj odločitev toženca, ki je zahtevo tožnice za priznanje pravice do vdovske pokojnine, ob sklicevanju na

res iudicata,

na podlagi četrtega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP),

1

zavrgel. Tožnica meni, da ne gre za isto upravno stvar, saj so se po izdaji pravnomočnih odločb pojavila nova dejstva, odločilna za priznanje pravice. Toženec bi tako moral o zadevi odločiti po vsebini in pri tem upoštevati sedanjo starost tožnice in njeno nezmožnost za delo. Sodišče je tudi zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)

2

saj ni obrazložilo, zakaj šteje, da se dejansko stanje ni spremenilo. Sodišče in toženec sta kršila tudi načelo materialne resnice iz 8. člena ZUP, ker nista preverila, ali je tožnica po dopolnitvi 64 let in ugotovljeni nezmožnosti za delo pridobila pravico do vdovske pokojnine po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v (v nadaljevanju: ZPIZ-2).

3

Upravni organ in sodišče bi morala po uradni dolžnosti ugotoviti vse relevantne okoliščine, bistvene za odločitev. Upoštevati bi morala načelo varstva šibkejše stranke. V primerih, ko zavarovanec kasneje izpolni pogoj starosti za pridobitev pokojnine, odločbe iz let 2000, 2005, itd., ne morejo izključiti novega odločanja o zahtevku, ki je bil vložen leta 2023. Zavračanje zahteve osebi, ki je po več desetletjih končno izpolnila zakonske pogoje, pomeni kršitev načela pravičnosti in sorazmernosti iz 2. člena Ustave RS in načela socialne države. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodno odločbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da izpodbijano sodno odločbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

5.Sodišče tudi ni zagrešilo kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodna odločba ne vsebuje pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne bi dalo preizkusiti. V obrazložitvi so navedeni jasni razlogi o odločilnih dejstvih, ki med seboj ali z izrekom niso v nasprotju. Sodišče je ustrezno obrazložilo, da v tem primeru ni prišlo do spremembe niti dejanskega stanja niti pravne podlage. Obrazložitev v celoti zadošča standardom iz 22. člena Ustave RS in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi sodišče kršilo načelo materialne resnice. Sodišče je ugotovilo vse relevantne okoliščine, bistvene za odločitev v tej zadevi. S tem, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja in pravilne uporabe materialnega prava, tudi ni kršilo z ustavo zagotovljenih pravic, kot jih v pritožbi omenja tožnica.

6.Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 3. 9. 2024, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice, vložena zoper prvostopenjski sklep številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 10. 1. 2024. Z navedenim sklepom je prvostopenjski organ toženca zavrgel ponovni zahtevek tožnice za priznanje pravice do vdovske pokojnine po pokojnem A. A., rojenem ... 1951, ki je umrl ... 1992. Toženec je ugotovil, da je bilo o pravici do vdovske pokojnine že pravnomočno odločeno z odločbo številka zadeve: ... z dne 21. 6. 2023 in se dejansko in pravno stanje, na katero se opira novi zahtevek, ni spremenilo.

7.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listin v spisu izhaja, da je tožnica prvič 18. 10. 2000 vložila zahtevo za priznanje pravice do družinske pokojnine po pokojnem možu. Z odločbo z dne 31. 1. 2001 je bila zahteva zavrnjena. Zoper odločbo niti tožnica niti njena otroka nista vložila rednega pravnega sredstva, tako da je odločba z dne 24. 2. 2001 postala dokončna in pravnomočna. Zahteve za priznanje pravice do družinske pokojnine so bile vložene tudi 19. 2. 2010, 27. 8. 2015, 10. 5. 2021 in 30. 6. 2021. Tožnica s temi zahtevami ni bila uspešna in so bile njene zahteve ali zavržene ali zavrnjene. Dne 7. 6. 2023 je ponovno vložila zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine, ki je bila z odločbo z dne 21. 6. 2023 zavrnjena. Navedena odločba je 14. 7. 2023 postala pravnomočna. Nova zahteva, ki je predmet tega postopka, pa je bila vložena 5. 10. 2023.

8.Sodišče prve stopnje je v tem primeru utemeljeno presojalo, ali gre za

res iudicata,

torej ali je toženec pravilno postopal s tem, ko je zahtevo tožnice ob sklicevanju na četrti odstavek 129. člena ZUP zavrgel. Za odločitev je bistveno, ali je prišlo po pravnomočnosti že izdane odločbe do spremembe dejanskega stanja, ki vpliva na odločitev o sami pravici, oziroma ali je prišlo do spremembe pravne podlage.

9.Pravna podlaga za rešitev sporne zadeve je, upoštevajoč Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (v nadaljevanju: Sporazum),

4

prvi odstavek 392. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2),

5

ki odkazuje na uporabo predpisov, veljavnih v času nastanka zavarovalnega primera, ki je nastal s smrtjo zavarovanca, torej ... 1992. Toženec je že z odločbo številka: ... z dne 31. 1. 2001 tožničino zahtevo za priznanje pravice do družinske pokojnine zavrnil zaradi neizpolnjevanja z zakonom določenih pogojev. Tožnica ne izpolnjuje pogojev niti po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1),

6

prav tako tudi ne po določbah ZPIZ-2. Glede na zakonsko ureditev je ključna starost tožnice ob smrti zavarovanca. Tedaj je bila stara 33 let in 7 mesecev. Po 72. členu ZPIZ/92 bi morala ob smrti moža dopolniti 50 let starosti oziroma vsaj 45 let, da bi lahko s 50 leti pridobila pravico do družinske pokojnine. Tožnica teh pogojev ni izpolnila, enako tudi drugih pogojev, določenih v ZPIZ/92. Prav tako ne izpolnjuje pogojev določenih v ZPIZ-1 in ZPIZ-2. O tem je že bilo pravnomočno odločeno, tako z odločbo številka ... z dne 31. 1. 2001 kot tudi s kasnejšimi odločbami. Zadnja od teh pravnomočnih odločb je datirana z dne 21. 6. 2023. Sedanja starost tožnice ni bistvena pri odločitvi o priznanju pravice do vdovske pokojnine in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Enako kot za starost velja tudi za sklicevanje tožnice, da je sedaj popolnoma nezmožna za delo. Tudi v tem primeru ne gre za spremembo dejanskega stanja, ki bi vplivala na priznanje same pravice, saj sedanje zdravstveno stanje tožnice ni relevantno pri odločanju o pravici do vdovske pokojnine.

10.Ker je tožnica z novo zahtevo, vloženo 5. 10. 2023, ponovno uveljavljala priznanje pravice do vdovske pokojnine, sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji po določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP za zavrženje navedene zahteve. V tej zadevi je bila namreč izdana zavrnilna odločba, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katere se opira zahtevek, pa se nista spremenila.

11.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP in 2. točke 365. člena ZPP, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodno odločbo sodišča prve stopnje.

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami.

2Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

3Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

4Ur. l. RS, št. 37/2008, MP št. 10/2008.

5Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

6Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.