Jedro

Če dedič ne plača davčnega dolga po zapustniku v predpisanem roku, se ta od njega prisilno izterja do višine podedovanega premoženja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 12. 3. 2002 (1. točka izreka sodbe in sklepa), z izpodbijanim sklepom pa je tožnika na podlagi 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa). Z navedeno odločbo tožene stranke je bila kot neutemeljena zavrnjena tožnikova pritožba proti sklepu Davčnega urada Maribor z dne 12. 2. 2001, s katerim je bila zoper tožnika uvedena prisilna izterjava neporavnanih obveznosti v višini 305.030,50 SIT, zamudnih obresti v višini 418.467,70 SIT in stroškov sklepa o prisilni izterjavi v višini 1.000,00 SIT iz premičnega premoženja dolžnika.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Tožnik v predpisanem roku ni plačal zapadlih davčnih obveznosti po pok. materi B.B., kot so navedene v seznamu neporavnanih obveznosti na dan 29. 2. 2000 (seznam z dne 18. 12. 2000). Zato je bil zoper njega z izdajo spornega sklepa o prisilni izterjavi dolga iz premičnega premoženja z dne 12. 2. 2001 kot edinega dediča (sklep o dedovanju Okrajnega sodišča Maribor z dne 1. 3. 2000) pravilno in utemeljeno uveden postopek prisilne izterjave davčnega dolga do višine vrednosti podedovanega premoženja (142. člen Zakona o dedovanju - ZD). Ugovore, s katerimi je tožnik kot davčni dolžnik izpodbijal pravilnost odločb, ki se v postopku prisilne izterjave izvršujejo, pa je sodišče prve stopnje kot nedovoljene zavrnilo (prvi odstavek 46. člena Zakona o davčnem postopku - ZDavP).

3. Tožnik v reviziji (prej pritožbi) navaja, da naj bi zapadle obveznosti, kot so navedene v seznamu zaostalih obveznosti, že plačal. Zato si naj sodišče samo pridobi potrdila o tem, hkrati pa prosi še za oprostitev plačila sodnih taks.

4. Odgovor na revizijo ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoj za pritožbo po določbah ZUS-1,v primerih, ko je pravnomočna sodba po zakonu pogoj za izvršitev pravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih vložila upravičena oseba in so pravočasne ter dovoljene po določbah ZUS obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba šteje kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njem navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je revizijsko sodišče v obravnavani zadevi opravilo revizijski preizkus.

8. V obravnavanem primeru je sporno, ali so bili izpolnjeni z določbami 34., 42., 43. in 44. člena ZDavP določeni zakonski pogoji za prisilno izterjavo davčnega dolga po pok. B.B., za plačilo katerega je bil dolžan prav tožnik kot edini dedič po sklepu Okrajnega sodišča Maribor z dne 1. 3. 2000 do višine vrednosti podedovanega premoženja (142. člen ZD).

9. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je bilo glede na dejansko stanje (nanj je revizijsko sodišče vezano in ga iz razloga drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni upravičeno ponovno presojati), kot je bilo ugotovljeno ob izdaji izpodbijanega sklepa, pravilno odločeno, da se zoper tožnika uvede postopek prisilne izterjave z izdajo sklepa o prisilni izterjavi dolga iz premičnega premoženja z dne 12. 2. 2001. Ker omenjeni sklep vsebuje vse v 43. členu ZDavP predpisane sestavine, dolgovni seznam kot izvršilni naslov pa je tudi sestavljen tako, kot je določeno v drugem odstavku 44. člena ZDavP, materialno pravo, na katerega pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, ni bilo napačno uporabljeno. Iz spornega sklepa tudi izhaja, da se davčni dolg izterjuje s prodajo premičnega premoženja in v višini vrednosti podedovanega premoženja.

10. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno zavrnilo tudi tožnikove ugovore, s katerimi je izpodbijal odločbe, navedene v seznamu zaostalih obveznosti, ki se v tem postopku izvršujejo. Po določbi prvega odstavka 46. člena ZDavP namreč s pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo. Iz upravnega spisa pa je tudi razvidno, da je tožniku bila dana možnost, da pred nadaljnjim postopkom prisilne izterjave preveri, ali podatki iz dolgovnega seznama ustrezajo uradnim podatkom davčnega organa, tako kot je določeno v drugem odstavku 46. člena ZDavP.

11. Revizijsko sodišče samo ne ugotavlja dejanskega stanja niti o reviziji ne odloča na glavni obravnavi (91. člen ZUS).

12. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (92. člen ZUS-1).