Up-243/01

20. 6. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. s Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnik s Z. na seji senata dne 20. junija 2001

s k l e n i l o:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 911/00 z dne 9. 5. 2001 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu št. K 61/2000 z dne 30. 10. 2000 se zavrže.

2.Pritožnik sam nosi stroške postopka za preizkus ustavne pritožbe.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper pravnomočno sodbo, s katero je bil spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije. Izrečena mu je bila kazen dveh let in dveh mesecev zapora, v katero mu je bil vštet čas, prebit v priporu (od 7. 5. 1994 do 17. 6. 1996). Zatrjuje kršitev 2., 22., 23., 25., 28. in 29. člena Ustave. Predlaga, naj Ustavno sodišče ustavno pritožbo sprejme in zadrži izvršitev sodbe, nato pa sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje ter naloži nasprotnemu udeležencu plačilo stroškov ustavne pritožbe.

2.Ustavno pritožbo vlaga pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev. V obrazložitvi predloga za izjemno obravnavo ustavne pritožbe pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev navaja, da je zoper sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, o kateri še ni odločeno. Hkrati s sodbo pritožbenega sodišča naj bi prejel tudi poziv za nastop prestajanja zaporne kazni dne 11. 6. 2001. Če bi moral nastopiti prestajanje zaporne kazni, bi po navedbah pritožnika zanj nastopile nepopravljive posledice, saj je med drugim resno bolan, poleg tega pa duševno ne prenese tako očitne krivice. Meni, da sta kazenski postopek in obsodba zrežirana, zato naj bi bile kršene vse določbe Ustave, ki se nanašajo na kazenski oziroma sodni postopek ter celoten Zakon o kazenskem postopku in Kazenski zakonik. V zvezi z zatrjevanim se sklicuje na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo šteje za sestavni del ustavne pritožbe. Meni, da gre za nerazumljivo početje sodišča.

3.Zatrjevana kršitev načela pravne države (2. člen Ustave) naj bi bila storjena, ker po mnenju pritožnika sodišča niso spoštovala pravnega reda države. Enako varstvo pravic (22. člen Ustave) naj bi bilo kršeno, ker se obtožba po zatrjevanju pritožnika ne nanaša na dejanja obdolženega, temveč na dejanja druge osebe, in ker sodba ni primerno obrazložena. Nadalje pritožnik ugotavlja, da mu je bila kršena pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave), ker je glede na to, da je obtožba neutemeljena in nerazumljiva, sodba pa neprimerna, sodišče odločalo pristransko. Postopek pa naj bi bil zaradi nevabljenja pritožnikovega zagovornika nepošten.

Pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave) naj bi bila kršena, ker naj bi pritožbeno sodišče povsem ignoriralo njegovo pritožbo zoper sodbo, ki naj bi zato postala vnaprej neučinkovita. Načelo zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen Ustave) naj bi bilo kršeno, ker naj bi sodišče pritožnika kaznovalo za dejanja, ki jih je storila druga oseba. Pravica do pravnih jamstev v kazenskem postopku (29. člen Ustave) pa naj bi bila kršena, ker je sodišče po zatrjevanju pritožnika sodilo v njegovi nenavzočnosti (opravičeni odsotnosti) in mu hkrati onemogočilo obrambo z njegovim zagovornikom, ki ga ni vabilo na obravnavo. Kršitev navedene pravice naj bi bila podana tudi, ker sodišče po mnenju pritožnika ni izvajalo dokazov v njegovo korist.

B.

4.Ustavna pritožba se po določbi prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Po določbi drugega odstavka citiranega člena lahko Ustavno sodišče pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev izjemoma odloča o ustavni pritožbi, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice.

5.Zoper pravnomočno obsodilno sodbo je po določbi prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št, 63/94 in nasl. - ZKP) dopustno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Pritožnik je navedel, da je to izredno pravno sredstvo vložil, vendar o njem še ni odločeno. Predlagal je, naj Ustavno sodišče ustavno pritožbo obravnava pred izčrpanjem izrednega pravnega sredstva, saj naj bi šlo za očitno kršitev, zaradi skorajšnjega nastopa prestajanja zaporne kazni pa naj bi mu nastale tudi nepopravljive posledice.

6.Ustavno sodišče ugotavlja, da ni podana očitnost kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin kot eden izmed kumulativno zahtevanih pogojev za predčasno obravnavanje ustavne pritožbe. Pojem očitnosti kršitve je Ustavno sodišče opredelilo že v sklepu št. Up-62/96 z dne 11. 4. 1996 (OdlUS V, 68), v katerem je navedlo, da "očiten" pomeni takšen, ki ga ni mogoče ovreči ali omajati niti po vsestranskem preizkusu, ker vse okoliščine, zdrava pamet in vse izkušnje, brez dokazovanja in brez možnosti nasprotnega utemeljevanja izključujejo vsako možnost drugačnega sklepanja. Po presoji pritožnikovih navedb in vsebine izpodbijanih sodnih odločitev z vidika zatrjevanih kršitev človekovih pravic Ustavno sodišče ugotavlja, da pritožnikov primer ni takšen.

7.Ker niso izpolnjeni pogoji za predčasno obravnavo ustavne pritožbe po drugem odstavku 51. člena ZUstS, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo.

8.Pritožnik izrecno uveljavlja povrnitev stroškov z ustavno pritožbo, zato je bilo treba v izreku sklepa odločiti tudi o tem predlogu. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Ker Ustavno sodišče ni našlo razlogov za drugačno odločitev, je odločilo kot je razvidno iz druge točke izreka tega sklepa.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi 34. člena in druge alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Mirjam Škrk ter člana dr. Zvonko Fišer in dr. Ciril Ribičič.

Predsednica senata:

dr. Mirjam Škrk