Jedro

Dolžnik zmotno ocenjuje, da zaradi dejstva, ker ni stranka pogodbe o prodaji na obroke s pridržkom lastninske pravice, nima pravice uveljavljati njene ničnosti. Ničnost pravnega posla lahko v skladu z določbo prvega odstavka 109. člena ZOR, ki se v zadevi uporablja na podlagi 1060. člena OZ, uveljavlja vsakdo, ki ima zato pravni interes. Tako bi tudi dolžnik v pravdnem postopku lahko uveljavljal ničnost tega pravnega posla, pri čemer bi moral izkazati svoj pravni interes, ki pa bi že glede na akcesorno naravo poroštvene pogodbe lahko bil podan. Dolžnik bi neodvisno od tega lahko uveljavljal ničnost kot tudi izpodbojnost pogodbe o prodaji na obroke s pridržkom lastninske pravice v tistem delu, ko ta predstavlja poroštveno pogodbo.

Dolžnik je k pogodbi o prodaji na obroke s pridržkom lastninske pravice pristopil kot plačnik in porok, kar upoštevaje tretji odstavek 1004. člena ZOR pomeni, da odgovarja upniku za celo obveznost kot glavni dolžnik in lahko upnik zahteva izpolnitev obveznosti bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka. Gre torej za solidarno poroštvo, pri katerem porok nima ugovora vrstnega reda, v skladu s katerim bi moral upnik izkazati, da je za izpolnitev obveznosti najprej terjal glavnega dolžnika in je bil pri tem (delno ali v celoti) neuspešen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v I. in III. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbe, upnik pa svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje v I. točki izreka zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi z dne 26. 3. 2004, ki mu je bil vročen 9. 6. 2006. V II. točki izreka je izvršilni postopek ustavilo v obsegu zakonskih zamudnih obresti od dela glavnice v znesku 467,26 EUR, ki je zapadla v plačilo dne 11. 7. 1998, od dela glavnice v znesku 493,37 EUR, ki je zapadla v plačilo dne 11. 8. 1998 in od dela glavnice v znesku 493,37 EUR, ki je zapadla v plačilo dne 13. 10. 1998 in sicer za obdobje od 1. 1. 2002 dalje do plačila. Izvršilni postopek je ustavilo tudi v obsegu zakonskih zamudnih obresti od dela glavnice v skupnem znesku 14.307,73 EUR (prej 3,310.474,56 SIT), kar predstavlja posamezne zneske glavnice, ki so zapadli v plačilo od 11. 11. 1998 dalje in sicer po dnevu, ko so obresti od posameznega zneska glavnice dosegle višino glavnice, torej v obsegu obresti, ki presegajo znesek 14.307,73 EUR. V III. točki izreka je sodišče prve stopnje odločilo še, da je dolžnik dolžan upniku v roku 8 dni od prejema sklepa povrniti 276,50 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov.

Zoper I. točko izreka in posledično zoper odločitev o stroških, sprejeto v III. točki izreka sklepa sodišča prve stopnje, se pravočasno, po pooblaščencu, pritožuje dolžnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Najprej poudarja, da mu je sodišče prve stopnje odgovor upnika na ugovor dolžnika vročilo šele skupaj z izpodbijanim sklepom, zato se o navedbah upnika v odgovoru in o priloženih listinah dolžnik ni mogel izjasniti. Ker izvršilni postopek teče zoper poroka, ne pa zoper glavnega dolžnika, poroku mora biti dana pravica, da se izjavi o navedbah upnika, ki so vezane na glavnega dolžnika, zlasti zato, ker je upnik priložil dopis z dne 25. 1. 1999, ki naj bi ga poslal D.M., priloženo pa je tudi potrdilo o oddaji pošiljke, medtem ko D.M. tega dopisa ni prejel. Slednje pa je pomembno še zlasti zato, ker lahko upnik zahteva izpolnitev obveznosti od poroka šele po tem, ko je glavni dolžnik ne izpolni v roku, ki je določen. Upnik poroka ni obvestil, da glavni dolžnik ni izpolnil obveznosti. Upnik, ki je 27. 1. 1999 sicer vložil predlog za izvršbo, na podlagi katerega je Okrajno sodišče dne 30. 11. 1999 izdalo sklep o izvršbi, zoper glavnega dolžnika ter poroke M.F. in S.K., ni predložil potrdila o pravnomočnosti tega sklepa, prav tako pa dolžnik poudarja, da ta izvršba ni bila vložena zoper njega, na podlagi česa je mogoče zaključiti, da ga upnik ni štel za dolžnika. V nadaljevanju pritožbe navaja pravno teorijo, ki se nanaša na uveljavljanje ugovorov poroka zoper upnika. Sklicuje se na določbo 1024. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki daje poroku pravico, da proti upniku uveljavlja tudi svoje osebne ugovore, zato lahko dolžnik kot porok zoper upnika uveljavlja tudi ničnost poroštvene pogodbe. Meni, da je sodišča prve stopnje napačno zaključilo, da dolžnik ni uveljavljal ugovora, da je izvršilni naslov razveljavljen ali izrečen za ničnega in da se izvršilnem postopku ne presoja veljavnost pogodbe, zaradi česar je pri odločanju upoštevalo dejstvo, da je pogodba še vedno veljavna. Neutemeljen je tudi prvostopenjski zaključek, da dolžnik ni uveljavljal ugovora ničnosti poroštvene pogodbe, pri tem obširno citira navedbe iz ugovora. Poudarja, da je bila pogodba o prodaji na obroke s pridržkom lastninske pravice fiktivna, da glavni dolžnik vozila, ki je bilo predmet pogodbe, nikoli ni prejel, da sam nikoli ni bil v notarski pisarni in da ni podpisal notarskega zapisa kot tudi ne pogodbe o prodaji na obroke s pridržkom lastninske pravice. Dolžnik ponovno ugovarja aktivno legitimacijo upnika, ker pravni posel, na osnovi katerega naj bi prišlo do obveznosti dolžnika kot poroka, nikoli ni bil izpolnjen. Dolžnik tako kot že v ugovoru navaja, da upnik ni upravičen do obresti od obresti in ugovarja zastaranje obresti v roku 3 let. Iz previdnosti pa nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo njegov pobotni ugovor. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni oziroma razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahteva povrnitev stroškov pritožbe.

Upnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev neutemeljene pritožbe in potrditev sklepa sodišča prve stopnje. Pri tem poudari, da je bila izvršba v danem primeru dovoljena na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, zato bi dolžnik, ki nastopa kot porok in plačnik, imel možnost ugovarjati le plačilo zahtevanega zneska. Vse ugovore upnika, ki se nanašajo na fiktivnost posla, ugovor zastaranja in tudi pobotni ugovor ocenjuje kot neutemeljene. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru utemeljenosti pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ) in ocenjuje, da pritožba ni utemeljena, prav tako pa niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje s tem, ko je odgovor upnika na ugovor dolžnika slednjemu vročilo šele skupaj z izpodbijanim sklepom ni storilo v pritožbi grajane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. ZIZ ne predpisuje vročitve odgovora na ugovor nasprotni stranki, torej upniku, tako kot to izrecno določa za sam ugovor. Dolžniku pa tudi ni bila kršena pravica do izjave o navedbah nasprotne stranke, saj je sodišče druge stopnje pri obravnavi zadeve upoštevalo vse konkretizirane pritožbene navedbe dolžnika, s katerimi je slednji odgovoril na navedbe upnika v odgovoru na ugovor in so bile za odločitev bistvenega pomena.

S sklepom o izvršbi je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo zoper dolžnika - solidarnega poroka na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Dolžnik zmotno ocenjuje, da zaradi dejstva, ker ni stranka pogodbe o prodaji na obroke s pridržkom lastninske pravice, nima pravice uveljavljati njene ničnosti. Ničnost pravnega posla lahko v skladu z določbo prvega odstavka 109. člena ZOR (v nadaljevanju ZOR), ki se v zadevi uporablja na podlagi 1060. člena OZ, uveljavlja vsakdo, ki ima zato pravni interes. Tako bi tudi dolžnik v pravdnem postopku lahko uveljavljal ničnost tega pravnega posla, pri čemer bi moral izkazati svoj pravni interes, ki pa bi že glede na akcesorno naravo poroštvene pogodbe lahko bil podan. Dolžnik pa bi neodvisno od tega vsekakor lahko uveljavljal ničnost kot tudi izpodbojnost pogodbe o prodaji na obroke s pridržkom lastninske pravice v tistem delu, ko ta predstavlja poroštveno pogodbo. Vendar pa bi uveljavljanje tovrstnih zahtevkov bilo mogoče le v pravdnem postopku, ne pa v obliki ugovora v izvršilnem postopku. Izvršilno sodišče presoja le, ali so v trenutku odločanja podani pogoji za dovolitev izvršbe, med drugim ali obstoji izvršljiv izvršilni naslov (v danem primeru je to neposredno izvršljiv notarski zapis) ter na podlagi ugovora dolžnika (iz 4. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ) lahko ugotovi, da je bil ta izvršilni naslov razveljavljen, ugotovljen za ničnega ali spremenjen. Izvršilno sodišče pa nima pravice zgolj na podlagi ugovora podanega v izvršilnem postopku posegati v izvršilni naslov ali presojati njegove veljavnosti. Če dolžnik ne izkaže, da je bil izvršilni naslov v ločenem postopku že razveljavljen ali ugotovljen za ničnega oziroma spremenjen, ga je izvršilno sodišče dolžno izvršiti, saj šteje za veljavnega. Zato dolžnikovo uveljavljanje ničnosti izvršilnega naslova v samem izvršilnem postopku ne more biti utemeljeno. Prav tako neutemeljen je iz teh navedb izhajajoč ugovor, da ni podana aktivna legitimacija upnika.

Dolžnik je k pogodbi o prodaji na obroke s pridržkom lastninske pravice pristopil kot plačnik in porok, kar upoštevaje tretji odstavek 1004. člena ZOR pomeni, da odgovarja upniku za celo obveznost kot glavni dolžnik in lahko upnik zahteva izpolnitev obveznosti bodisi od glavnega dolžnika ali od poroka. Gre torej za solidarno poroštvo, pri katerem porok nima ugovora vrstnega reda v skladu s katerim bi moral upnik izkazati, da je za izpolnitev obveznosti najprej terjal glavnega dolžnika in je bil pri tem (delno ali v celoti) neuspešen. Dolžnikove pavšalne pritožbene navedbe, da ni prejel dopisa, z dne 25. 1. 1999, ki naj bi mu ga poslal upnik, katerega je upnik priložil odgovoru na ugovor in hkrati priložil tudi s strani pošte potrjeno potrdilo o oddaji priporočene pošiljke, ne morejo izpodbiti tega, da je upnik izkazal, da je s pošiljanjem obvestila dolžniku izpolnil svojo dolžnost obveščanja iz 1010. člena ZOR. Iz zakonske določbe pa ne izhaja, da bi moral upnik izkazati dolžnikov sprejem takšnega obvestila, saj tudi ni predpisano, da bi mu obvestilo moralo biti vročeno osebno, iz česar bi bilo mogoče sklepati, da je bistvenega pomena dolžnikovo sprejetje takšnega obvestila, ki bi bilo izkazano s podpisom povratnice oziroma vročilnice. Dejstvo, da upnik v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ormožu izvršilnega predloga ni vložil zoper dolžnika ne vpliva na to, ali je mogoče dolžnika opredeliti kot dolžnika ali ne. Dolžnik je k pogodbi o prodaji na obroke s pridržkom lastninske pravice pristopil kot solidarni porok, upnik pa ima pravico do izbire od koga bo terjal izpolnitev obveznosti ali od glavnega dolžnika ali od poroka. Če je porokov več, odgovarjajo solidarno (razen v primeru drugačne pogodbene opredelitve), tako da se lahko upnik tudi med njimi prosto izbira od koga bo terjal izpolnitev. Izbira enega izmed njih ne pomeni, da so drugi avtomatično prosti obveznosti, ne glede na to ali je bila upnikova terjatev poplačana ali ne.

Sodišče druge stopnje brez nepotrebnega ponavljanja v celoti povzema dejanske ugotovitve in soglaša z materialnopravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo dolžnikov ugovor zastaranja glavne terjatve in zastaranje obresti. Dolžnik v pritožbi nasprotuje obrazložitvi prvostopenjskega sodišča, pri tem pa navede zgolj, da za anuitete velja 3 letni zastaralni rok. V skladu z veljavno sodno prakso je terjatev iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa glede zastaranja izenačena z judikatno terjatvijo, za katero velja 10 letni zastaralni rok, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, zato pritožbene navedbe o 3 letnem zastaralnem roku niso utemeljene. V zvezi s 3 letnim zastaralnim rokom za anuitete pa sodišče druge stopnje dodaja še naslednje: da mora stranka, ki sicer uveljavlja takšen ugovor zastaranja v postopku zatrjevati konkretne elemente abstraktnega dejanskega stanu iz drugega odstavka 372. člena ZOR, torej tisto, kar opredeljuje anuitete.(1) Obročna odplačila pa je mogoče opredeliti kot anuitete le, če so: 1. vnaprej določene, 2. zneskovno enake in 3. zajemajo glavnico in obresti. V primeru, če trditve o obstoju anuitet niso podane ali pa niso izpolnjeni pogoji, ki opredeljujejo anuitete, je potrebno šteti, da so bila dogovorjena obročna odplačila.

Dolžnikov ugovor prepovedi obrestovanja obresti je pravilno in obrazloženo zavrnilo že sodišče prve stopnje, pri čemer se sodišče druge stopnje v celoti sklicuje na razloge prvostopenjskega sklepa v tej zvezi in jih povzema. Dolžniku pa ob tem pojasni, da je sodišče prve stopnje, ne glede na to, da je upnik obresti od glavnice od njene zapadlosti pa do 15. 9. 2001 kapitaliziral, ob pravilni uporabi materialnega prava upoštevalo tek zamudnih obresti, kot da ne bi bile kapitalizirane in je v II. točki izreka izpodbijanega sklepa, zoper katero se dolžnik v pritožbi ne pritožuje (sicer pa za to ne bi imel pravnega interesa), izvršilni postopek ustavilo za zakonske zamudne obresti od tistih zneskov glavnice, ki so do 1. 1. 2002 dosegle ali presegle zneske glavnice, ter za zakonske zamudne obresti od tistih zneskov glavnice, ki so do 22. 5. 2007 dosegle glavnico in sicer po dnevu, ko so obresti od posameznega zneska glavnice dosegle višino glavnice.

Neutemeljena so tudi dolžnikova pritožbena izvajanja v zvezi z uveljavljenim pobotnim ugovorom. Tudi v tej zvezi sodišče druge stopnje soglaša s prvostopenjskimi razlogi, ki jih je sodišče navedlo v obrazložitev zavrnitve tega dolžnikovega ugovora. Dolžnik s svojim ugovorom ne more biti uspešen, saj niso izpolnjeni pogoji iz 336. člena ZOR, ker terjatev ni istovrstna, hkrati pa je med strankami sporna. Ker je upnik nasprotoval obstoju dolžnikove v pobot uveljavljane terjatve, torej ji je ugovarjal po samem temelju, to zajema tudi ugovor njene višine. Pritožbene navedbe dolžnika, iz katerih ni mogoče razbrati v čem je bistvo njegovega pobotnega ugovora in na kakšen način dolžnik ocenjuje, da mu je že nastala kakršnakoli škoda, za katero je odgovoren upnik, sodišče druge zato zavrača kot neutemeljene.

Po obrazloženem je sodišče druge stopnje v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo neutemeljeno pritožbo dolžnika in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Upnikov odgovor na pritožbo pa ni dodatno prispeval k rešitvi zadeve, zato mu sodišče druge stopnje stroškov odgovora na pritožbo ni priznalo in jih krije upnik sam.

op. št. 1 Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v Sodbi II Ips 573/2003