Jedro

Stališče sodišča prve stopnje, da je pravica razpolaganja z nepremičnino bistveni del upravičenj lastnika in posledično prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine za toženca, ki je nepremičnine zgradil z namenom prodaje, pomeni prikrajšanje oziroma nastanek škode, je prestrogo in bi ob doslednem upoštevanju pripeljalo do popolnega izničenja zakonske norme - prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin po 2. točki 271. člena ZIZ.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe z vsebino, da se tožencu prepoveduje odtujiti in obremeniti (v sklepu navedene) nepremičnine, da se pri (navedenih) nepremičninah v zemljiški knjigi zaznamuje prepoved odtujitve in obremenitve, ter da je toženec dolžan tožnikoma povrniti stroške postopka v zvezi z izdajo začasne odredbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep sta se pritožila tožnika iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in sodišču druge stopnje predlagala, da pritožbi ugodi ter spremeni izpodbijani sklep, oziroma, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla sta, da sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo novejše sodne prakse (VSL II Cp 947/2009 in II Cp 1396/2011). Sodišče je svojo odločitev utemeljilo z argumentacijo, da so bila parkirišča zgrajena z namenom prodaje, zaradi česar bi vsako oteževanje prodaje tožencu avtomatično povzročilo škodo, ki bi bila večja od neznatne, kar pa ne drži. Toženec ni z ničemer izkazal, da trži oziroma namerava prodati parkirna mesta. Ker so bila parkirna mesta zgrajena pred desetimi leti, je malo verjetno, da bo toženec sedaj nenadoma prodal več kot polovico parkirnih mest. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožnikov, da ravno iz razloga, da tožencu ne bi nastala škoda, večja od neznatne, predlagata izdajo začasne odredbe zgolj na približno polovici nepremičnin, preostale pa bi toženec lahko prodal. Sodišče se ni pravilno opredelilo do okoliščine, da bo toženec navkljub izdani začasni odredbi lahko oddajal parkirne prostore in imel od tega ekonomsko korist, kar vse dokazuje, da bo toženec z izdajo začasne odredbe utrpel zgolj neznatno škodo.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da za izdajo konkretno predlagane začasne odredbe ni izpolnjen (zatrjevani) pogoj po tretjem odstavku 270. člena ZIZ, torej, da tožnika nista uspela izkazati za verjetno, da bi toženec s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Zaradi neizkazanosti (navedenega) pogoja verjetnosti obstoja terjatve (prvi odstavek 270. člena ZIZ) ni ugotavljalo.

5. Stališče sodišča prve stopnje, da je pravica razpolaganja z nepremičnino bistveni del upravičenj lastnika in posledično prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine za toženca, ki je nepremičnine zgradil z namenom prodaje, pomeni prikrajšanje oziroma nastanek škode, je prestrogo. Ob doslednem upoštevanju bi pripeljalo do popolnega izničenja zakonske norme - prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin po 2. točki 271. člena ZIZ. Na abstraktni ravni bi sicer vsak poseg v lastninsko pravico lahko predstavljal okrnitev te pravice, vendar pa takšna okrnitev nujno ne predstavlja nastanka konkretne škode (tretji odstavek 270. člena ZIZ). Potrebno je upoštevati vse okoliščine primera. Upnik (konkretno tožnika) mora dolžnikovo (konkretno toženčevo) neznatno škodo verjetno izkazati. Standard verjetnosti pa je prodan, če je argumentov za nek sklep več kot nasprotnih. Pritožba utemeljeno graja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo tretjega odstavka 270. člena ZIZ. Prav tako drži, da se ni opredelilo do navedb tožnikov, da sta predlagala izdajo začasne odredbe zgolj na približno polovici nepremičnin, ravno iz razloga, da tožencu ne bi nastala škoda, večja od neznatne, saj bi preostale nepremičnine toženec lahko prodal (bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Tudi sicer sta tožnika verjetnost terjatve izkazovala z vrsto okoliščin, ki jih je sodišče prve stopnje odpravilo zgolj s sklicevanjem na poseg v razpolagalno upravičenje toženčeve lastninske pravice (stran 5 in 6 izpodbijanega sklepa), konkretneje pa se do njih ni opredelilo. Zato se nakazuje, da je njihova odločitev materialnopravno zmotna ali vsaj preuranjena.

6. Glede na naravo kršitve, ki je sodišče druge stopnje ni moglo samo odpraviti zaradi postopkovnih značilnosti postopka zavarovanja (predvideni ugovor v primeru ugoditve predlogu za izdajo začasne odredbe), je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo (354. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP v zvezi s 15. in 239 členom ZIZ) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ). V novem postopku se mora sodišče prve stopnje v dejanskem pogledu in materialnopravno (tretji odstavek 270. člena ZIZ) opredeliti do vseh okoliščin primera v okviru trditvene in dokazne podlage. Če bo ugotovilo, da sta tožnika izkazala za verjetno, da bi toženec s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo, bo moralo oceniti tudi verjetnost obstoja terjatve. Svojo odločitev naj obrazloži z jasnimi in popolnimi razlogi v vseh odločilnih dejstvih.

7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.