Jedro

Presoja, ali zavrnitev dokaznega predloga pomeni kršitev pravice do obrambe iz 3. alinee 29. člena URS.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. R.O. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, na 100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Brežicah je R.O. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po drugem odstavku 311. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), storjenega v sostorilstvu z obs. B.L. Izreklo mu je kazen petih mesecev zapora ter odločilo, da sta s soobsojencem dolžna nerazdelno povrniti stroške kazenskega postopka ter vsak po 70.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbi njegovega zagovornika in obs. B.L., potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojencema naložilo v plačilo vsakemu po 50.000,00 SIT povprečnine.

Zagovornik obs. R.O. je 27.8.2002 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej izpodbija sodbi sodišč prve in druge stopnje zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka, to je iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče ugodi zahtevi, obe sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa, da zahtevi ugodi, sodbi razveljavi, obsojenca pa oprosti krivde.

Predlaga tudi, da se odloži izvršitev pravnomočne sodbe.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) predlaga, da se ta kot neutemeljena zavrne. Uveljavlja namreč razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve ni dovoljeno vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Težišče navajanj v zahtevi predstavlja nestrinjanje zagovornika z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi s kaznivim dejanjem sprejeli sodišči prve in druge stopnje, zlasti z ugotovitvijo, da je bil prav obs. R.O. tisti moški, ki je bil udeležen pri nedovoljenem prehodu Makedoncev preko državne meje. Po vsebini to pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa - kot meni zagovornik - bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa ni razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Zagovornik tudi meni, da sodišči prve in druge stopnje nista v celoti rešili predmeta obtožbe (7. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Zavrnili sta namreč dokazni predlog za zaslišanje priče D.P., ki da je ključnega pomena, saj gre za lastnika vikenda, na katerem se je kritičnega večera nahajal obsojenec. Njegovo pričevanje pa bi lahko bilo pomembno tudi za presojo verodostojnosti pričevanj B., F. in J. Navedeno po vsebini seveda ne predstavlja zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak uveljavljanje kršitve obdolženčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist (D.P. naj bi potrdil obsojenčev alibi) iz 3. alinee 29. člena Ustave (URS) oziroma tretjega odstavka 16. člena ZKP. Kršitev te določbe je mogoče z zahtevo za varstvo zakonitosti uspešno uveljavljati le, če je vplivala na zakonitost sodne odločbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).

Omenjeni dokazni predlog je sodišče prve stopnje zavrnilo, s čimer se je strinjalo tudi pritožbeno sodišče in pri tem navedlo (3. stran obrazložitve), da priča ne bi pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja, saj je bilo to v celoti ugotovljeno: med drugim tudi na podlagi pričevanj treh prič, ki naj bi se kritičnega večera poleg P. nahajale z obsojencem na nekem vikendu, ki pa jim sodišče prve stopnje iz prepričljivo opisanih razlogov ni verjelo.

V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu je treba šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolžencu in ga mora sodišče izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Sodišče torej sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), bodisi da niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, bodisi da ni verjetno, da bodo izključili ali potrdili obstoj pravno pomembnih dejstev. V nasprotnem primeru, kot že rečeno, je kršena pravica do obrambe.

Na podlagi navedenih kriterijev tudi Vrhovno sodišče ugotavlja, da zaslišanje D.P. ne bi moglo vplivati na drugačno ugotovitev glede zatrjevanega alibija. Zagovornik namreč ne navaja nobene okoliščine, o kateri bi povedal P. in ki bi v drugačni luči pokazala oz.

podkrepila zatrjevano obsojenčevo prisotnost na vikendu. Zgolj dejstvo, da je D.P. lastnik vikenda, na katerem naj bi se obsojenec zadrževal v času, ko je bilo kaznivo dejanje izvršeno, ne pomeni okoliščine, ki bi njegovemu pričanju dajalo drugačno težo kot ostalim trem pričam, ki so v svojih izpovedbah potrdile obsojenčev zagovor, da so se v kritičnem času nahajali skupaj (tudi P.), a jim sodišče prve stopnje ni verjelo in za to navedlo razloge. Zato z zavrnitvijo tega dokaznega predloga pravice obrambe niso bile kršene.

Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP). Glede na to tudi ni razloga za odložitev izvršitve pravnomočne sodbe (četrti odstavek 423. člena ZKP).

Obsojenec ni uspel z zahtevo za varstvo zakonitosti, zato je dolžan plačati povprečnino kot nastali strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP). Pri njeni odmeri je bilo v skladu s 3. odstavkom 92. člena ZKP upoštevano, da postopek ni bil zapleten in obsojenčeve premoženjske razmere, ugotovljene v sodbi sodišča prve stopnje.