Jedro

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno pojasnilo, da citirano določilo VII. odstavka 38. člena ZIZ določa subjektivni in objektivni rok za vložitev zahteve za povrnitev stroškov, vendar je pri tem preveč ozko in strogo razlagalo pomen subjektivnega roka oziroma besedice "takoj". Pri razlagi subjektivnega roka je treba upoštevati konkretne okoliščine primera, ekonomičnost postopka in racionalnost postopanja, saj mora sodišče o stroških postopka odločiti v osmih dneh od prejema zahteve (VIII. odstavek 38. člena ZIZ). V obravnavanem primeru je izvršitelj kontinuirano opravljal izvršilna dejanja v okviru premičninske izvršbe (dne 03.09.2004 neizveden rubež, dne 26.10.2004 neizveden rubež in dne 10.03.2005 neuspešen rubež), zato je upničino ravnanje, ko je za tri obračune hkrati vložila zahtevo za povrnitev stroškov, pa čeprav po poteku šestih mesecev od dneva, ko je izvršitelju poravnala prvi račun (dne 05.10.2004), oceniti kot racionalno. Rok šest mesecev glede na konkretne okoliščine primera ni nerazumni rok za vložitev zahteve za povrnitev stroškov, zato gredo upnici nadaljnji izvršilni stroški.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točki izreka) spremeni tako, da se upnici priznajo nadaljnji izvršilni stroški v višini 68.064,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03.05.2005 dalje do plačila, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnik je dolžan upnici povrniti 300,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pod točko 1 izreka upnici priznalo nadaljnje izvršilne stroške v višini 32.524,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa dalje do plačila, pod točko 2 izreka pa upnici ni priznalo stroškov v skupni višini 68.064,00 SIT s pripadki.

Proti 2. točki izreka sklepa se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ pritožila upnica. Navedla je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določilo 5. odstavka (pravilno 7. odstavka) 38. člena ZIZ, po katerem je treba povrnitev stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v roku trideset dni po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala. Zaključek sodišča, da je upnica prepozno priglasila navedene stroške, temelji na napačni razlagi citiranega določila, ki določa skrajni rok (najkasneje v roku trideset dni po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku....), v katerem lahko upnik še vedno pravočasno priglasi nastale stroške. Postopek pa v obravnavani zadevi še ni končan niti ustavljen, prav tako ni zaključeno zadnje izvršilno dejanje. Predlagala je, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in sklep sodišča v izpodbijanem delu spremeni tako, da prizna upnici njene izvršilne stroške v znesku 32.557,92 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02.12.2004 do plačila in 35.506,08 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05.10.2004 do plačila.

Pritožba je delno utemeljena.

Način uveljavljanja stroškov ureja ZIZ v VII. odstavku 38. člena. Po tej določbi se mora povrnitev izvršilnih stroškov, če zakon ne določa drugače, zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v tridesetih dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala, sicer se stroški ne priznajo. Namen te določbe je, da se že med postopkom, nato pa v kratkem času po končanju izvršbe ugotovijo in razrešijo tudi vsa razmerja glede stroškov.

V konkretnem primeru prvostopno sodišče upnici ni priznalo nadaljnjih izvršilnih stroškov v skupnem znesku 68.064,00 SIT s pripadki, ker je presodilo, da niso bili pravočasno priglašeni. Navedene stroške je upnica plačala izvršitelju dne 05.10.2004 (znesek 35.506,08 SIT) in dne 02.12.2004 (znesek 32.557,92 SIT), zahtevo za njihovo povrnitev pa je vložila dne 13.04.2005, kar je sodišče prve stopnje štelo kot prepozno.

S takšno presojo pa sodišče druge stopnje ne more soglašati. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno pojasnilo, da citirano določilo VII. odstavka 38. člena ZIZ določa subjektivni in objektivni rok za vložitev zahteve za povrnitev stroškov, vendar je pri tem preveč ozko in strogo razlagalo pomen subjektivnega roka oziroma besedice "takoj". Pri razlagi subjektivnega roka je treba upoštevati konkretne okoliščine primera, ekonomičnost postopka in racionalnost postopanja, saj mora sodišče o stroških postopka odločiti v osmih dneh od prejema zahteve (VIII. odstavek 38. člena ZIZ). V obravnavanem primeru je izvršitelj kontinuirano opravljal izvršilna dejanja v okviru premičninske izvršbe (dne 03.09.2004 neizveden rubež, dne 26.10.2004 neizveden rubež in dne 10.03.2005 neuspešen rubež), zato je upničino ravnanje, ko je za tri obračune hkrati vložila zahtevo za povrnitev stroškov, pa čeprav po poteku šestih mesecev od dneva, ko je izvršitelju poravnala prvi račun (dne 05.10.2004), oceniti kot racionalno. Rok šest mesecev glede na konkretne okoliščine primera ni nerazumni rok za vložitev zahteve za povrnitev stroškov, zato gredo upnici nadaljnji izvršilni stroški v skupnem znesku 68.064,00 SIT, katerih nastanek in višino je izkazala s priloženimi fotokopijami računov. Neutemeljena pa je upničina zahteva za povrnitev zakonskih zamudnih obresti od dneva plačila posameznih računov do plačila. V skladu s sodno prakso se zakonske zamudne obresti od stroškov postopka priznajo od dneva, ko jih sodišče s sklepom odmeri, saj mora pri tem v skladu z določilom V. odstavka 38. člena ZIZ presojati še njihovo potrebnost ali nepotrebnost. Upničina pritožba je tako delno utemeljena, zato ji je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pri tem ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ).

Ker upnica ni uspela le s sorazmerno majhnim delom svoje pritožbe (delno glede zahtevanih zakonskih zamudnih obresti, ki predstavljajo stransko terjatev), pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški, ji je dolžnik dolžan povrniti celotne pritožbene stroške (II. in I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s III. odstavkom 154. člena ZPP in s 15. členom ZIZ), ki znašajo 300,00 SIT (pisarniški stroški). Upnica pa ni upravičena do povrnitve sodne takse za pritožbo, o čemer jo je obvestilo že prvostopno sodišče z dopisom z dne 17.06.2005 (l. št. 51 spisa).