Jedro

V skladu s 1. odstavkom 17. člena Obligacijskega zakonika (OZ) bi bila tožena stranka dolžna s tožečo stranko skleniti pogodbo o nakupu nepremičnin le, če bi ji to nalagal zakon in ne podzakonski akt. Pravdni stranki bi lahko sklenili sporno prodajno pogodbo le s soglasjem volj glede bistvenih sestavin prodajne pogodbe, to je glede obeh parcel in višine kupnine. Ker do takšnega soglasja volj med strankama ni prišlo, sklenitve pravnega posla tožeča stranka ne more doseči s tožbo na podlagi 17. člena OZ (zaveza tožene stranke na sklenitev obligacijskopravnega posla mora temeljiti na zakonu). V skladu z 19. členom ZJC-B je namreč za takšne primere predviden le poseben postopek razlastitve, v katerem se uporabljajo določbe 97. člena ZUreP-1.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba potrdi.

2. Zahteva pritožnika za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.

3. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške postopka z odgovorom na pritožbo v znesku 1021,18 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od izteka 15 dnevnega roka od prejema odločbe dalje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo spremenjen tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni skleniti z njo naslednjo prodajno pogodbo: "PRODAJNA POGODBA ki jo skleneta in dogovorita:

1. E., d.d., Ljubljana, ki jo zastopa direktor, (v nadaljevanju: prodajalec) i n

2. MOL, Ljubljana, ki jo zastopa župan (v nadaljevanju:kupec) kakor sledi:

I.

Pogodbenika uvodoma ugotavljata: - da je prodajalec zemljiškoknjižni last. Nepremičnin, parc. št. 1097/2 C. v izmeri 376 m2 in parc. št. 1097/3 cesta v izmeri 892 m2, vpisan. v z.k. vl. št. 516. k.o. A, - da navedene nepremičnine predstavljajo javno infrastrukturo cesto, - da se nepremičnine bremen proste, - da obstoji medsebojni interes po sklenitvi prodajne pogodbe, - da je kupec seznanjen z dejanskim stanjem nepremičnini in nima v tej zvezi nobenih ugovorov.

II.

Prodajalec proda kupcu v njegovo pravo in nepreklicno last nepremičnine, parc. št. 1097/2 c. v izmeri 376 m2 in parc. št. 1097/3 c. v izmeri 892 m2, vpisanih v z.k., vl. št. 516 k.o. A, z izrecnim dovoljenjem, da se pri kupljenih nepremičninah vknjiži lastninska pravica, po plačilu celotne kupnine, na ime kupca.

Kupnina za navedene nepremičnine znaša 119.248,62 EUR.

Rok za plačilo kupnine je 3 dni, po izročitvi overjenega odpravka te pogodbe.

Kupec je dolžan kupnino 119.248,62 EUR za čas od 11. 2. 2006 dalje do dneva plačila kupnine plačati tudi zakonske zamudne obresti, v istem roku kot kupnino.

III.

Po plačilu celotne kupnine bo kupec prodajalcu izročil potrdilo o plačilu celotne kupnine, z dovoljenjem, da se vknjiži lastninska pravica na ime kupca v zemljiški knjigi.

Strošek zemljiškoknjižnega vpisa nosi kupec.

IV.

Prodajalec jamči kupcu bremen prosti prenos lastninske pravice na njegovo ime.

V.

Davek na promet nepremičnin in notarske stroške nosi prodajalec.

VI.

Kupec nastopi posest prodajnih nepremičnin z dnem plačila celotne kupnine in od tega dneva dalje nosi tudi vse javne dajatve in bremena, ki odpadejo na kupljene nepremičnine.

VII.

Ta pogodba stopi v veljavo z dnem podpisa obeh strank in je napisana v 4 izvodih, od katerih vsaka stranka prejme po enega, eden je namenjen za potrebe Davčnega urada in eden za potrebe vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo.

V Ljubljani, dne....

Prodajalec:

Kupec: če ne ta sodba nadomesti pogodbo." Sklenilo je, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 5.219,38 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do dneva plačila.

Proti sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena ZPP. Sodišču druge stopnje predlagala, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi tako, (prav spremeni), da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti, ali da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču, toženi stranki pa naloži v povračilo stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Drugostopenjsko sodišče pa naj tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka z odgovorom na pritožbo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet toženega zahtevka je sklenitev prodajne pogodbe na nepremičninah, navedenih v toči II. izreka prvostopenjske sodbe, ki v naravi predstavljajo cesto. Če bi bilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodeno, bi imela tožena stranka možnost prostovoljno izpolniti pogodbo, na podlagi dovoljenja o vknjižbi lastninske pravice nanjo pa bi z vpisom v zemljiško knjigo postala lastnik sporne ceste. Če pogodbe ne bi prostovoljno izpolnila, bi ta sodba pogodbo nadomestila. Prvostopenjsko sodišče je torej moralo pri odločitvi uporabiti vse materialnopravne predpise, ki so veljali ob zaključku glavne obravnave.

V skladu s 1. odst. 17. čl. OZ bi bila tožena stranka dolžna s tožečo stranko skleniti pogodbo o nakupu nepremičnin le, če bi ji to nalagal zakon in ne podzakonski akt. V Zakonu o javnih cestah (Ur. l. RS, št. 29/97, dalje ZJC) je v 3. tč. 1. odst. 14. čl. določeno, da je javna cesta tista prometna površina, ki jo je pristojni organ v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest razglasil za javno cesto določene kategorije in jo lahko vsak prosto uporablja na način in ob pogojih določenimi z zakonom in drugimi predpisi. Tekom pravdnega postopka je javna cesta (sporna cesta x) pridobila status javnega dobra na podlagi Odloka o kategorizaciji občinskih cest (Ur. l. RS, št. 70/2005 z dne 26. 7. 2005, dalje Odlok). Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 1. odst. 3. čl. ZJC-B (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah, Ur. l. RS, št. 92/20056, z dne 15. 3. 2007 in naslednje, primerjaj v spisu A 12 do A 14). Ugotovilo neskladnost kategorizacije občinskih cest s 33. in 69. čl. Ustave. Sodišče prve stopnje torej ne bi smelo opreti svoje odločitve na z ustavo neskladen odlok. Sodniki so namreč vezani na ustavo in zakon (125. čl. Ustave RS in 3. čl. Zakona o sodiščih).

Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z materialnopravnim sklepanjem prvostopenjskega sodišča, da bi lahko pravdni stranki sklenili sporno prodajno pogodbo le s soglasjem volj glede bistvenih sestavin prodajne pogodbe, to je glede obeh parcel in višine kupnine. Ker do takšnega soglasja volj med strankama ni prišlo, sklenitve pravdnega postopka tožeča stranka ne more doseči s tožbo na podlagi 17. čl. OZ (zaveza tožene stranke na sklenitev obligacijskopravnega posla mora temeljiti na zakonu). V skladu z 19. čl. ZJC-B, je namreč za takšne primere predviden le poseben postopek razlastitve, v katerem se uporabljajo določbe 97. člena Zakona o urejanju prostora (Ur. l. RS, št. 110/02, dalje ZUreP-1). Kotrahirna dolžnost tožene stranke torej ne obstaja.

Pritožbene navede, da bi moralo pravostopenjsko sodišče šteti, da je tožena stranka že na podlagi določila 85. člena ZJC lastnica spornih zemljišč in bi moralo naložiti toženi stranki plačilo odškodnine v višini vrednosti zemljišča pomeni spremembo trditvene podlage spora. V skladu s 1. odst. 337. čl. ZPP pritožbeno sodišče novih dejstev v pritožbenem postopku ne sme upoštevati, saj pritožnica niti ni navedla, zakaj brez svoje trditve teh dejstev ni navedla do konca postopka pred prvostopenjskim sodiščem. Izrecno je tožeča stranka proti toženi stranki uveljavljala tožbeni zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe in ne plačila odškodnine. Sploh pa je bil 85. člen ZJC razveljavljen z odločbo Ustavnega sodišča, U-I-224/00-15 z dne 9. 5. 2002 (Ur. l. RS, št. 50-2455/2002).

Ker pritožbeni razlogi nisi utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno (2. odst. 350. čl. ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. čl. 1. odst. 154. čl. in 155. čl. ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške. Toženi stranki je drugostopenjsko sodišče priznalo odvetniške stroške za odgovor na pritožbo po 1. tč. 21. tar. št. odvetniške tarife (OT) v višini 1.750 točk, za prejem sodbe in poročilo stranki po tarifni št. 39 OT, 50 točk ter za materialne stroške po 3. odst. 13. čl. OT v višini 3 % skupaj 1.854 točk. Ob upoštevanju davka na dodano vrednosti (20 % -370,80 točk) pripada toženi stranki 1.114,80 točk. Ker znaša vrednost točke (0,459 EUR) je drugostopenjsko sodišče priznalo toženi stranki 1.021,18 EUR pritožbenih stroškov. Zavrnilo je le njen predlog za plačilo konference s stranko v višini 590 točk, ker je ta strošek zajet v odgovor na pritožbo. Če bo tožeča stranka zamudila s plačilom stroškov postopka z odgovorom na pritožbo, bo moralo toženi stranki plačati še zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči od izteka 15 dnevnega paricijskega roka dalje (načelno pravno mnenje občne seje VS RS, objavljeno v pravnem mnenju VS RS, št. 1/2006, z dne 13. 12. 2006.