Jedro

Pri oceni preživninskih zmožnosti obeh staršev mladoletnega G., se je sodišče prve stopnje soočilo, kot je pogosto v slovenski sodni praksi, z eksaktnimi podatki, ki sami po sebi sicer izkazujejo relativno nizke dohodke toženca. V takih primerih je treba o preživninskih zmožnostih sklepati na podlagi načina življenja preživninskih zavezancev kot indikatornega dejstva, ki lahko kaže na večjo zmožnost za preživljanje, kot pa to kažejo podatki o osebnih dohodkih.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v odločitvi o stikih med mld. G. M. in njegovim očetom - tožencem M. M. (točka 4./I. izreka izpodbijane sodbe) in v odločitvi o mesečni preživninski obveznosti in sicer za čas od 1.4.2003 do 6.3.2005 in za čas od 7.3.2005 dalje nad zneskom mesečne preživnine 35.000,00 SIT (točka 3. in 5./I. izreka izpodbijane sodbe) ter v stroškovni odločitvi (točka 6./I. izreka izpodbijane sodbe) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločitvijo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank in odločilo, da se njun mladoletni sin G. M., roj. 7.12.1998, zaupa v varstvo in vzgojo materi - tožnici. Tožencu je sodišče naložilo mesečno preživninsko obveznost in sicer za čas od 1.4.2003 do 6.3.2005 v znesku

30.000,00 SIT, za čas od 7.3.2005 pa v mesečnem znesku

35.000,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek tožnice je zavrnilo.

Hkrati je določilo stike med očetom in sinom, ki naj se izvajajo vsak drugi vikend v mesecu, pri čemer oče otroka prevzame v petek v vrtcu na V. in ga vrne nazaj v nedeljo do

19.00 ure na naslov G.30, V., kjer živijo tožničini starši. Prav tako ima oče stike s svojim sinom dva dni v tednu v popoldanskem času, pri čemer ga je dolžan vrniti med 18.00 in 19.00 uro, z njim pa preživi tudi polovico bodočih šolskih počitnic, kar pomeni 14 dni v mesecu juliju in 14 dni v mesecu avgustu. Odločilo je še, da se zavrne nasprotni tožbeni zahtevek toženca, da se mladoletni sin zaupa v vzgojo in varstvo njemu, mati pa naj za njegovo preživljanje prispeva preživnino v znesku 40.000,00 SIT. Sodišče je sprejelo navedeno odločitev kljub temu, da je toženec svojo nasprotno tožbo umaknil.

Pravdni stranki sta proti odločitvi o stikih in o preživninski obveznosti toženca vložili pravočasni pritožbi.

Tožnica s pritožbo uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Meni, da je višina preživnine tako za obdobje do izdaje sodbe, kot tudi za nadaljnje obdobje, določena v prenizkem znesku. Iz podatkov spisa izhaja, da naj bi bila v obdobju pred izdajo sodbe premoženjska situacija toženca ugodnejša kot v zadnjem času, ko prikazuje nižji dohodek kot ga je v prejšnjem letnem obdobju. Iz razlogov sodbe ni mogoče ugotoviti, zakaj je sodišče kljub temu za prejšnje obdobje določilo nižjo preživnino. Iz toženčevih izjav, ko je bil zaslišan kot stranka, izhaja, da njegove premoženjske prilike niti približno niso takšne, kot jih prikazuje in tudi ne takšne, kot jih ocenjuje sodišče, ampak bistveno boljše. Ob pravilni oceni izvedenih dokazov bi sodišče moralo določiti preživnino vsaj v višini 40.000,00 SIT.

Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stikih. Sodišče je v obrazložitvi sodbe sicer navedlo, da je stike določilo na način, kot sta to predlagali obe stranki, dejansko pa je odločilo drugače. Predloga, kot naj bi ga povzelo sodišče v izrek sodbe, s strani strank ni bilo. Po toženčevemu predlogu naj bi v tednu, ko je otrok za vikend pri njem, otroka prevzel že v petek in ne šele v soboto.

Tožnica pa je s takšnim predlogom soglašala. Takšna njuna skupna odločitev pa je pomenila, da petek predstavlja tudi enega od dni v tednu. Tako je bil otrok v tednu, ko je vikend preživel pri očetu na dan torek v popoldanskem času in na dan petek v popoldanskem času pri tožencu, v tednu, ko je vikend preživel pri materi pa je bil med tednom v popoldanskem času pri tožencu na torek in četrtek. Z odločitvijo sodišča je ponovno prišlo do nesoglasji med strankama.

Prav zato bi sodišče moralo stike določiti povsem natančno, na način, ki bi izključeval vsakršen dvom ali možnost drugačne razlage od zapisanega.

Toženec uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in sicer v odločitvi o preživnini tako, da zavrne kot neutemeljen tožbeni zahtevek za plačilo preživnine za čas od 1.4.2003 do 6.3.2005 po 30.000,00 SIT mesečno in v odločitvi o stikih tako, da ima toženec pravico do stikov z mladoletnim sinom tudi eno polovico vseh praznikov in eno polovico vseh počitnic.

Njegov podrejeni predlog je razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v novo odločanje. Glede odločitve za čas pred dnevom izdaje sodbe, je izrek sodbe v nasprotju z razlogi. Sodišče tožencu priznava, da je za navedeno obdobje plačeval preživnino, v izreku pa se tega ne vidi. Napačna je tudi odločitev o stikih, saj sodišče ni v celoti upoštevalo dogovora pravdnih strank.

Pritožbi sta utemeljeni.

Materialnopravna podlaga za določitev višine prispevka za preživljanje otrok izhaja z določila 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), po katerem so starši dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj. Če se otrok redno šola, pa tudi če se redno šola vpisan na izredni študij, so ga starši dolžni preživljati tudi po polnoletnosti. Po določilu 129. člena ZZZDR se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. Odločitev sodišča o določitvi višine preživnine preživninskega zavezanca mora torej ustrezati "sorazmerju" iz prej navedenega zakonskega določila med potrebami otrok in zmožnostmi njegovih staršev. Odločitev o porazdelitvi preživninskega bremena med oba preživninska zavezanca je odvisna od pravilnih ugotovitev otrokovih potreb in zmožnosti obeh preživninskih zavezancev.

Pravilen je tožničin očitek, da je sodišče prve stopnje premalo skrbno ugotovilo otrokove potrebe. Navedlo je le, da so stroški za šestletnega otroka bistveno višji od 40.000,00 SIT, na kolikor je te stroške na zadnjem naroku ocenila sama tožnica. Tožnica je že na naroku dne 22.1.2004 navedla, da stroške za sina ocenjuje na

70.000,00 SIT mesečno. Takrat je navedla, da staršem daje okoli

20.000,00 do 30.000,00 SIT mesečno za stroške in za hrano, da za sina dodatno za hrano porabi še 15.000,00 SIT mesečno, za oblačila in obutev okrog 20.000,00 SIT, včasih pa tudi 30.000,00 SIT mesečno.

Navedla je še, da vrtec stane okoli 18.000,00 SIT, poleg tega pa so s sinom še dodatni stroški z vrtcem, kot npr. trodnevno bivanje na turistični kmetiji, kar bo stajo 25.000,00 SIT. Navedeno stroškovno oceno je tožnica podala v času, ko je še bivala pri starših, sedaj pa biva pri novem partnerju, ki ima prav tako svojo družino. V novih okoliščinah nedvomno potrebe mladoletnega G. ne morejo biti dosti drugačne. Tožnica celo navaja, da stroški vrtca sedaj stanejo

27.000,00 SIT, otrok pa bo s 1. septembrom tega leta vstopil tudi v šolo.

Pri oceni preživninskih zmožnosti obeh staršev mladoletnega Gaja, se je sodišče prve stopnje soočilo, kot je pogosto v slovenski sodni praksi, z eksaktnimi podatki, ki sami po sebi sicer izkazujejo relativno nizke dohodke toženca. V takih primerih je treba o preživninskih zmožnostih sklepati na podlagi načina življenja preživninskih zavezancev kot indikatornega dejstva, ki lahko kaže na večjo zmožnost za preživljanje, kot pa to kažejo podatki o osebnih dohodkih. Tožnica pravilno opozarja, da je sodišče premalo upoštevalo toženčevo izpoved, ki izkazuje bistveno večjo preživninsko zmožnost od ugotovljene. Tako je toženec na naroku za glavno obravnavo dne

22.1.2004 izpovedal, da zanj ni nikakršen problem kupiti stvari tudi za 100.000,00 SIT mesečno in da je sinu npr. v mesecu novembru in decembru 2003 kupil stvari za okoli 200.000,00 SIT. Iz njegove izpovedi izhaja tudi, da bi lahko zaslužil več, če bi se bolj posvetil poslu. Nedvomno njegove izpovedi izkazujejo, da navedbe o njegovih mesečnih dohodkih niso realni odraz njegovega dejanskega zaslužka iz dejavnosti, ki je nedvomno pridobitna. Premalo natančna opredelitev stroškov preživljanja oziroma potreb mladoletnega G. in preživninske zmožnosti njegovega očeta - toženca je narekovala ugoditev tožničini pritožbi zoper zavrnilni del odločitve o višini preživnine.

Utemeljen pa je tudi pritožbeni očitek toženca glede odločitve o višini preživnine za čas do izdaje sodbe (7.3.2005). Sodišče prve stopnje je tudi glede na nespornost toženčevih navedb o plačevanju preživnine za določena obdobja (mesec avgust 2003 v znesku 30.000,00 SIT in za čas od novembra 2003 po 25.000,00 SIT mesečno) v razlogih sodbe ugotovilo, da je toženec v tem obdobju delno izpolnjeval svojo preživninsko obveznost, vendar pa tega v izreku sodbe ni upoštevalo, oziroma iz razlogov ni razvidno, na kakšen način naj bi ugotovljena plačila upoštevalo. V tem delu se izpodbijane odločitve ne da preizkusiti, zato je pomanjkljiva (14. točka 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in jo je bilo treba v tem delu razveljaviti.

Pravdni stranki pa utemeljeno izpodbijata tudi odločitev o stikih med mladoletnim otrokom in tožencem. Na naroku za glavno obravnavo z dne

24.6.2004 sta predlagali, da naj sodišče v sodbi o stikih odloči tako, kot so bili ti določeni pred Centrom za socialno delo V. Ti so bili z odločbama z dne 17.12.2003 in poravnavo z dne 8.1.2004 določeni zelo natančno, natančno pa so bili opredeljeni tudi za čas, ko bo otrok vstopil v šolo. Ob takšnem dogovoru na naroku bi torej sodišče moralo natančno slediti omenjeni odločbi CSD, upoštevajoč tudi naknaden sporazum pravdnih strank, s katerim sta stike še podrobneje določili. Pritrditi je treba pritožbenemu očitku pravdnih strank o nepopolnosti izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje glede na njun dogovor, zato je bilo treba sodbo razveljaviti tudi v tem delu in vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (1. odstavek

354. člena ZPP).

Delna razveljavitev izpodbijane sodbe je pogojevala tudi razveljavitev stroškovne odločitve, ki jo sicer izrecno izpodbija le toženec.

V skladu z določilom 3. odstavka 165. člena ZPP se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.