Jedro

V nasprotju z načelom vestnosti in poštenja bi bilo, da bi [tožnik tožencu] ob dogovoru, da se vprašanje uporabe tožnikove lastnine reši s prodajo le-te, na tihem zaračunal še njeno uporabo za nazaj, pri čemer ne gre zanemariti, da je zahtevana uporabnina za sicer relativno kratko obdobje vrednostno več kot ena tretjina dogovorjene kupnine. Če bi ravnal pošteno, tega tožnik ob dogovarjanju ne bi smel zamolčati; zloraba pravice je prepovedana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu toženca plačata 2645 EUR z zahtevanimi obrestmi njemu pa je naložilo, da jima povrne 440,18 EUR pravdnih stroškov.

2. Proti sodbi se iz vseh predvidenih razlogov tožnik pritožuje, predlaga njeno razveljavitev ter zahteva povrnitev stroškov. Sodbi očita nasprotujoče si razloge in s tem kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, češ da je najprej navedeno, kako ni bil prikrajšan, nato pa, da je v prikrajšanje privolil. Dopis z dne 18. 11. 2009 po njegovem jasno dokazuje njegovo zahtevo po najemnini. Nasprotuje oceni, da je prodajna pogodba uredila vsa razmerja in da se nikoli o najemnini niso pogovarjali, če se niso pogovarjali o njeni višini. Trdi, da mu je bilo kot lastniku onemogočeno uporabljati njegovo lastnino, saj sta v hiši ves čas živela toženca. Meni, da je bil prikrajšan, v kar ni privolil, ne glede na to, da ni zahteval izselite. Čeprav mu vstop ni bil prepovedan, na parcelo zaradi ograje nikoli ni mogel, pravi. Navaja, da sta bila toženca slaboverna ter še, da je sodišče napačno presodilo, da sam ni bil lastnik stavbe, pač pa le zemljišča, kar pa je po njegovem mnenju tudi nerelevantno.

3. Toženca sta na pritožbo odgovorila ter se zavzela za njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, v bistvenem pravilno uporabilo materialno pravo, relevantnih kršitev določb postopka pa pri tem ni storilo.

6. Pravna diagnoza spora je jasna in ni ne izpodbijana ne sicer problematična. Sporna terjatev splošno temelji na zatrjevani neupravičeni obogatitvi tožencev (190. čl. Obligacijskega zakonika, OZ), kratko rečeno, gre za plačilo uporabe za nepremičnino (stanovanjsko hišo z zemljiščem), ki jo od tožencev zahteva tožnik za čas, ko je bil lastnik te nepremičnine on.

7. Kot je ustrezno navedlo že sodišče prve stopnje, bi bil tožnikov zahtevek utemeljen (vsaj delno), če bi bili podani vsi naslednji elementi: 1.) prikrajšanje na strani osiromašene osebe (tožnika), 2.) povečanje premoženja oziroma obogatitev na strani obogatene osebe (tožencev), 3.) obstoj vzročne zveze med prikrajšanjem premoženja na eni strani in povečanjem na drugi, 4.) odsotnost pravne podlage ter 5.) odsotnost privolitve prikrajšanca v prikrajšanje (volenti non fit iniuria).

8. Izpodbijana sodba ima o navedenih odločilnih dejstvih dovolj jasne razloge, da je preizkus njene pravilnosti in zakonitosti možen, ti pa si med seboj tudi ne nasprotujejo, zato očitana kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni podana. Razloga sodbe, ki ju kot nasprotujoča si omenja pritožba, sta takšna le na videz, saj se v resnici dopolnjujeta, kot bo še pojasnjeno.

9. V zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo tale pravno pomembna dejstva primera: - tožnik je 17. 12. 2008 od J. Š. kupil parceli 301/3 (njiva 2178 m2) in 301/4 (neplodno 493 m2) v k. o. X, vložek 00; - na delu parcele 301/3 že več desetletij stoji hiša, v kateri prebivata toženca; - tožnik je ob nakupu vedel, da na parcelah stojijo hiše, ki so naseljene, nepremične pa je kupil z namenom, da jih naprej proda O. B., ker je kot občinski svétnik izvedel, da namerava občina tu graditi dom za ostarele; - 18. 11. 2009 je tožnik preko svojega pooblaščenca na prvega toženca naslovil dopis, v katerem ga zaradi sklenitve ustrezne pogodbe glede nadaljnje rabe nepremičnine vabi na sestanek (23. 11. 2009); - 14. 5. 2010 je prvi toženec s tožnikom sklenil predpogodbo za nakup dela parcele 301/3, ki jo uporablja; - po izvedeni parcelaciji je prvi toženec od tožnika 1. 3. 2011 kupil parc. 301/8 (prej 301/3) v izmeri 264 m2 za 6600 EUR (kar je 25 EUR na m2, kot je bilo dogovorjeno s predpogodbo);

10. Do 18. 11. 2009 (tožnik zahteva uporabnino za čas od januarja 2009 do marca 2011, in sicer po 100 EUR mesečno) je pravilna in zadostna ocena sodišča prve stopnje, da je tožnik v svoje prikrajšanje (če mu je to v resnici sploh nastalo) privolil, saj ni izkazano, da bi se prej za kakršnokoli uporabo svoje lastnine (lastno ali s strani tretje osebe) kakorkoli pobrigal. 11. Dejansko pa se tudi zatrjevano prikrajšanje ne zdi verjetno; tožnik je kupil nepremičnine, katerih stanje v naravi je poznal. Kako jih je bil mislil uporabljati (pa jih ni mogel in bil zato prikrajšan), ni pojasnil, pri čemer si z argumentom, da je logično, da te konkretne nepremičnine ni mogel uporabljati, ker sta tam živela toženca, ne more pomagati, saj govori proti njemu; očitno nepremičnine sploh ni želel uporabljati. Pritožbena navedba, da mu je uporabo preprečevala ograja, je zato absurdna.

12. Lastnik ima pravico imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati (1. odst. 37. čl. Stvarnopravni zakonik, SPZ). V zvezi z zadnje navedenim upravičenjem lastnika, pravico razpolaganja, velja seveda načelo svobodnega urejanja obligacijskih razmerij. Udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, le ne smejo jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (3. čl. OZ).

13. Pritožbeno sodišče (za obdobje po 18. 11. 2009) v celoti sprejema ključno presojo prvostopenjskega sodišča, da sta se tožnik in toženec s tem, ko sta se dogovorila za odkup dela tožnikove parcele, ki je bila v uporabi tožencev, celostno dogovorila o rešitvi vprašanja uporabe, torej za celotno obdobje tožnikovega lastništva te nepremičnine. S tem dopisom, katerega vsebina ni sporna (ni sporno, kaj v njem piše), tožnik toženca nikakor ni pozval k plačilu najemnine, kot to želi sedaj prikazati v pritožbi, pač pa k ureditvi vprašanja uporabe. Tožnik je toženca pozval, da se dogovorita glede uporabe dela parcele in sta tudi se, to pa tako, da sta se dogovorila, da bo toženec ustrezen del parcele odkupil, kar je nato tudi storil. V nasprotju z načelom vestnosti in poštenja bi bilo, da bi tožnik tožencu ob tem dogovoru, torej ob dogovoru, da se vprašanje uporabe tožnikove lastnine reši s prodajo le-te, na tihem zaračunal še njeno uporabo za nazaj, pri čemer ne gre zanemariti, da je zahtevana uporabnina za sicer relativno kratko obdobje vrednostno več kot ena tretjina dogovorjene kupnine. Če bi ravnal pošteno (k čemur ga zavezuje načelo 5. čl. OZ(1)), tega tožnik ob dogovarjanju ne bi smel zamolčati(2); zloraba pravice je prepovedana (12. čl. SPZ(3) in 7. čl. OZ(4)).

14. Namen pogodbenikov prodajne pogodbe je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo in obrazložilo (glej 18. točko obrazložitve na str. 9 in 10 izpodbijane sodbe). Ta je bil ureditev vprašanja uporabe s prodajo, ne pa z najemom (ne za naprej ne za nazaj), oboje pa se menda po naravi stvari med seboj izključuje. Zaradi take poslovne odločitve tožnik torej nima pravice zahtevati nadomestila za uporabo še po neposlovni podlagi, torej po samem zakonu. Prevedeno v zgoraj citirane pogoje za uspeh z zahtevkom za plačilo uporabnine je torej pravilna ocena, da do prikrajšanja niti ni prišlo, saj je tožnik v sprejeto rešitev privolil. 15. Naslovno sodišče je na podlagi navedenih razlogov pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), saj tudi kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo (2. odst. 350. čl. ZPP).

16. Odločitev o stroških temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP. Pritožnik mora sam trpeti stroške svojega neuspeha s pritožbo (1. odst. 154. čl. ZPP), toženca pa svojih pritožbenih stroškov nista opredelila.

(1) „1) Pri sklepanju obligacijskih razmerij in pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij morajo udeleženci spoštovati načelo vestnosti in poštenja.

2) Udeleženci v obligacijskih razmerjih morajo v prometu ravnati v skladu z dobrimi poslovnimi običaji.“

(2) Da je to zamolčal, je sam izpovedal, na kar opozarja sodišče prve stopnje na str. 10 v 18. točki obrazložitve svoje sodbe.

(3) „1) Lastnik stvari oziroma imetnik druge stvarne pravice je omejen z enakimi pravicami drugih. Lastninsko in druge stvarne pravice je treba izvrševati v skladu s temeljnimi načeli tega zakona, z njihovim namenom in z naravo stvari.2) Za navidezno izvrševanje pravice gre, če njen imetnik ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugemu škoduje.“

(4) „1) Pravice iz obligacijskih razmerij so omejene z enakimi pravicami drugih. Izvrševati jih je treba v skladu s temeljnimi načeli tega zakonika in z njihovim namenom.2) Udeleženci v obligacijskem razmerju se morajo pri izvrševanju svojih pravic vzdržati ravnanja, s katerim bi bila otežena izpolnitev obveznosti drugih udeležencev.3) Za navidezno izvrševanje pravice gre, če njen nosilec ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugemu škoduje.“