10. 7. 2006

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. z Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 29. junija 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 475/2004 z dne 28. 10. 2004 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1687/2002 z dne 26. 11. 2003 se zavrže.

Obrazložitev

A.

1.V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 27. 2. 1992, ki sta jo sklenila pritožnik (v pravdi toženec) kot preživljalec in njegov oče kot preživljanec. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek za izstavitev listine, na podlagi katere bi se pri izročenih nepremičninah lastninska pravica vknjižila nazaj na ime preživljanca. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek za razvezo zgoraj navedene pogodbe ter za vknjižbo lastninske pravice nazaj na ime preživljanca. Zoper prvostopenjsko sodbo se je pritožila tožeča stranka. Višje sodišče je njeni pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o podrejenem tožbenem zahtevku spremenilo tako, da je temu zahtevku ugodilo. Odločilo je torej, da se pogodba o dosmrtnem preživljanju razveže in se pri izročenih nepremičninah lastninska pravica vknjiži nazaj na ime preživljanca. V preostalem delu je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper drugostopenjsko sodbo je pritožnik vložil revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrglo. Štelo je namreč, da gre v obravnavanem primeru za premoženjski spor, pri čemer je tožeča stranka opredelila vrednost spornega predmeta primarnega tožbenega zahtevka na 300.000 SIT, z enakim zneskom pa je opredelila tudi vrednost spornega predmeta podrejenega tožbenega zahtevka. Ker pritožnik ni ugovarjal znesku, ki ga je opredelila tožeča stranka, je Vrhovno sodišče ta znesek upoštevalo tudi pri presoji dovoljenosti pritožnikove revizije. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da glede na določbo drugega odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP) ne dosega zneska za dopustnost revizije.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi nasprotuje tako sklepu Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije kot tudi sodbi Višjega sodišča, s katero je bilo ugodeno podrejenemu tožbenemu zahtevku. Zatrjuje, da je vrednost spornega predmeta, kot jo je ugotovilo Vrhovno sodišče, neresnična in v nasprotju s podatki v spisu. Pritožnik poudarja, da vrednost spornega predmeta glede podrejenega tožbenega zahtevka ni bila nikoli določena, zato ni mogoče trditi, da je bila ta vrednost manjša od 1.000.000 SIT. Pritožnik meni, da bi moralo sodišče tožečo stranko najprej pozvati, naj določi vrednost podrejenega tožbenega zahtevka; dokler pa ta vrednost ni določena, tudi pritožniku kot toženi stranki ni dopustno odvzeti pravice do revizije, saj bi bilo to v nasprotju z 2. in 22. členom Ustave. Tudi če bi obveljalo stališče Vrhovnega sodišča, pritožnik opozarja, da je po tedaj veljavnih predpisih znesek 300.000 SIT presegal vrednost, ki je bila določena za dopustnost revizije. Po stališču pritožnika s spremembo zakona ni mogoče posegati v že pridobljene procesne pravice in pravni položaj pravdnih strank. Drugačna razlaga je po mnenju pritožnika v nasprotju z 2. in 22. členom Ustave. Če revizija nikakor ne bi bila dovoljena, pa gre po mnenju pritožnika za kršitev pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave) ter pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Pritožnik opozarja, da je Višje sodišče v njegovo škodo spremenilo sodbo sodišče prve stopnje glede podrejenega tožbenega zahtevka, in sicer na podlagi odločilnih dejstev, ki jih je ugotovilo šele Višje sodišče. Sprememba dejanskega stanja na drugi stopnji brez obravnave in sodelovanja strank je po mnenju pritožnika nezakonita in v nasprotju z ustavno pravico do pravnega sredstva, če zoper takšno sodbo ni dovoljena revizija. Pritožnik predlaga razveljavitev izpodbijanih sodnih odločb ter vrnitev zadeve pritožbenemu sodišču v novo odločanje.

B.

3.Navedbe pritožnika, s katerimi izraža svoje nestrinjanje z odločitvijo Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije, po vsebini pomenijo le ugovor zmotne uporabe prava. S tem glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavne pritožbe ne more utemeljiti.

4.Kar zadeva pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, je Ustavno sodišče že večkrat poudarilo, da iz navedene ustavne pravice izhaja le pravica do dvostopenjskega sojenja. Pravice do revizije 25. člen Ustave ne zagotavlja. Zato z izpodbijanim sklepom Vrhovnega sodišča ta ni mogla biti kršena. Glede na očitek pritožnika, da mu je bila zaradi spremembe procesnega zakona odvzeta možnost za vložitev revizije, kar naj bi bilo v nasprotju z 2. in 22. členom Ustave, je treba pojasniti, da je Ustavno sodišče že zavrnilo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 498. člena ZPP, ki je postrožil pogoje za dopustnost revizije. ZPP se namreč glede tega vprašanja po prehodni določbi prvega odstavka 498. člena ZPP uporablja tudi za postopke, ki so se začeli še pred njegovo uveljavitvijo, če je bila prvostopenjska sodba izdana po njegovi uveljavitvi (sklep Ustavnega sodišča št. U-I-21/02 z dne 12. 9. 2002, Uradni list RS, št. 83/02 in OdlUS XI,166).

5.Neutemeljen je tudi očitek pritožnika o kršitvi pravic iz 22. in 23. člena Ustave. Za utemeljitev kršitve navedenih ustavnih pravic namreč ne zadošča zgolj pritožnikovo nestrinjanje s stališčem Vrhovnega sodišča. Kot izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča, bi pritožnik lahko ugovarjal znesku, ki ga je opredelila tožeča stranka, česar pa ni storil.

6.Na 2. člen Ustave se pritožnik za utemeljevanje ustavne pritožbe ne more sklicevati, ker navedena določba neposredno ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela. Ker z izpodbijanim sklepom Vrhovnega sodišča očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe v tem delu ni sprejelo v obravnavo (1. točka izreka).

7.Z ustavno pritožbo, vloženo dne 19. 1. 2005, pritožnik izpodbija tudi sodbo Višjega sodišča, s katero je bilo ugodeno podrejenemu tožbenemu zahtevku. Po prvem odstavku 52. člena ZUstS se ustavna pritožba vloži v 60 dneh od vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Roka za vložitev ustavne pritožbe si pritožnik z vložitvijo nedovoljenega pravnega sredstva ne more varovati. V obravnavani zadevi je bila revizija pritožnika zoper sodbo Višjega sodišča zavržena kot nedovoljena. To pomeni, da je rok za vložitev ustavne pritožbe zoper sodbo Višjega sodišča začel teči z njeno vročitvijo pritožniku oziroma njegovi pooblaščenki. Glede na to, da je morala biti izpodbijana sodba Višjega sodišča pritožniku vročena pred vložitvijo revizije, prav gotovo pa določen čas pred izdajo sklepa o zavrženju revizije, tj. pred 28. 10. 2004, je očitno, da je ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča prepozna. Zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrglo (2. točka izreka).

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka in prve alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić