Jedro

Ni nujno, da se sodišče opredeli do prav vsake navedbe oziroma razloga stranke, saj zadošča, da prepozna ključna pravna in dejanska vprašanja obravnavane zadeve oziroma odločilna dejstva, ki so pomembna za odločitev, in se do njih v sodni odločbi argumentirano opredeli. Standardu obrazloženosti je zadoščeno tudi, če je mogoče o tem, katerim navedbam strank sodišče sledi in katerim ne, sklepati iz ostalih razlogov sodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

II. Tožniki so nerazdelno dolžni toženki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 653,31 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka:

1. Pravda izvira iz zapuščinskega postopka po A. A., rojenem ..., umrlem ..., ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v X. Tožniki so vnuki pokojnega A. A. (otroci njegove hčere B. B., ki je umrla leta 1996), toženka pa je druga hči zapustnika. Zapustnik je toženki z oporoko zapustil premoženje, ki obsega nekaj gotovine in nepremičnin v skupni vrednosti okoli 7.000 EUR, že prej (15. 4. 2016) pa je s toženko sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju, s katero je toženki naklonil stanovanje v X. in osebni avto Peugeot 308. Tožniki uveljavljajo prikrajšanje nujnega deleža (ki bi glede na vstopno pravico po pokojni B. B. za vsakega od treh tožnikov znašal 1/12 premoženja pokojnega A. A.), zato s tožbo zahtevajo, da se odpravijo oporočna razpolaganja pokojnega, da se pogodba o dosmrtnem preživljanju razglasi za nično, ker prikriva darilo, oziroma je brez pravnega učinka proti tožnikom kot nujnim dedičem.

2. Zatrjujejo tudi, da je zapustnik nekaj mesecev pred smrtjo s svojega transakcijskega računa v več obrokih dvignil 71.500 EUR in ta denar podaril toženki, zato bi se moralo zaradi prikrajšanja nujnega deleža tudi to darilo vrniti v zapuščino.

3. Toženka se je branila, da pogodba o dosmrtnem preživljanju ni bila nična in tudi ne fiktivna, da se je izvrševala in da je toženec njeno oskrbo potreboval, glede domnevnega darila denarja pa je ugovarjala, da ne ve, kaj je zapustnik z denarjem napravil. 4. Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 11. 9. 2019 (I. točka izreka) in zavrglo zahtevek, da se ugotovi, da so tožniki nujni dediči po pokojnem A. A. (II. točka izreka, ni pritožbeno izpodbijano). S sodbo je v III. točki izreka zavrnilo naslednje zahtevke: na odpravo oporočnih razpolaganj (točka III/2); ugotovitev, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju nična in prikriva darilo (točka III/3); da je pogodba o dosmrtnem preživljanju brez pravnega učinka in da je toženka dolžna vrniti v zapuščino idealni delež 1/4 stanovanja in avtomobila (točka III/4); ugotovitev, da je zapustnik toženki podaril 71.500 EUR, kar je del zapuščine in se vračuna v toženkin dedni delež (točka III/5); da je darilna pogodba za 71.500 EUR brez pravnega učinka proti tožnikom (točka III/6). Tožnikom je naložilo vse stroške pravdnega postopka (IV. točka).

Pritožbeni postopek:

5. Zoper sklep o zavrženju dela tožbe se tožniki ne pritožujejo, pač pa izpodbijajo zanje neugodno odločitev v sodbi (III. in IV. točka). Med drugim v zvezi s podarjenim denarjem navajajo, da jim je sodišče naložilo pretežko dokazno breme, saj listinskih dokazov o izročitvi denarja ponavadi ni, zato je praktično onemogočeno dokazovanje danih daril. Toženka je v odgovoru na tožbo trdila, da je šele po prejemu izpisa prometa na računu zapustnika ugotovila, da je zapustnik imel toliko denarja, kar pa se je izkazalo za neresnično, saj je bilo 70.000 EUR predmet osnutka pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Izpovedala pa je drugače, da znesek 70.000 EUR ni bil predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ker je hotel zapustnik s tem razpolagati. V nasprotju s tem je izpovedba notarke C. C., ki je povedala, da gotovine niso vključili v pogodbo o dosmrtnem preživljanju zato, ker to načeloma ne more biti predmet te pogodbe.

6. Glede pogodbe o dosmrtnem preživljanju med drugim navajajo, da so ostali neocenjeni zvočni posnetki, kjer je toženka izrecno rekla, da je zapustnik njena investicija in da je prasec. Sodišče tožnikom neutemeljeno očita, da niso znali pojasniti, kakšnih zvijač in pritiskov naj bi se toženka posluževala pri prepričevanju zapustnika, saj so tožniki zatrjevali, da je toženka tožnikom prepovedala in onemogočala stike z zapustnikom, nad njim vršila pritiske in popoln nadzor ter s prepričevanjem dosegla sklenitev pogodbe. Izpovedbe toženke, D. D. in E. E. so pretirano usklajene, kar kaže na to, da je toženka uskladila zgodbo s temi pričami, dokazna ocena njihovih izpovedb pa je nekritična in nepravilna.

7. Preostale relevantne pritožbene navedbe bo sodišče druge stopnje povzelo, ko bo nanje odgovarjalo.

8. Na pritožbo je odgovorila toženka in predlagala njeno zavrnitev. Med drugim navaja, da ni podlage, da bi sodišče glede izročitve denarja sodilo po obrnjenem dokaznem bremenu. Trditev, da denarja ni prejela, je negativno dejstvo, ki ga ni mogoče dokazovati. Ali je zapustnik denar, ki ga je dvigoval v banki, komurkoli izročil in komu, toženki ni znano, kot ji tudi ni znano, ali je popustil pritiskom tožnikov in njim izročil ta denar ali pa ga je morda izročil komu izmed sorodnikov in znancev v Y. ali pa preprosto nekje shranil. Toženka je svoje obveznosti po pogodbi o dosmrtnem preživljanju ves čas in vestno izpolnjevala, kar pravilno zaključuje tudi prvostopenjska sodba, tožniki pa v pritožbi tega tudi ne izpodbijajo, kot tudi ne izpodbijajo zaključka, da je tožnik pomoč in oskrbo, ki mu je bila nudena s strani toženke, potreboval in dobil. 9. Pritožba ni utemeljena.

10. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da tožniki ne izpodbijajo dela odločbe, s katerim je bil zavržen zahtevek na ugotovitev, da so tožniki nujni dediči (točka II) in dela, kjer je bil zavrnjen zahtevek, da se odpravijo oporočna razpolaganja (točka III/2). V zvezi s tema odločitvama niti smiselno ne navajajo nobenih pritožbenih razlogov, zato je sodišče ta del odločitve preizkusilo zgolj v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku1) in ugotovilo, da uradoma upoštevnih kršitev sodišče prve stopnje ni zagrešilo.

Glede pogodbe o dosmrtnem preživljanju:

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v zvezi s pogodbo o dosmrtnem preživljanju sodišče prve stopnje napravilo poglobljeno in natančno analizo ter oceno izvedenih dokazov in pravilno ugotovilo, da ta pogodba ni nična zaradi nedopustnega nagiba, niti ni fiktivna (torej ne prikriva darila). Ta zaključek je napravilo ne le na podlagi izpovedbe toženke in prič, ki so z njo družinsko povezane (E. E., F. F. in D. D., G. G.), temveč tudi na podlagi izpovedb prič, ki jih je po vseh kriterijih mogoče šteti za nevtralne (delavka CSD H. H., zapustnikova osebna zdravnica dr. I. I., soseda J. J. in zapustnikova prijateljica K. K.). Tožniki v pritožbi izpovedb teh prič oziroma ugotovitev, ki na njihovih izpovedbah temeljijo (razen delno glede H. H.), sploh ne izpodbijajo. Sodišče prve stopnje se je oprlo tudi na številne listinske dokaze (zapisnik in odločbo CSD, zdravniško dokumentacijo, toženkin dnevnik). Te listine pa tožniki – enako kot izpovedbe toženke in prič – izpodbijajo zgolj parcialno. Temeljno metodološko načelo dokazne ocene je zaobjeto v 8. členu ZPP: katera dejstva se štejejo za dokazana, sodišče odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je temu metodološkemu napotku v celoti sledilo, zato tožniki z izpostavljanjem posameznih izjav zaslišanih oseb (zapisniki o zaslišanju strank in prič obsegajo 130 strani), ki so iztrgane iz konteksta in nemalokrat tudi netočne ter zavajajoče (kar bo še pojasnjeno v nadaljevanju), ne morejo omajati prepričljive in jasne dokazne ocene prvostopenjskega sodišča. 12. Tožniki na več mestih izpostavljajo, da so določene priče s toženko sorodstveno povezane in da naj bi zato imele interes za izid tega postopka. Vendar ta okoliščina v enaki meri velja za tožnike, ki so par excellence zainteresirani za izid tega postopka. Če bi bilo treba odreči verodostojnost posameznim toženkinim pričam in toženki, bi bilo po istem načelu treba odreči verodostojnost in dokazno vrednost tudi vsem izpovedbam tožnikov; vendar se tožniki v podkrepitev pritožbenih trditev večkrat sklicujejo na svoje izpovedbe.

13. Pritožba na več mestih sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do vseh navedb tožnikov; pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da ni nujno, da se sodišče opredeli do prav vsake navedbe oziroma razloga stranke, saj zadošča, da prepozna ključna pravna in dejanska vprašanja obravnavane zadeve oziroma odločilna dejstva, ki so pomembna za odločitev, in se do njih v sodni odločbi argumentirano opredeli.2 Standardu obrazloženosti je zadoščeno tudi, če je mogoče o tem, katerim navedbam strank sodišče sledi in katerim ne, sklepati iz ostalih razlogov sodbe.

14. Tožniki so v dokaz svojih trditev med drugim priložili posnetke telefonskih pogovorov med tožniki ter zapustnikom oziroma tožniki in toženko na dveh zgoščenkah in enem USB ključku. Teh posnetkov je za okoli 3 ure in pol, nekatere datoteke so dolge pol ure ali uro, zato bi morala pritožba, da bi bila graja dokazne ocene3 v zvezi s posnetki konkretizirana, natančno navesti, za kateri posnetek gre in na kateri časovni točki so podane katere izjave določene osebe. Zato so nekonkretizirane in zato neutemeljene pritožbene navedbe, da iz (neopredeljenega) zvočnega posnetka izhaja, da je zapustnik L. L. povedal, da »toženka nima nobenega denarja, kaj misli, da sem jaz banka svetovna,« da iz (zopet nekonkretiziranih) posnetkov izhaja, da je zapustnik v pogovorih povedal, da toženki izroča denar in da (pritožba ne pove, kateri) posnetki izkazujejo »toženkin resnični namen, ki ga je zasledovala pri sklenitvi pogodbe,« in kažejo tudi njen odnos do zapustnika.

15. Pritožba je (delno) konkretizirana le glede domnevne izjave toženke, da je zapustnik njena investicija in da je prasec. Pritožbeno sodišče je posnetek z dne 7. 7. 2016 poslušalo in ugotovilo, da so trditve tožnikov o banki in prascu očitno neresnične, saj tega ni izjavila toženka, temveč je drugi tožnik toženki očital, da naj bi to rekla (posnetek z dne 7. 7. 2016, cca 10:15 in 17:20 minuta). Te izjave je drugi tožnik toženki polagal v usta oziroma ji očital, da naj bi nekoč to izjavila, na kar je toženka res odgovorila: »Ja, ja,« vendar je iz konteksta pogovora očitno, da je bilo to mišljeno cinično, ne pa kot resna pritrditev tožnikovim insinuacijam. Okoliščina, da pritožniki v pritožbi o vsebini zvočnega posnetka navajajo očitno neresnico, le še dodatno utrjuje prepričanje pritožbenega sodišča, da je dokazna ocena prvostopenjskega sodišča, ki je tožnikom odreklo verodostojnost, pravilna in temelječa na dejstvih.

16. Tožniki izpodbijajo ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da niso znali pojasniti, kakšnih zvijač in pritiskov naj bi se toženka posluževala pri zapustniku, vendar tega (za kakšne zvijače in pritiske naj bi šlo) niti v pritožbi ne konkretizirajo. Pritožbeno sodišče soglaša, da trditve tožnikov glede teh okoliščin niso presegle ravni pavšalnega, z ničemer izkazanega očitka. Pritožba se v zvezi s tem zateka v krožno argumentiranje, da naj bi tožniki zatrjevali, da je toženka nad zapustnikom vršila pritiske,4 ne da bi uspela pojasniti, kakšni pritiski naj bi to bili. Navedbe, da naj bi toženka tožnikom prepovedala in onemogočala stike z zapustnikom, nimajo nobene neposredne zveze s pritiski in zvijačami zoper zapustnika.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in pritožba tega obrazloženo sploh ne napada, da so tožniki pred CSD sprožili postopek za postavitev zapustnika pod skrbništvo, ker naj ne bi bil prišteven oziroma zmožen skrbeti sam zase. Rezultat izvedenega postopka je bil, da je CSD postopek ustavil (sklep z dne 5. 10. 2016, priloga B3), ker so strokovne delavke CSD ugotovile, da je zapustnik sposoben sprejemati odločitve o svojem življenju in premoženju, zato skrbništva ne potrebuje. Pravilnih ugotovitev o tem ne morejo omajati posplošeni pritožbeni očitki, da naj bi strokovna delavka CSD H. H. le enkrat videla zapustnika; imenovana je o svojem zaznavanju zapustnika, njegovega psihofizičnega stanja in njegovega odnosa do toženke izpovedala kot priča na sodišču, s to izpovedbo pa je tudi ovrgla trditve tožnikov, da naj bi se zapustnik toženke bal oziroma bil popolnoma pod njenim vplivom.

18. Zakaj naj bi bila izjava nepristranske, nevpletene in strokovno usposobljene priče H. H. povsem nerelevantna zgolj zato, ker je zapustnik to izjavo podal v prisotnosti toženke, tožniki ne uspejo prepričljivo pojasniti. Iz izpovedbe H. H. res »ne izhaja drugega kot to, da je bil zapustnik pri obisku orientiran in da je delavki pokazal pogodbo, ki jo je sklenil s toženko,« vendar je to po oceni pritožbenega sodišča pomenljivo in pomembno, skladno s tem pa je prvostopenjsko sodišče izjavo omenjene priče tudi upoštevalo. Pritožba ponavlja tezo tožnikov, da je toženka nad zapustnikom opravljala popoln nadzor, vendar pritožbeno sodišče poudarja, da teh trditev tožniki niso uspeli dokazati.

19. Ni res, da naj bi sodba ne pojasnila, zakaj sodišče ne verjame izpovedbam tožnikov v zvezi z nedopustnimi nagibi toženke; sodišče prve stopnje je obširno in prepričljivo argumentirano najprej ugotovilo, kaj je bilo ozadje oziroma motiv zapustnika za sklenitev pogodbe: ker si je želel oskrbe po ženini smrti, ker ga je bilo strah, da bi ostal sam (primerjaj 13., 14. in 23. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe). Nadalje je ugotovilo, da pogodba ni bila fiktivna, ker se je dejansko izvrševala, pri čemer je podrobno in prepričljivo obrazložilo, kako je toženka to pomoč izvrševala in kateri indici to kažejo (17. in 18. točka obrazložitve), zapustnik pa je pomoč oziroma oskrbo druge osebe tudi potreboval (22. in 23. točka obrazložitve). Vseh teh obširnih in podrobnih utemeljitev prvostopenjskega sodišča pritožba konkretizirano sploh ne napada, temveč izpostavlja le posamezne dele izpovedb oziroma izjav, deloma pa se pri argumentiranju opira na trditve tožnikov, ki pa so tekom postopka na prvi stopnji ostale na ravni nedokazanih trditev. Zato lahko pritožbeno sodišče odgovori le, da so ugotovitve sodišča prve stopnje pravilne in utemeljene na izvedenih dokazih, ki so bili metodološko pravilno in celovito ocenjeni. Pritožbeno sodišče sploh ne vidi, kaj naj bi sodišče prve stopnje še storilo, da bi »ugotavljalo namen oziroma nagib toženke,« kot se zavzema pritožba: razen, kolikor tožniki merijo na to, da bi moralo slediti njihovim (nedokazanim) trditvam.

20. Sodišče prve stopnje je prepričljivo odgovorilo tudi na očitke tožnikov, da naj bi toženka ne mogla skrbeti za zapustnika, ker je v trenutku sklenitve pogodbe morala skrbeti za svojega invalidnega sina M.; tudi o tem je sodišče zapisalo prepričljive in jasne razloge (20. točka obrazložitve), med drugim je zapisalo, da so v času, ko je bil M. še živ, zanj skrbele različne osebe, F. F. (toženkin sin) pa je toženko večkrat tedensko peljal v X. in nazaj v Z., pri čemer je toženka vselej peljala zapustniku obleke in hrano; teh ugotovitev pritožba niti ne izpodbija konkretizirano, temveč zgolj ponavlja svojo (dokazno neuspešno) tezo, da naj bi zaradi skrbi za invalidnega M., toženka ne mogla hkrati skrbeti še za zapustnika. Hkrati pritožba sama negira to svojo tezo, ko se sklicuje na izpovedbo tretje tožnice, da je (tudi) ona skrbela za M.; če je tretja tožnica vsaj občasno skrbela za toženkinega invalidnega sina (pri čemer ni pomembno, ali je bilo to storjeno za plačilo ali ne), so neresnične trditve tožnikov, da toženka zaradi potrebe po skrbi za invalidnega sina ni mogla skrbeti tudi za zapustnika.

21. Neresnični so očitki, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnikov, da je toženki skrb za očeta narekovala medgeneracijska dolžnost; sodišče je o tem zapisalo jasno in prepričljivo (21. točka obrazložitve), da kakršnekoli moralne dolžnosti preživljanja s strani toženke do tožnika ni bilo, saj je tožnik toženko zapustil, ko je bila stara 10 let, in da poleg tega slovensko pravo brez kakršnekoli omejitve dopušča, da se pogodba o dosmrtnem preživljanju sklene med starši in otroki. Teh razlogov pritožba sploh ne izpodbija z nobenim vsebinskim argumentom, zato jim lahko pritožbeno sodišče zgolj pritrdi.

22. Neresničen je tudi očitek, da sodišče ni presojalo pogodbe po načelu enake vrednosti dajatev, saj se je sodišče do vprašanja ekvivalentnosti dajatev obširno opredelilo (24. točka obrazložitve). Pritožbeno sodišče lahko zgolj ponovi utrjeno stališče pravne teorije in sodne prakse, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju aleatorna (tvegana) pogodba, zato načelo enake vrednosti dajatev pri tej pogodbi ne pride v poštev.

23. Že uvodoma je bilo pojasnjeno, da je sodišče prve stopnje napravilo celovito in skrbno dokazno oceno izpovedb strank in prič, oceno teh dokazov pa je povezalo tudi z listinskimi dokazi. Te dokazne ocene ne more omajati pritožba z izpostavljanjem posameznih nelogičnosti v izpovedbah (npr., da iz izpovedbe toženke izhaja, da naj bi zapustnik po tem, ko je toženko in njeno družino prvič videl, takoj rekel, ali bo zanj skrbela; da je neživljenjsko, kar opisuje priča E. E., da naj bi zapustnik toženki kot prvo stvar rekel, če bo skrbela zanj, in to pred blokom). Četudi res iz sodbe ne izhaja, da bi katerakoli priča potrdila, da bi zapustnik v bolnišnici na ... toženko prosil, da zanj skrbi, ta okoliščina, ki jo izpostavlja pritožba, sploh ni bistvena, saj se je sodišče prve stopnje do zapustnikovih potreb in želja glede oskrbe prepričljivo opredelilo v 13. in 15. točki obrazložitve. Zakaj naj bi k uspehu pritožnikov pripomogla okoliščina, da iz izpovedbe D. D. ne izhaja, da je zapustnik predlagal sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju, temveč le, da naj bi zapustnik po ženini smrti spoznal, da potrebuje pomoč, pritožbeno sodišče ne more ugotoviti; če je zapustnik spoznal, da potrebuje pomoč (tožniki so v tožbi zatrjevali nasprotno, torej sedaj prihajajo sami s seboj v nasprotje), je povsem logično, da je sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju (to je ena od možnih oblik, kako si zagotoviti pomoč za starost), zato slednja ni fiktivna, kot so trdili tožniki. Ali si je zapustnik želel oskrbe ali ne, sodišče ni zaključilo le na podlagi izpovedbe socialne delavke, kot netočno navaja pritožba, temveč tudi na podlagi drugih dokazov.

24. Tudi pritožbene navedbe o tem, kaj je bilo v pogodbi določeno o kraju, kjer naj bi zapustnik živel (Z. ali X.) in kaj je o tem izpovedala toženka, se v bistvu sploh vsebinsko ne soočijo z razlogi prvostopenjskega sodišča (20. točka obrazložitve), zato na take (pavšalne) pritožbene navedbe sodišče druge stopnje odgovarja le, da so razlogi prvostopenjskega sodišča v 20. točki pravilni, dokazna ocena pa ustrezno obrazložena.

25. Da naj bi se zapustnik lahko zanesel na tožnike, ki bi zanj skrbeli, je zopet le nepotrjena navedba tožnikov; pa tudi, če bi bila resnična, to še nikakor ne izključuje možnosti, da je za zapustnika skrbela toženka. To je dokazano in dokazano je tudi, da je bila zapustnikova volja in želja, da zanj skrbi toženka; to pa logično pomeni, da ni bila njegova želja, da bi zanj skrbeli tožniki. Logično zmoten pa je pritožbeni zaključek, da ker bi teoretično lahko za zapustnika skrbeli tožniki, sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni bila potrebna; če je moral nekdo skrbeti za zapustnika, to pomeni, da je bila skrb zanj potrebna. Kot že povedano, je eden od možnih načinov, da se taka skrb zagotovi, tudi pogodba o dosmrtnem preživljanju.

Glede izročitve gotovine:

26. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna tudi glede zahtevka v zvezi z 71.500 EUR gotovine. Res je sicer, kar zatrjujejo tožniki, da je na njih težko dokazno breme in da je težavno dokazovati, da naj bi zapustnik gotovino (ki jo je nesporno dvignil s svojega računa) izročil prav toženki, vendar to ni posledica kakršnihkoli napak izpodbijane sodbe, temveč dejstva, da je določene trditve po naravni logiki pač težko dokazati. Enako težko, če ne še težje je dokazno breme toženke, ki naj bi (tako je mogoče razumeti pritožbo) morala dokazovati, da ona tega denarja ni prejela, kar je t. i. negativno dejstvo, ki ga po naravi stvari ni mogoče dokazati.

27. Zmotno je stališče pritožbe, da naj bi bila toženka tista, ki bi morala »podati konkretne navedbe o tem denarju,« saj izhaja iz nedokazane trditve tožnikov, da naj bi toženka vedela, kaj se je z denarjem zgodilo. Zgolj na podlagi okoliščine, da je bila toženka večino spornega časa v tesnih stikih z zapustnikom, ter okoliščine, da ni dokazano, kam naj bi zapustnik ta denar dal oziroma kako naj bi ga porabil, še ni mogoče napraviti tako daljnosežnega in za stranko pomembnega sklepa, kot se zavzemajo pritožniki, da naj bi se štelo za dokazano, da je denar prejela prav toženka. Ni dvoma, da je bil zapustnik v spornem času v stiku tudi z različnimi drugimi osebami (obiskoval je različne osebe in kraje v Sloveniji, bil je pri sorodnikih na Hrvaškem – primerjaj 17. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), vključno s tožniki (vsi trije so izpovedali o tem), ki so zatrjevali (vloga z dne 20. 5. 2019, VII. točka), da naj bi zapustnik dajal denar tudi toženkinemu sinu; torej so vse te osebe – poleg toženke – možni prejemniki vsega ali delov spornega denarja.

28. Ob pritožbenem opozarjanju, da toženka ni znala pojasniti, kam naj bi zapustnik ta denar dal oziroma komu (kar je negativno dejstvo), pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi tožniki niso dali nobenih navedb o tem, kaj naj bi se s tem denarjem zgodilo; niso zatrjevali, da bi toženka živela razsipno, si kupovala luksuzne predmete ali kaj podobnega, kar bi vse utegnili biti indici, da je denar prejela. Tudi dejstvo, da je bil denar sprva predviden v pogodbi o dosmrtnem preživljanju, še ne dokazuje, da je (ves) denar prejela prav toženka.

29. Sodišče druge stopnje soglaša s pritožbo, da so v izjavah toženke v zvezi s tem denarjem določena neskladja, ki jih izpostavlja pritožba (npr. da je toženka na vprašanje sodišča, ali je bil zapustnik v Z. septembra 2016, ko je dvignil 32.500 EUR, rekla da ne, čeprav iz zapisa v dnevniku toženke izhaja, da je bil dne, ko je bil dvignjen ta znesek, v Z.; da zapustnik ni bil vitalen in sposoben skrbeti sam zase, hkrati pa sodišče prve stopnje verjame toženki, da ni vedela, kam naj bi zapustnik hodil, ko je šel dvigovat denar na banko; o tem, ali je vedela, da ima zapustnik prihranke v taki višini), vendar to še ne zadošča za zaključek, za katerega se zavzemajo tožniki. Četudi je toženka izpovedala, da sta bila v času, ko je dvigoval denar, ves čas skupaj, sodišče prve stopnje tej izpovedbi ni v celoti sledilo, saj je zaključilo, da sta bila skupaj večino časa (glej tudi 27. točko te obrazložitve). Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje (25. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe), da tožniki s svojimi izpovedbami niso uspeli dokazati, da bi zapustnik denar (71.500 EUR) izročil prav toženki. Pritožbeno sklicevanje, da naj bi to dokazali s »predloženim posnetkom,« je pavšalno, saj tožniki na prvi stopnji niso konkretno zatrjevali, iz katerega dela katerega posnetka naj bi izhajalo, da je zapustnik toženki izročil ves sporni denar,5 torej je bil ta njihov dokazni predlog nesubstanciran in se sodišče prve stopnje do njega niti ni bilo dolžno opredeliti (primerjaj 14. točko te obrazložitve).

30. Pritožba navaja, da iz toženkinega dnevnika (priloga B5) izhaja, da od 15. 3. do 7. 9. 2016 (ko so bili opravljeni sporni dvigi) zapustnik ni obiskal nobenih drugih sorodnikov. Ta pritožbena navedba ni resnična, saj je npr. za 15. 8. 2016 zapis »sem ga peljala na Hrvaško k sorodnici,« povrhu pa je tudi zavajajoča, saj se kontinuirani zapisi začno šele 20. 7. 2016, za obdobje pred tem je le nekaj sporadičnih, kratkih zapisov. Poleg tega je iz dnevnika razvidno, da je bil zapustnik na obisku ali je sprejemal obiske različnih ljudi (omenjajo se N., O., P. ter tožniki).

31. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se ob splošnih trditvah tožnikov, da je zapustnik toženki izročil denar, pri čemer je izkazano, da je imel stike tudi z več drugimi ljudmi, celo v drugih državah, toženka drugače kot s tem, da je zanikala trditev tožnikov, niti ni mogla braniti. Toženki ni mogoče naložiti raziskovalne dolžnosti, kaj naj bi se s spornim denarjem zgodilo, prav tako toženka ni bila niti upravičena niti dolžna nadzorovati toženčevo finančno poslovanje. Glede na vse te okoliščine se izkaže za pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniki dokaznega bremena, da je toženec sporni denar izročil prav toženki in samo toženki, niso zmogli, zato je odločitev o zavrnitvi tudi tega dela zahtevka pravilna.

Sklepno:

32. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča tudi v III. točki izreka (in posledično IV. točki izreka) pravilna. Ker v zvezi s to odločitvijo ni ugotovilo niti uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločbo.

33. Ker tožniki s pritožbo niso uspeli, morajo sami nositi svoje pritožbene stroške, toženki pa morajo povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki obsegajo nagrado za sestavo odgovora (875 odvetniških točk ali 525 EUR), 2 % materialnih stroškov (10,50 EUR) in 22 % DDV (117,81 EUR), vse v roku 15 dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila (387. člen Obligacijskega zakonika).

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 2 Primerjaj sklep VSL III Cpg 803/2017 z dne 19. 9. 2017, sodbo I Cpg 1138/2015 z dne 14. 7. 2016 in številne druge odločbe. 3 Ki jo je sodišče prve stopnje na kratko zapisalo v 26. točki obrazložitve: da iz posnetkov izhaja predvsem to, da si stranke niso naklonjene in da sta se drugi tožnik in zapustnik pogovarjala o vsakdanjih stvareh. 4 To so sicer res zatrjevali. Vendar nič več kot zatrjevali in nič več kot to, da naj bi vršila nekakšne nekonkretizirane »pritiske.« 5 V vlogi z dne 4. 6. 2019 so le nedoločno zatrjevali, da naj bi na nekem posnetku bilo rečeno, da zapustnik »toženki oz. njenim otrokom vedno da denar, če ga kam peljejo.« Taka dikcija očitno kaže na manjše, priložnostne vsote, pa tudi na to, da zapustnik ni dajal denarja (le) toženki, saj tožniki sami kot prejemnike denarja omenjajo tudi toženkine otroke (ki so samostojni pravni subjekti).