Jedro

Ker tožnik iztožuje škodo na podlagi neposlovne obveznosti toženih strank, mora v skladu z določilom prvega odstavka 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) dokazati naslednje predpostavke: da izvira sporna škoda iz nedopustnega ravnanja, da je škoda nastala in da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem tožencev (medtem ko se krivda povzročitelja škode domneva). V tem sporu je tožnik dokazal le, da mu je določena škoda zaradi padca 21.7.1992 res nastala, ni pa uspel dokazati, da mu je ta škoda nastala zaradi v tožbi zatrjevanega nedopustnega ravnanja drugega toženca (v kakršnem primeru bi bila podana tudi odškodninska odgovornost prve toženke). Tako pravno zaključevanje, po katerem tožnikov odškodninski zahtevek zoper toženi stranki ni utemeljen, ima oporo v ugotovljenem dejanskem stanju, na katero je revizijsko sodišče vezano, kot je poudarjeno že spredaj. Glede na obrazloženo pravno stanje zadeve je zavrnitev tožnikovega odškodninskega zahtevka materialnopravno pravilna.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Zahteva drugega toženca za povrnitev stroškov odgovora na revizijo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da sta mu toženi stranki nerazdelno dolžni plačati odškodnino v znesku 16,440.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in stroške postopka, ker je ugotovilo, da toženi stranki nista odgovorni za škodo, ki naj bi mu nastala v zvezi s prometno nezgodo z dne 21.7.1992. Tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil tožnik revizijo iz revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se pobijana sodba spremeni ali razveljavi. V reviziji izvaja, da izvedenec ni konkretiziral morebitnega vzroka padca vespe glede na dejstva in okoliščine, ki izhajajo iz spisa, pri čemer je izvedenec celo prekoračil s strani sodišča zastavljeno nalogo, ko se je opredelil o verjetnosti vzroka padca. Sicer pa izvedenčevo mnenje dopušča možnost, da je vzrok padca v trku v nepremično oviro, ki jo je v danem primeru predstavljala iztegnjena policistova roka. Tožnik je tako kot vzrok padca dokazoval, da je ta v protipredpisnem ravnanju drugega toženca ter je zato napačno razlogovanje sodišča, da tožnikova škoda izvira iz nevarne stvari. Napačno ravnanje drugega toženca je bilo ugotovljeno s strani organov za notranje zadeve. Ker so ti organi ocenili ravnanje drugega toženca tako, kot ga je tožnik, ni utemeljeno sklepanje sodišča, da po tožniku opisano ravnanje drugega toženca izkustveno gledano ni sprejemljivo in ne logično. Domneve, da je vzrok padca lahko tožnikovo neustrezno reagiranje z naglim zavijanjem, sodišče ni obrazložilo. Padec ni nastal iz sfere motornega kolesa niti ne iz vzrokov na tožnikovi strani, pač pa zaradi ravnanja drugega toženca. Zaradi navedenega ima prvostopna sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. S tem je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Nižji sodišči pa sta tudi napačno uporabili določila 173. in 170. člena ZOR.

V odgovoru na revizijo predlaga drugi toženec, da naj se revizija zavrne. Med drugim opozarja, da tožnik v reviziji le ponavlja že med postopkom iznešena izvajanja.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vloženi reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči druge in prve stopnje sta po oceni revizijskega sodišča navedli v obrazložitvah svojih odločb dovolj določno in jasno, katere okolnosti so bile odločilne za razsojo zadeve, na katerih dokazih so bile te okolnosti ugotovljene in tudi navedli razloge tako glede dejanske kot pravne podlage za sprejeti odločitvi. Drugačna revizijska izvajanja, ki očitajo sodbama nižjih sodišč pomanjkljivosti, zaradi katerih da se ju ne more preizkusiti, niso utemeljena. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP po presoji revizijskega sodišča ni bila zagrešena, v okviru uradnega preizkusa pa ni ugotovilo niti bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Zato revizijsko sodišče zaključuje, da ni utemeljen revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

V reviziji uveljavljeni nadaljnji razlogi pa zadevajo tako okoliščine škodnega dogodka kot materialnopravno presojo spora. Revizijskih izvajanj, ki razglabljajo o domnevnem načinu tožnikove vožnje in ravnanju drugega toženca kot policista, ki da ga je nepravilno ustavljal, o vzrokih padca z vespo, o analizi izvedenca, kaj je bil vzrok padca in podobno, revizijsko sodišče ni moglo upoštevati, ker predstavljajo ta izvajanja v revizijskem postopku nedovoljeno pobijanje dejanskih ugotovitev oziroma dokazne ocene nižjih sodišč (tretji odstavek 385. člena ZPP). Je pa revizijsko sodišče opravilo preizkus materialnopravne pravilnosti pobijanih sodb, upoštevajoč pri tem v postopkih pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. Taka presoja pa je po oceni revizijskega sodišča potrdila pravilnost zaključkov sodišč nižjih stopenj, da tožniku ni uspelo dokazati, da njegova sporna škoda izhaja iz nedopustnega ravnanja toženih strank, zaradi česar je bil tožnikov odškodninski zahtevek utemeljeno zavrnjen.

Iz ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhaja, da uveljavlja tožnik odškodnino za škodo, nastalo zaradi prometne nesreče, ki naj bi jo povzročil drugi toženec kot policist, s tem da je na vespi vozečega tožnika ustavljal z dvignjeno roko in ga pri tem zadel v čelado, zaradi česar naj bi izgubil oblast nad vozilom in se po 6 metrih vožnje prevrnil na levi bok po vozišču. Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili, da tožnik policista sploh ni videl na cesti in da ni padel zato, ker naj bi ga med vožnjo zadel policist v čelado. Padec vozila je bil posledica porušitve dinamične stabilnosti (ki je lahko v naglem zavitju krmila izven smeri vožnje in podobno).

Ker tožnik iztožuje škodo na podlagi neposlovne obveznosti toženih strank, mora v skladu z določilom prvega odstavka 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) dokazati naslednje predpostavke: da izvira sporna škoda iz nedopustnega ravnanja, da je škoda nastala in da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem tožencev (medtem ko se krivda povzročitelja škode domneva). V tem sporu je tožnik dokazal le, da mu je določena škoda zaradi padca 21.7.1992 res nastala, ni pa uspel dokazati, da mu je ta škoda nastala zaradi v tožbi zatrjevanega nedopustnega ravnanja drugega toženca (v kakršnem primeru bi bila podana tudi odškodninska odgovornost prve toženke). Tako pravno zaključevanje, po katerem tožnikov odškodninski zahtevek zoper toženi stranki ni utemeljen, ima oporo v ugotovljenem dejanskem stanju, na katero je revizijsko sodišče vezano, kot je poudarjeno že spredaj. Glede na obrazloženo pravno stanje zadeve je zavrnitev tožnikovega odškodninskega zahtevka materialnopravno pravilna. To pa pomeni, da ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče je zato tožnikovo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Ker revizijski odgovor drugega toženca ni vseboval vsebinsko kaj dodatnega, so z njim nastali stroški nepotrebni stroški postopka. Revizijsko sodišče je zato zahtevek drugega toženca za povrnitev stroškov odgovora na revizijo zavrnilo (prvi odstavek 166. in 155. člena ZPP).