Jedro

Sklep o dedovanju, iz katerega izhaja, da je dolžnica kot dedinja priznala terjatev upnika v celoti, ne predstavlja izvršilnega naslova, saj je sklep o dedovanju le ugotovitvena odločba, z ugotovitvijo, da je dolžnica v zapuščinskem postopku priznala upnikovo terjatev, pa zapuščinsko sodišče s sklepom o dedovanju dolžnico ni pravnomočno obsodilo na nobeno izvršljivo dajatev.

Napačna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da je sklep o izvršbi v tej izdan na podlagi izvršilnega naslova.

Sodišče prve stopnje je nadalje nepravilno zaključilo, da je ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi neobrazložen. Dolžnica je v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla, da upnik od nje zahteva mnogo več, kot je vrednost podedovanega premoženja, pri čemer se sklicuje na sklep o dedovanju. Ker je prav v sklepu o dedovanju navedeno tudi premoženje, ki ga je dolžnica podedovala, ni mogoče šteti, da je njen ugovor neobrazložen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru ugodi in se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Krškem opr.

št. I 2004/00175 z dne 26.4.2004 razveljavi v 2. točki izreka, o zahtevku in stroških postopka pa bo odločalo sodišče v pravdnem postopku.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se ugovor kot neutemeljen zavrne in se potrdi sklep o izvršbi opr. št. I 2004/00175 z dne 26.4.2004 ter da dolžnica sama trpi stroške ugovora.

Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila dolžnica. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj so razlogi odločitve v nasprotju s podatki spisa. Ker je sodišče prve stopnje štelo, da je izvršba predlagana na podlagi pravnomočnega naslova, razlogi sklepa nimajo vseh tistih sestavin, iz katerih je moč ugotoviti miselno pot sodišča prve stopnje pri odločitvi in ni mogoče ugotoviti dejanskih razlogov odločitve. Pravi, da sodišče prve stopnje na eni strani ugotavlja, da gre za vodenje izvršilnega postopka na podlagi izvršilnega naslova, ki je sklep o dedovanju opr. št. D 24/2001, medtem ko je upnik zahteval izvršbo na podlagi verodostojne listine - izpisa iz poslovnih knjig. Ker je sodišče zmotno obravnavalo izvršbo, gre za razlog, ki utemeljujejo razveljavitev sklepa. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati njen ugovor, da izvršba ni dopustna, saj dedič odgovarja zgolj do višine prejetega premoženja. Ne more se strinjati, da gre v primeru ocene vrednosti zapuščine v sklepu o dedovanju zgolj za namen odmere sodne takse, ampak za oceno vrednosti zapuščine, ki ustreza dejanski vrednosti premoženja. Pravi, da je očitek, da niso bili predloženi dokazi, neutemeljen, saj je sodišče razpolagalo z vrednostjo premoženja in z zahtevkom upnika. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je upnik predlagal izvršbo zoper dolžnika na podlagi izvršilnega naslova in zato zmotno zaključilo, da je potrebno odločiti le o pogojih za dovolitev izvršbe, ne pa tudi o utemeljenosti zahtevka. Sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Krškem opr. št. D 24/2001 z dne 17.1.2002, iz katerega izhaja, da je dolžnica kot dedinja priznala terjatev upnika v celoti, namreč ne predstavlja izvršilnega naslova, saj je sklep o dedovanju le ugotovitvena odločba, z ugotovitvijo, da je dolžnica v zapuščinskem postopku priznala upnikovo terjatev, pa zapuščinsko sodišče s sklepom o dedovanju dolžnico ni pravnomočno obsodilo na nobeno izvršljivo dajatev. Tudi iz predloga za izvršbo izhaja, da upnik utemeljuje svoj predlog za izvršbo v tej zadevi na overjenem izpisku iz poslovnih knjig, po drugi strani pa je tudi prvostopenjsko sodišče v prvi točki izreka sklepa o izvršbi dolžniku naložilo, da v roku 8 dni poravna upnikovo terjatev, torej je tudi samo izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (po 2. odst. 44. člena ZIZ).

Napačna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da je sklep o izvršbi v tej zadevi izdan na podlagi izvršilnega naslova. Sodišče prve stopnje je nadalje nepravilno zaključilo, da je ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi neobrazložen. Po določbi 2. odst. 61. člena ZIZ mora biti sicer obrazložen tudi ugovor, s katerim dolžnik izpodbija sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, vendar pa je po presoji pritožbenega sodišča dolžnica svoj ugovor ustrezno obrazložila. Dolžnica je v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla, da upnik od nje zahteva mnogo več, kot je vrednost podedovanega premoženja, pri čemer se sklicuje na sklep o dedovanju. Ker je prav v sklepu o dedovanju navedeno tudi premoženje, ki ga je dolžnica podedovala, ni mogoče šteti, da je njen ugovor neobrazložen. Sodišče prve stopnje je nadalje nepravilno ravnalo tudi zato, ker je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa samo ugotavljalo, ali vrednost premoženja, ki ga je dolžnica podedovala po pokojnem P.E. presega velikost upničine terjatve. Po določbi 2. odst. 62. člena ZIZ se ugovor zoper kondemnatorni del sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine vsebinsko obravnava v pravdnem postopku, sodišče prve stopnje pa bi zato moralo z izpodbijanim sklepom sklep o izvršbi v drugi točki izreka razveljaviti. Zaradi navedenih kršitev je pritožbeno sodišče pritožbi dolžnice ugodilo, izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru dolžnice ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo v 2. točki izreka ter odločilo, da bo o zahtevku in stroških postopka odločalo sodišče v pravdnem postopku.