Jedro

Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o podjetjih (Ur.l. SFRJ št. 46/90) so bile črtane določbe od 58. do 61. člena Zakona o podjetjih (Ur.l. SFRJ št. 76/88 in 40/89), pri čemer je 58. člen urejal razloge in postopek predčasne razrezšitve direktorja v družbenem podjetju. Črtanje te določbe pa pomeni le to, da je bilo vprašanje razrešitve direktorja v družbenem podjetju prepuščeno avtonomni ureditvi, torej pogojev za razrešitev direktorja, predsednika in članov poslovodnega odbora ni določal več zakon, morali pa so biti določeni v statutu oz. internih aktih družbenega podjetja.

Črtanje zakonsko določenih razrešitvenih pogojev ne pomeni, da je bil lahko direktor družbenega podjetja pred potekom časa, za katerega je bil imenovan, razrešen iz kateregakoli (utemeljenega) razloga.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - razveljavi v delu 1. točke izreka in sicer glede odločitve sodišča o zavrnitvi zahtevka tožnika, da se toženi stranki naloži, da mu prizna in poravna vsa upravičenja, ki mu pripadajo iz naslova statusa generalnega direktorja od 18.3.1991 dalje do poteka mandata s pripadki ter v 2. točki izreka in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, - spremeni v preostalem delu 1. točke izreka tako, da se glasi: "Razveljavita se sklep delavskega sveta tožene stranke z dne 15.3.1991 ter sklep odbora za varstvo pravic tožene stranke z dne 8.4.1991 o predčasni razrešitvi tožnika s funkcije glavnega direktorja tožene stranke." Pritožbeni stroški in stroški odgovora na pritožbo so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev sklepa delavskega sveta tožene stranke št. 210 z dne 15.3.1991 in sklepa odbora za varstvo pravic o predčasni razrešitvi tožnika s funkcije glavnega direktorja in zahtevek, da se tožniku prizna in poravna vsa upravičenja, ki mu pripadajo iz naslova statusa generalnega direktorja od 18.3.1991 dalje, do preteka mandata, s pripadki. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 32.992,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.2.1997 dalje do plačila, v 8 dneh in stroške sodnih taks.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge po 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77, Ur. l. SFRJ, št. 4/77-27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis) ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako se njegovemu zahtevku v celoti ugodi.

Navaja, da delavski svet v skladu z 38. členom statuta ni imenoval posebne komisije za ugotovitev razrešitvenih razlogov, komisija pa tudi ni bila pravilno sestavljena. Po istem členu statuta je direktor lahko predčasno razrešen le iz razlogov, ki so našteti v zakonu ter zaradi neuresničevanja programa dela podjetja, ki ga je podal pred pričetkom mandata.

Razlogov, ki so bili določeni v zakonu za predčasno razrešitev ni bilo več, saj so bile z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o podjetjih (Ur. l. SFRJ, št. 46/90), črtane določbe Zakona o podjetjih (ZP, Ur. l. SFRJ, št. 76/88 in 40/89) o razrešitvi direktorja. Ostal je torej le razlog neuresničevanja programa dela podjetja, o tem razlogu pa odločbi o razrešitvi ne govorita. Ker ostalih razrešitvenih razlogov ni, tudi konkretna razrešitev ni zakonita. V zvezi z ugotovitvijo, da je tožnik prekoračil pooblastila, ker je podpisal pogodbo o ustanovitvi družbe brez soglasja delavskega sveta, je sodišče prezrlo določbo 7. člena statuta, po kateri direktor zastopa in predstavlja podjetje brez omejitev ter sklepa vse pogodbe in opravlja druga pravna dejanja neomejeno, razen pri sklepanju pogodb o nakupu in prodaji nepremičnin.

Sodba tudi ne pove, v čem naj bi kršil določbo 14. člena statuta, saj tožena stranka del svojega premoženja ni vložila v drugo družbo ali mešano podjetje. Vložek 1.000,00 din je prispeval drug partner, pri čemer je bilo opredeljeno, da se pogodba razveljavi, če tožena stranka kredita ne vrne, novo ustanovljena družba pa ni niti začela delovati. Sodišče povsem ignorira status tožene stranke v tedanjem času in dejstvo, da je bila le TOZD v okviru SOZD-a I., kar seveda pomeni določeno odvisnost in centralno vodenje, od 20.3.1990 pa je delovala kot ena izmed ustanoviteljic I. H. d.d. in je bila povezana z njim.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje natančno in pravilno citiralo določbe predpisov, ki pridejo v poštev kot razlog za razrešitev direktorja. Ni pomembno, da je ZP prenehal veljati (v določbah o razrešitvi direktorja), saj je bila pravna podlaga za odločitev delavskega sveta navedena v predpisih, ki jih citira sodišče. Način razmišljanja, ki ga ponuja tožnik pomeni ignoriranje in omalovaževanje temeljnih pravic pravne države, saj ne more biti vseeno ali direktor upošteva predpise in akte pristojnih organov, ali pa ravna protizakonito in samovoljno.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v zadevi že odločalo in s sodbo opr.

št. Pdp 880/97 z dne 15.1.1999 zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, na kar je revizijsko sodišče po reviziji tožnika sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje (sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 138/99, z dne 1.2.2000). V svojem sklepu je revizijsko sodišče med drugim navedlo, da so bile z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o podjetjih črtane določbe od 58. do 61. čl. ZP, pri čemer je 58. čl. urejal razloge in postopek predčasne razrešitve direktorja, črtanje te določbe pa naj bi pomenilo samo to, da je bilo vprašanje razrešitve direktorja v družbenem podjetju prepuščeno avtonomni ureditvi, torej pogojev za razrešitev direktorja, predsednika in članov poslovodnega odbora ni določal več zakon, morali pa so biti določeni v statutu oz. internih aktih družbenega podjetja.

Zato revizijsko sodišče v nasprotju z dosedanjo sodno prakso ni sprejelo razlage, da črtanje zakonsko določenih razrešitvenih pogojev pomeni, da je bil direktor družbenega podjetja pred potekom časa, za katerega je imenovan, lahko razrešen iz kateregakoli (utemeljenega) razloga.

Glede na navedeno drugačno pravno stališče, pritožbeno sodišče ob ponovnem obravnavanju zadeve zaključuje, da sklep o predčasni razrešitvi tožnika ni bil zakonit. Pritožbeno sodišče je že v sklepu Pdp 1859/94, z dne 5.4.1996 navedlo, temu pa se pridružuje tudi v tej odločbi, da je bil tožnik med drugim spoznan za odgovornega za nepravilnosti v zvezi z ustanovitvijo firme D.d.o.o., ki jih je obravnavala tudi posebna komisija, pa tudi za ostale nepravilnosti oz.

kršitve, ki se nanašajo na neizpolnjevanje gospodarske in poslovne politike za leto 1990, nereševanje stanj v podjetju, neizvrševanje sklepov delavskega sveta, da ni sestavil sanacijskega načrta in da ni ukrepal kljub temu, da je vedel, da posamezniki v podjetju formirajo privatne firme. Razen v zvezi z ustanovitvijo firme D. ni mogoče šteti, da je bil postopek razrešitve pravilno voden in da je bila tožniku omogočena obramba, kar predstavlja bistveno kršitev postopka. Zato je bila pravno relevantna le še tožniku očitana kršitev oz. razlog razrešitve, ki naj bi bil podan s tem, da je brez soglasja delavskega sveta podpisal pogodbo o ustanovitvi D. d.o.o. in s tem prekoračil pooblastila po statutu tožene stranke. Zgolj to dejstvo (da je podpisal pogodbo o ustanovitvi družbe D. d.o.o. brez soglasja delavskega sveta in s tem prekoračil pooblastila), pa dejansko ne predstavlja razrešitvenega razloga, saj tožena stranka v 38. čl. svojega statuta opredeljuje razrešitvene razloge le kot razloge, ki so našteti v zakonu (razveljavljeni 58. čl. ZP je določal te razloge kot razrešitev na lastno zahtevo, če so bile zaradi izvajanja sklepa ali akta, ki ga je predlagal, kršene pravice delavcev ali družbena lastnina ter če je bila po njegovi krivdi povzročena škoda družbeni skupnosti in druge primere, določene z zakonom ali statutom družbenega podjetja) ter zaradi neuresničevanja programa dela podjetja, katerega je podal pred pričetkom mandata. Očitno je, da navedeno dejanje ne predstavlja nobenega od navedenih razlogov za razrešitev, torej ta ni bila zakonita.

Zaradi navedene napačne materialno-pravne presoje je bilo potrebno na podlagi določbe 4. tč. 373. čl. ZPP/77 spremeniti sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o zavrnitvi zahtevka tožnika za razveljavitev sklepov o razrešitvi (sklepa delavskega sveta tožene stranke z dne 15.3.1991 in sklepa odbora za varstvo pravic tožene stranke z dne 8.4.1991 in sklepe razveljaviti.

Poleg razveljavitve navedenih sklepov je tožnik predlagal tudi, da se toženi stranki naloži, da mu prizna in poravna vsa upravičenja, ki mu pripadajo iz naslova generalnega direktorja od 18.3.1991 dalje do preteka mandata. O tem zahtevku je sodišče tudi odločalo in ga zavrnilo, v posledici odločitve o zavrnitvi zahtevka tožnika za razveljavitev sklepov o razrešitvi. Glede na spremenjeno odločitev pritožbenega sodišča o nezakoniti predčasni razrešitvi bi to sicer narekovalo tudi ugoditev zahtevku tožnika, da mu tožena stranka prizna in poravna vsa upravičenja iz statusa generalnega direktorja, vendar pa o takšnem zahtevku niti ni mogoče odločati, saj je formalno pomanjkljiv in zato nesposoben za obravnavanje. Zato bi tudi sodišče prve stopnje moralo tožnika najprej pozvati, da tak zahtevek popravi, glede na določbo 17. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94), oz. 106. in 109. čl. ZPP/77, v povezavi s 186. čl. ZPP/77 ter 14. čl. ZDSS. Glede na nedoločnost zahtevka tudi pritožbeno sodišče ni moglo odločati o njegovi utemeljenosti, zaradi česar je v tem delu izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek. V posledici te razveljavitve je razveljavilo tudi odločitev v 2. točki izreka (odločitvi o stroških postopka) in odločilo tudi, da so stroški pritožbe in odgovora na pritožbo nadaljnji stroški postopka ter je torej odločitev o njih pridržana za končno sodbo.