Jedro

Izgubljeni dobiček je tisti dobiček, ki bi ga lahko pogodbi zvesta stranka utemeljeno pričakovala glede na normalen tek stvari. Že ta opredelitev kaže na to, da je izračun izgubljenega dobička v določeni meri abstrakten, saj temelji na domnevi pravilne izpolnitve obveznosti nasprotne stranke. Normalen tek stvari je poslovanje v takšnem obsegu, kot ga lahko predvidevamo glede na poslovanje v preteklih obdobjih. Povedano drugače, obseg oškodovančevih poslov, ki bi ga lahko utemeljeno (torej z verjetnostjo, ki presega 50 %) pričakovali glede na normalen tek stvari, je enak obsegu oškodovančevega poslovanja v preteklih obdobjih, povečanem (oziroma zmanjšanem) za stopnjo rasti (nazadovanja) tega poslovanja v preteklih obdobjih

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 931,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo: zaradi delnih umikov tožbe postopek ustavilo glede zneskov 30.388,98 EUR in 1.237,82 EUR (I. točka izreka); toženi stranki naložilo plačilo 64.297,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 47.860,60 EUR od 14. 6. 2021, od zneska 2.202,10 EUR od 16. 7. 2021 ter od zneska 14.234,88 EUR od 16. 8. 2021 ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 30.388,98 EUR od 16. 7. 2021 do 17. 9. 2021 (II. točka izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.202,10 EUR od 16. 7. 2021 do 17. 9. 2021 (III. točka izreka); odločilo, da mora tožena stranka tožeči povrniti njene pravdne stroške v višini 6.391,69 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper II. in IV. točko izreka se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožena stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijanega dela odločbe in zavrnitev tožbenega zahtevka s stroškovno posledico, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijanega dela odločbe in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

**Glede sprejema ponudbe**

5. Tožena stranka je v pritožbi vztrajala, da z elektronskima sporočiloma z dne 18. 2. in 19. 2. 2021 ni sprejela ponudbe tožeče stranke, temveč naj bi ponudbo zavrnila in dala nasprotno ponudbo (prvi odstavek 29. člena Obligacijskega zakonika – OZ). V prvem elektronskem sporočilu je zahtevala še katalog ponujene opreme, v drugem pa je navedla, da naj bi potrebovali še potrditev investitorja. Dopolnitev ponudbe s katalogi, ki jih je zahtevala tožena stranka, naj bi se nanašale na kakovost dobavljenega blaga, s čimer se šteje, da gre za bistveno spremembo ponudbe (tretji odstavek 29. člena OZ) in zato naj bi se zahtevana dopolnitev s katalogi ponujene opreme štela za zavrnitev ponudbe tožeče stranke.

6. Zahteva po predložitvi katalogov bodoče dobavljene opreme ne predstavlja bistvene spremembe ponudbe. V elektronskem sporočilu zakonite zastopnice tožene stranke z dne 19. 2. 2019 je bilo izrecno zapisano, da se potrjuje specifikacija opreme. Ali bo v nadaljevanju dobavljeno blago skladno s potrjeno specifikacijo tožene stranke, je stvar pravilnosti izpolnitve, ki pa se presoja ob dejanski dobavi blaga. Ni torej utemeljeno stališče, da naj bi bila ravno predložitev katalogov, na podlagi katerih naj bi tožena stranka ugotavljala, ali naj bi bilo bodoče dobavljeno blago skladno z že potrjeno specifikacijo, bistvena sestavina pogodbe, zaradi česar elektronska sporočila zakonite zastopnice tožene stranke, v katerih naj bi zahtevala predložitev katalogov, naj ne bi pomenila sprejema ponudbe tožeče stranke. Ob izrecni potrditvi specifikacije opreme tožeče stranke v elektronskem sporočilu z dne 19. 2. 2019 pa tožena stranka v pritožbi niti ni konkretizirala, kako naj bi sklicevanje na njeno interno razmerje z naročnikom vplivalo na drugačno presojo ugotovljenega dejanskega stanja.

7. V delu računa št. PRO-001, ki ga je tožena stranka plačala, se ni izvajal noben dokazni postopek, saj je v tem delu tožeča stranka tožbo še pred izvedbo narokov za glavno obravnavo umaknila in je sodišče prve stopnje postopek ustavilo. Torej iz dokaznega postopka v zvezi s tem računom ne izhaja nobena domnevna potrditev dejstva, ki jo je zatrjevala tožena stranka.

8. Glede konkretnih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka dela in dobave blaga po sklenjeni pogodbi, ki jih je naposled obračunala v računu PRO-002, tudi izvedla, se tožena stranka niti ni konkretno opredeljevala, zato višje sodišče soglaša z izčrpno in prepričljivo obrazložitvijo sodišča prve stopnje in se nanjo v celoti sklicuje. To pomeni, da je v tem delu tožbeni zahtevek po temelju in višini v celoti utemeljen, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.

**O dobavi luči**

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke ugotovilo, da je bil na embalaži dobavljenih luči označen njihov proizvajalec in bi zato dobavo luči drugega proizvajalca ob običajnem pregledu stvari kupec lahko brez težav ugotovil. Posledično je omenjeno nepravilnost štelo kot izpolnitev z napako (ki je tožena stranka pravočasno ni grajala) in ne kot neizpolnitev. Z vsem navedenim je sodišče podalo vse bistvene razloge za svojo odločitev in ne drži, da v tem delu ni mogoč preizkus. Vztrajanje tožene stranke pri svojem stališču, ne da bi argumentirala, zakaj povzeto stališče sodišča prve stopnje naj ne bi bilo pravilno, ne vzbuja dvoma v pravilnost zaključka, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki poravnati tudi dobavo luči, ki se v objektu vseeno uporabljajo.

**Glede izgubljenega dobička**

10. Do argumenta, da med strankama ni bila sklenjena nobena pogodba in že iz tega razloga noben izgubljeni dobiček ni mogel nastati, se je višje sodišče zgoraj že opredelilo.

11. Tožena stranka je prišla sama s seboj v nasprotje, ko je sodišču prve stopnje očitala, da naj bi slepo sledilo navedbam tožeče stranke v zvezi s temeljem izgubljenega dobička, istočasno pa je očitala, da tožeča stranka sploh naj ne bi podala zadostnih navedb glede nastanka škode v obliki izgubljenega dobička. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je tožeča stranka podala ustrezne trditve in to tudi izčrpno pojasnilo (26. - 29. točka obrazložitve). Do argumentov sodišča prve stopnje se tožena stranka v pritožbi niti ni opredelila.

12. Izgubljeni dobiček je tisti dobiček, ki bi ga lahko pogodbi zvesta stranka utemeljeno pričakovala glede na normalen tek stvari. Že ta opredelitev kaže na to, da je izračun izgubljenega dobička v določeni meri abstrakten. Normalen tek stvari je poslovanje v takšnem obsegu, kot ga lahko predvidevamo glede na poslovanje v preteklih obdobjih. Povedano drugače, obseg oškodovančevih poslov, ki bi ga lahko utemeljeno (torej z verjetnostjo, ki presega 50 %) pričakovali glede na normalen tek stvari, je enak obsegu oškodovančevega poslovanja v preteklih obdobjih, povečanem (oziroma zmanjšanem) za stopnjo rasti (nazadovanja) tega poslovanja v preteklih obdobjih.1 Na podlagi navedenega je neutemeljena navedba, da sodišče ni ugotavljalo višine donosnosti konkretnega posla. Konkretni posel se ni izvedel v celoti, zato ugotavljanje njegove konkretne donosnosti ni mogoče. Posledično je logično, da je sodišče obseg izgubljenega dobička ugotavljalo na podlagi preteklih poslov. Argumentacija tožene stranke vodi v krožno nerešljivo situacijo, kjer naj bi sodišče moralo ugotavljati donosnost konkretnega posla, ki ni bil izveden, donosnost primerljivih poslov naj ne bi bila ustrezna, ker niso konkretni obravnavani posel, katerega donosnosti pa seveda ni mogoče natančno ugotoviti, ker posel ni bil dokončan. Ostale navedbe tožene stranke pa so zgolj pavšalne špekulacije o tem, da izračun tožeče stranke naj ne bi bil pravilen, glede česar višje sodišče soglaša z jasnimi in obrazloženimi zaključki sodišča prve stopnje.

13. Kar pa zadeva preverjanje ustreznosti višine izgubljenega dobička z izvedencem, višje sodišče poudarja, da tožena stranka v pritožbi niti ne trdi, da je predlagala postavitev izvedenca. Sodišče prve stopnje je zavrnilo (in obrazložilo) tovrstni dokazni predlog tožeče stranke. Stranka ne more zatrjevati bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi jo sodišče storilo, ker ni izvedlo dokaza, ki ga je predlagala nasprotna stranka.

**Sklepno**

14. Pritožba ni utemeljena niti glede obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 30.388,98 EUR za obdobje od 16. 7. 2021 do 17. 9. 2021. Argumentacija tožene stranke je pravno nevzdržna. Tožena stranka se sklicuje na to, da je omenjeni račun zavrnila (v delu, ki se nanaša na dobavljene luči, kjer je bilo ugotovljeno, da je bila dobava opravljena), zato tedaj še naj ne bi prišla v zamudo. Dejstvo, da je glede utemeljenosti računa sprožen sodni postopek, ne pomeni, da zamuda ni nastopila že s potekom roka za plačilo iz računa, če se izkaže, da je bil račun utemeljeno izdan in ga je bila tožena stranka dolžna plačati.

15. Sicer drži, da je sodišče prve stopnje v delu zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, delno pa postopek ustavilo za umaknjeni del zahtevka, vendar je tudi izčrpno pojasnilo, zakaj je o stroških odločilo na podlagi določbe tretjega odstavka 154. člena ZPP in višje sodišče glede na okoliščine, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, s tem soglaša, zato je neutemeljena sicer pavšalna navedba tožene stranke, da bi moralo odločiti na podlagi določbe drugega odstavka 154. člena ZPP.

16. Na podlagi vsega navedenega pritožba ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ob uradnem preizkusu ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

**Pritožbeni stroški**

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške in je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Na podlagi vrednosti spornega predmeta v pritožbi (64.297,58 EUR), priglašenega stroškovnika in določil Odvetniške tarife je višje sodišče tožeči stranki priznalo 1.250 točk za odgovor na pritožbo in 22,5 točk materialnih stroškov (2 % od 1.000 točk in 1 % od presežka nad 1.000 točk), skupno 1.272,5 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV je dolžna tožena stranka tožeči povrniti 931,47 EUR stroškov pritožbenega postopka.

1 Plavšak N., v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. kniga, GV Založba, 2003, str. 950.