Jedro

Za odločitev o mednarodni pristojnosti sodišča Republike Slovenije so v tem postopku odločilna le tista dejstva, ki lahko vplivajo na določitev pristojnosti. Torej je pomembno le, ali sta pravdni stranki sklenili dogovor o pristojnosti sodišča po sedežu tožeče stranke in ali je ta dogovor v skladu s prisilnimi določili in določili mednarodnih pogodb, ki pravdni stranki v tem primeru zavezujejo, dopusten.

Iz trditev obeh pravdnih strank izhaja, da je tožena stranka na predviden datum na prevzemni kraj v Republiki Sloveniji poslala sedem tovornjakov za prevoz tovora iz Republike Slovenije v Rusko Federacijo. Iz teh trditev obeh pravdnih strank izhaja logičen zaključek, da je tožena stranka naročilo za prevoz konkludentno sprejela.

Ker tožena stranka ni konkretno zatrjevala dejstev, iz katerih bi izhajalo, da je nasprotovala dogovoru o pristojnosti sodišča po sedežu tožeče stranke in ni predlagala dokazov za ta dejstva, je tožena stranka s konkludentnim sprejemom naloga za prevoz pristala tudi na dogovor o pristojnosti sodišča po sedežu tožeče stranke.

V skladu z določilom 29. člena ZPP je za presojo, ali je sklenjen dogovor o pristojnosti sodišča po sedežu tožeče stranke dopusten, treba uporabiti določila CMR, kot je to pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje. V času sklenitve in izvedbe prevozne pogodbe sta bili obe državi, v katerih imata sedeža pravdni stranki, pogodbenici CMR. Iz določila 31. člena CMR izhaja, da lahko tožnik v sporih, ki sledijo iz prevoza po CMR začne postopek pri sodišču katerekoli države pogodbenice, določenem med strankama. Ker sta pravdni stranki na podlagi naloga za prevoz soglašali s pristojnostjo sodišča po sedežu tožeče stranke, torej s pristojnostjo sodišča v državi pogodbenici, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je pristojno za odločanje v tem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških zoper sklep o pristojnosti se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da je stvarno in krajevno pristojno za odločanje v tej zadevi. Presodilo je, da sta pravdni stranki sklenili prevozno pogodbo za prevoz tovora iz Republike Slovenije v Rusko Federacijo. Nadalje je ocenilo, da sta pravdni stranki v nalogu za prevoz (priloga A23) soglašali o pristojnosti sodišča po sedežu tožeče stranke. Upoštevajoč navedeno je v skladu z določilom 31. člena Konvencije o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (v nadaljevanju: CMR)1 zaključilo, da je na podlagi sklenjenega dogovora, pristojno za odločanje v tej zadevi.

2. Proti navedenemu sklepu se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).2 Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi in odloči, da sodišče v Republiki Sloveniji ni pristojno za odločanje v tej zadevi. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Zahtevala je povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta 17. 8. 2013 sklenili krovno Špedicijsko pogodbo št. 01-03/0000 (priloga B4, v nadaljevanju: Špedicijska pogodba). Z njo se je tožena stranka v zameno za plačilo in na stroške tožeče stranke zavezala, da bo izpolnila ali organizirala špedicijske storitve, kot so opredeljene v Špedicijski pogodbi povezani s transportom s cestnim prometom in mednarodno (točka 1.1 Špedicijske pogodbe). Pravdni stranki sta se v točki 1.2 Špedicijske pogodbe dogovorili, da bo tožeča stranka toženi stranki med izpolnjevanjem oziroma zagotavljanjem storitev v skladu s Špedicijsko pogodbo izdala vlogo oziroma naročilo za špedicijo. Dogovorili sta se tudi, da imajo pogoji na vlogi oziroma naročilu prednost pred pogoji opredeljenimi v Špedicijski pogodbi ter da vloga oziroma naročilo za prevoz tovora veljata kot bistveni del Špedicijske pogodbe.

6. Tožeča stranka je toženi stranki dne 28. 8. 2013 izdala nalog za prevoz tovora s sedmimi tovornjaki iz Republike Slovenije v Rusko Federacijo (priloga A23; v nadaljevanju: nalog za prevoz). Na nalogu je bilo izrecno navedeno, da prevoznik - tožena stranka ne sme naloga za prevoz posredovati naprej, da ne sme za prevoz uporabljati kooperantov in da ima v skladu z dogovorom sodno pristojnost sodišče po sedežu podružnice družbe G., torej sodišče po sedežu tožeče stranke.

7. Sodišče prve stopnje je po prejemu vlog pravdnih strank (list. št. 46 do 49 in list. št. 52 do 56), v katerih sta se po pozivu sodišča prve stopnje3 izjasnili o ugovoru nepristojnosti sodišča Republike Slovenije, pravilno zaključilo, da je v tem primeru glede mednarodne pristojnosti sodišča Republike Slovenije treba upoštevati dogovor pravdnih strank o pristojnosti sodišča po sedežu tožeče stranke, ki je zapisan v nalogu za prevoz.

8. Za odločitev o mednarodni pristojnosti sodišča Republike Slovenije so v tem postopku odločilna le tista dejstva, ki lahko vplivajo na določitev pristojnosti. Torej je pomembno le, ali sta pravdni stranki sklenili dogovor o pristojnosti sodišča po sedežu tožeče stranke in ali je ta dogovor v skladu s prisilnimi določili in določili mednarodnih pogodb, ki pravdni stranki v tem primeru zavezujejo, dopusten (29. člen ZPP). Ugotoviti je tako treba, ali je tožena stranka nalog za prevoz v delu, ki se nanaša na določitev pristojnosti sodišča sprejela in ali je takšen dogovor v skladu z veljavnimi predpisi in mednarodnimi pogodbami, ki zavezujejo pravdni stranki. Glede na navedeno se je pritožbeno sodišče v nadaljevanju te obrazložitve opredelilo le do tistih pritožbenih očitkov, ki so pravno odločilni v zvezi s določitvijo mednarodne pristojnosti (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka nalog za prevoz sprejela. V skladu z določilom 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Dejstev, ki jih zatrjujeta obe pravdni stranki, ni treba dokazovati (214. člen ZPP). Iz trditev obeh pravdnih strank izhaja, da je tožena stranka na predviden datum na prevzemni kraj v Republiki Sloveniji poslala sedem tovornjakov za prevoz tovora iz Republike Slovenije v Rusko Federacijo. Iz teh trditev obeh pravdnih strank izhaja logičen zaključek, da je tožena stranka naročilo za prevoz konkludentno sprejela.

10. Posplošene trditve tožene stranke, da naloga za prevoz ni sprejela, da se ni strinjala z njegovo vsebino, da mu je nasprotovala, in da ga je izvršila po določilih Špedicijske pogodbe, za odločitev, da tožena stranka ni sprejela prevoznega naloga z zapisano vsebino, ne zadostujejo. Tožena stranka v zvezi z ugovorom nepristojnosti sodišč Republike Slovenije ni konkretno zatrjevala nobenega pravno odločilnega dejstva, ki bi lahko izkazovalo, da naloga za prevoz ni sprejela in da je tožeči stranki izrazila nestrinjanje z njegovo vsebino. Zato tožena stranka s pritožbenimi očitki, da je sodišče zmotno odločilo, da je nalog sprejela in da se je strinjala z njegovo vsebino, ne more uspeti. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje kršilo določila pravdnega postopka, ker v tem delu ni utemeljilo svoje odločitve. Razlogi sodišča prve stopnje so, glede na to, da se sodišče do posplošenih trditev ni dolžno opredeliti, zadostni.

11. Ker torej tožena stranka ni konkretno zatrjevala dejstev, iz katerih bi izhajalo, da je nasprotovala dogovoru o pristojnosti sodišča po sedežu tožeče stranke in ni predlagala dokazov za ta dejstva, je tožena stranka s konkludentnim sprejemom naloga za prevoz pristala tudi na dogovor o pristojnosti sodišča po sedežu tožeče stranke. Dejstvo, da tožena stranka enostranskega naloga za prevoz ni podpisala, za presojo, ali je bil dogovor o pristojnosti sklenjen, kot je bilo že pojasnjeno, torej ni odločilno.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da se je med pravdnima strankama s sprejemom naloga z prevoz vzpostavilo prevozno razmerje. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni, prepričljivi in logični. Pritožbeno sodišče jih v celoti sprejema in jim sledi. V nalogu za prevoz je namreč tožeča stranka naročila prevoz tovora iz Republike Slovenije v Rusko Federacijo, pri čemer je izrecno izključila možnost, da tožena stranka izvedbo prevoza zaupa komu drugemu ali da prevoz opravi po svojih podizvajalcih. Na podlagi naloga za prevoz, ki ima v skladu z določilom točke 1.2 Špedicijske pogodbe prednost pred določili Špedicijske pogodbe, tožena stranka ni bila pooblaščena za organizacijo prevoza, temveč le za njegovo izvedbo. Zato upoštevajoč trditve pravdnih strank, ki sta jih navedli do odločitve o ugovoru nepristojnosti, ni mogoče šteti, da je bilo med strankama sklenjeno špedicijsko razmerje.

13. V skladu z določilom 29. člena ZPP je za presojo, ali je sklenjen dogovor o pristojnosti sodišča po sedežu tožeče stranke dopusten, treba uporabiti določila CMR, kot je to pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje. V času sklenitve in izvedbe prevozne pogodbe sta bili obe državi, v katerih imata sedeža pravdni stranki, pogodbenici CMR.4 Iz določila 31. člena CMR izhaja, da lahko tožnik v sporih, ki sledijo iz prevoza po CMR začne postopek pri sodišču katerekoli države pogodbenice, določenem med strankama. Ker sta pravdni stranki na podlagi naloga za prevoz soglašali s pristojnostjo sodišča po sedežu tožeče stranke, torej s pristojnostjo sodišča v državi pogodbenici, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je pristojno za odločanje v tem postopku.

14. Pred odločitvijo sodišča o ugovoru nepristojnosti glavna obravnava v skladu z določili pravdnega postopka ni predvidena (smiselna uporaba prvega odstavka 22. člena ZPP). Prav tako iz trditev pravdnih strank ne izhajajo nobene okoliščine, zaradi katerih bi bilo pred odločitvijo o ugovoru nepristojnosti treba izvesti narok. Tožena stranka v svojih vlogah, ni zatrjevala in niti ni substancirano predlagala izvedbe dokazov, ki bi za ugotovitev odločilnih pravnih dejstev v zvezi z ugovorom nepristojnosti terjali izvedbo naroka. Zato pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje kršilo določila pravdnega postopka s tem, ko pred izdajo sklepa o ugovoru nepristojnosti ni izvedlo naroka, niso utemeljeni.

15. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (druga točka 365. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je o pritožbi proti sklepu odločilo v senatu (tretja alineja drugega odstavka 366a. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 288. člena ZPP).

16. Odločitev o stroških je pridržana za končno odločitev (smiselna uporaba določila četrtega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

1 Ur. l. SFRJ - MP, št. 12/8111975, RS - MP, št. 55/1992. 2 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 3 Sodišče prve stopnje je po prejemu ugovora o nepristojnosti pozvalo tožečo stranko, da se izjasni o ugovoru (list. št. 39). Po prejemu vloge s strani tožeče stranke je nato pozvalo toženo stranko, da se v roku 15 izjavi o navedbah tožeče stranke glede ugovora o nepristojnosti, sicer kasnejših navedb v zvezi s tem ugovorom ne bo upoštevalo (list. št. 50). 4 Glej stanje pogodbenic na: https://treaties.un.org/Pages/ViewDetails.aspx?src=IND&mtdsg_no=XI-B-11&chapter=11&clang=_en.