Jedro

Izjava o odpovedi dediščini se ne more preklicati.

Dedič, ki je dal izjavo, lahko zahteva razveljavitev izjave, če je bila povzročena s silo, grožnjo ali zvijačo, ali če je bila dana v zmoti. Zmota mora biti opravičljiva. Izpodbijanje dedne izjave v zapuščinskem postopku ni mogoče, še posebej ne prvič v pritožbi zoper sklep zapuščinskega sodišča, temveč je za to potrebna pravda.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče ugotovilo, da spadajo v zapuščino nepremičnina s parc. št. 2785/6 vpisana v vl. št. 575 k.o. T, do celote, nepremičnine s parc. št. 1196/3, 1216/2, 1232/1 in 1293/41, vpisane v vl. št. 284 k.o. O. v. do celote in denarna sredstva, ki so v hrambi pri A. Z. Ugotovilo je nadalje, da so zakoniti dedni upravičenci: sestra A. K., sestra J. B, brat A. S., brat S. S., brat F. S. in brat J. S., vsak do 1/8 zapuščine po pok. sestri J. G. pa B. G., A. G. ter po pok. bratu I. S., Z. K. in A. S. vsaka do 1/16 zapuščine, ter nadalje, da je v imenu in za račun A. S. podal dedno izjavo njen skrbnik Center za socialno delo Trebnje ter da so se A. K., F. S. in A. S. dedovanja po zapustnici odpovedali. Kot zakonite dediče je nato razglasilo J. B., S. S., J. S. vsakega do 1/5 zapuščine, po pok. J. G. B. G. in J. G., po pok. I. S. – Z. K. in A. S., vsako do 1/10 zapuščine. Odredilo je, da se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju pri nepremičninah, navedenih v sklepu po uradni dolžnosti vknjiži lastninska pravica na zakonite dediče. Zoper navedeni sklep vlagajo pritožbo dediči A. S., F. S. in A. K. Zahtevajo preklic izjave o odpovedi dednemu deležu, katere so podali na zapuščinski razpravi dne 07. 06. 2010. Poudarjajo, da so bili že pred navedeno zapuščinsko razpravo seznanjeni s pisno izjavo gospe J. D., v kateri navaja ustno volilo pok. M. G. da celotno njeno premoženje deduje gospa A. Z., pokojničina nečakinja, ki je zadnjih 10 let edina skrbela za gospo M. G. Zato so bili v dobri veri, da bo na tak način izraženo volilo pokojnice sodišče upoštevalo kot pravno utemeljeno in zadostno, in se odpovedali svojemu zakonitemu dednemu deležu v korist gospe A. Z. V času zapuščinske razprave so bili v dvojni zmoti. Po eni strani so verjeli, da bo ustno izraženo volilo pokojnice, potrjeno s pisno izjavo J. D., pravnoformalno utemeljeno in zadostno. Po drugi strani pa niso bili seznanjeni z dejstvom, da gospa A. Z. ni zakonita dedinja po pokojnici, saj je njena mama A. K., sestra pokojne, še živa. S tem dejstvom so bili seznanjeni šele na sodišču v teku zapuščinske razprave. Sodnica, ki je vodila zapuščinsko razpravo, jih po seznanitvi z dejstvi v zvezi z njihovimi zmotami ni pozvala oziroma vprašala, ali glede na seznanitev z novimi dejstvi v naših zmotah morda umikajo izjave odpovedi zakonitemu dednemu deležu v zapuščini pokojne M G.. F. S. in A. K. sta sicer na zapuščinski razpravi dobila vse potrebne informacije v zvezi z zgoraj opisanima zmotama. Žal sta se posledic med njihovimi zmotami in njihovo odpovedjo zakonitega dednega deleža zavedla šele kasneje. A. S. se je zakonitemu dednemu deležu po pokojnici odpovedal s pisno izjavo, katera je bila posredovana sodišču. Na ta način se je zakonitemu dednemu deležu na podlagi opisane dvojne zmote odpovedal že pred tem, preden je lahko na podlagi informacij o njihovih zmotah, pridobljenih na zapuščinski razpravi, svojo odpoved zakonitemu dednemu deležu umaknil. Na zapuščinski razpravi v T. ni bil prisoten. Na ta način svoje odpovedi zakonitemu dednemu deležu ni mogla pravočasno umakniti. Sedaj, ko so mu poznana vsa dejstva o zmotah in o odločitvi sodišča, svojo prvotno odpoved zakonitemu dednemu deležu po pok. M. G. umika. Sodišče prosi, da upošteva umik izjav odpovedi zakonitemu dednemu deležu dediščine po pok. M. G. Na podlagi upoštevanja umika izjav naj sodišče dodeli ustrezni zakoniti delež v dediščini po pok. M. G. Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določbo 1. odst. 138. čl. Zakona o dedovanju (Ur.l. RS št. 33/91-I in nadaljnji - ZD) se izjava o odpovedi dediščini ne more preklicati. Zato so torej brez pravnega učinka pritožbene navedbe, da pritožniki preklicujejo svoje izjave o odpovedi dediščini.

V skladu z določbo 2. odst. 138. čl. ZD pa dedič, ki je dal izjavo, lahko zahteva razveljavitev izjave, če je bila povzročena s silo, grožnjo ali zvijačo, ali če je bila dana v zmoti. Zmota pa mora biti opravičljiva. Vendar pa tudi izpodbijanje dedne izjave v zapuščinskem postopku ni mogoče, še posebej ne prvič v pritožbi zoper sklep zapuščinskega sodišča, temveč je za to potrebna pravda (glej v ustaljeni sodni praksi na primer: sklep VSL I Cp 540/2009, z dne 20. 05. 2009, sklep VSL I Cp 1533/2010, z dne 07. 07. 2010 in sklep VSC Cp 815/2009, z dne 03. 02. 2010).

Ob povedanem je izpodbijani sklep pravilen in je moralo sodišče druge stopnje pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (353. čl. ZPP v zvezi z določbo 163. čl. ZD).