Jedro

Stališče pritožnice, da je s tem, ko je v ugovoru zoper sklep o izvršbi ter v prvi in drugi pripravljalni vlogi predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke, izrazila zahtevo, da se v zadevi razpiše glavna obravnava (in bi jo zato sodišče prve stopnje v moralo izvesti), je zmotno. V strokovni literaturi in sodni praksi je namreč že uveljavljeno stališče, da ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi (kot je npr. zaslišanje priče) pomenijo zahtevo za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu sploh ugodilo. Sodišče prve stopnje zato zgolj zaradi podanega dokaznega predloga za zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke ni bilo dolžno izvesti naroka za glavno obravnavo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 122369/2015 z dne 15. 10. 2015 ostane v veljavi v prvem odstavku izreka sklepa še za 720,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2013 dalje do plačila, v II. točki izreka pa, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 8 dneh od prejema (te) sodbe povrniti njene pravdne stroške v višini 298,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

2. Citirano sodbo s pritožbo izpodbija tožena stranka. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP), nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poleg tega zahteva odločitev o priglašenih pritožbenih stroških.

3. Na pravilno vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4. Obravnavani spor je gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Stališče pritožnice, da je s tem, ko je v ugovoru zoper sklep o izvršbi ter v prvi in drugi pripravljalni vlogi predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke, izrazila zahtevo, da se v zadevi razpiše glavna obravnava2 (in bi jo zato sodišče prve stopnje v moralo izvesti), je zmotno. V strokovni literaturi3 in sodni praksi4 je namreč že uveljavljeno stališče, da ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi (kot je npr. zaslišanje priče) pomenijo zahtevo za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu sploh ugodilo. Sodišče prve stopnje zato zgolj zaradi podanega dokaznega predloga za zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke - v nasprotju z navedbami pritožnice - ni bilo dolžno izvesti naroka za glavno obravnavo.

7. Zahteva za izvedbo naroka iz 454. člena ZPP mora biti izražena izrecno. Takšne izrecne zahteve pa v obravnavanem primeru (tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča) tožena stranka ni podala niti tega pritožbeno ne trdi. Ker poleg tega pritožnica ne trdi, da v danem primeru niso bili izpolnjeni drugi pogoji za odločanje po drugem odstavku 454. členu ZPP5, ji v očitku kršitve iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni mogoče pritrditi. V zvezi z ostalimi pritožbenimi trditvami pa je toženi stranki pojasniti sledeče. 8. Tožeča stranka v tem postopku terja plačilo v višini 1.024,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2013 dalje do plačila ter navaja, da navedeni znesek predstavlja priznani popust ob naročilu izdelave spletne strani po ponudbi št. 154/2013 z dne 22. 4. 2013, do katerega pa tožena stranka ni upravičena. Cena s popustom na podlagi ponudbe št. 154/2013 (2.320,00 EUR + 20% DDV) je namreč veljala samo pod določenimi pogoji in teh skladno s trditvami tožeče stranke tožena stranka ni izpolnila. Ponudbena cena brez popusta je znašala 3.160,00 EUR brez DDV.

9. Temu se je tožena stranka upirala na dva načina, in sicer (1) da so navedbe o posebnih pogojih povsem brezpredmetne oziroma (smiselno) da s temi pogoji toženka ni soglašala (prim. trditve na list. št. 58), in (2) da tožeča stranka do zahtevanega plačila ni upravičena, ker tožeča stranka prenove spletne strani ni nikdar v celoti dokončala6 (pa ji je tožena stranka kljub temu pogodbeno dogovorjeno ceno v znesku 2.320,00 EUR + 20% DDV že plačala).

10. Že v sodbi I Pg 3576/2015 z dne 28. 12. 2016 pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ponudba št. 154/2013 kot sestavni del Pogodbe o izdelavi spletne predstavitve z dne 24. 4. 2013, jasno določa, da dobi stranka popust v višini 840,00 EUR pod posebni pogoji (ki jih nato sodišče prve stopnje tudi citira), da je s sklenitvijo omenjene pogodbe tožena stranka soglašala s temi pogoji, da nekaterih od teh pogojev toženka ni izpolnila (ni plačala letne vzdrževalnine, ni najela mailing programa niti ni pravočasno plačala avansa) in da je zato cena predmeta pogodbe znašala 3.160,00 EUR + 20% DDV. Ugovor tožene stranke, da so navedbe o posebnih pogojih povsem brezpredmetne oziroma da s tem pogoji toženka ni soglašala, je prvostopenjsko sodišče torej zavrnilo že v prvotnem sojenju.

11. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka pogodbo enostransko prekinila, pa je nato ( v sodbi I Pg 3576/2015 z dne 28. 12. 2016) pojasnilo tudi, da pride v poštev določba 3.4 člena Pogodbe z dne 24. 4. 2013, po kateri je izvajalec (tj. tožeča stranka) upravičen do celotnega avansa in do vrednosti vseh že opravljenih in začetih del ter da je zato treba ugotoviti, katera so ta dela. Kot opravljena dela je v nadaljevanju ugotovilo izdelavo spletne strani, iskalnika po vsebini spletne strani, bannerja ter odprtje Googlovih računov. V zvezi z izdelavo novic (za katere bi bila tožeča stranka upravičena do plačila v višini 120,00 EUR) in kataloga izdelkov (po ceni 480,00 EUR), pa je zaključilo, da tožeča stranka niti trdila (niti dokazala) ni, da jih je izdelala in ji zato plačila zanje ni priznalo.7

12. Pritožbeno sodišče se z zaključkom prvostopenjskega sodišča (ki ga je v pritožbi z dne 14. 2. 2017 grajala tožeča stranka), da tožeča stranka niti trdila ni, da je izdelala novice in katalog izdelkov, ni strinjalo8 in je zato odločitev prvostopenjskega sodišča v zavrnilnem delu oziroma v II. točki izreka sodbe I Pg 3576/2015 delno razveljavilo (in sicer za 720,00 EUR9, kar je znesek, ki predstavlja vrednost del za izdelavo novic in kataloga izdelkov skupaj z 20% DDV).10 Presoja prvostopenjskega sodišča je bila v novem sojenju tako usmerjena le še v vprašanje, ali je tožeča stranka izdelala oziroma začela izdelovati - skladno z določbo 3.4 člena Pogodbe - tudi novice in katalog izdelkov.

13. Sodišče prve stopnje v nasprotju z zatrjevanji pritožnice ni zmotno presodilo, da tožena stranka ni konkretno ugovarjala navedbam tožeče stranke (v zvezi s še presojanim delom zahtevka in ob sklicevanju na 214. člen ZPP je v tem delu ugodilo zahtevku). Tožena stranka namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča v nobeni od svojih vlog ni ponudila konkretne oziroma izrecne trditve o tem, da tožeča stranka (ki je v dopolnitvi tožbe zatrjevala, (1) da se je - med drugim - toženi stranki po ponudbi št. 154/2013 zavezala, da ji bo izdelala novice z izpostavljenim seznamom in arhivom v vrednosti 120,00 EUR in katalog izdelkov brez polnjenja baze, ki vključuje inicialni vnos do 20 izdelkov, v vrednosti 480,00 EUR, ter (2) da je izpolnila vse obveznosti, katere se je zavezala izpolniti po ponudbi št. 154/201311) v okviru dodatnih zahtev ni izdelala novic in kataloga izdelkov. Tožena stranka je sicer res že v ugovoru zoper sklep o izvršbi konkretno trdila, da tožeča stranka ni izdelala oglaševanja na Google.si, v zvezi s prevodi v slovenski jezik in prenovo spletne strani pa trdila, da ju tožeča stranka ni nikoli v celoti dokončala, ni pa konkretno trdila in to je bistveno, da tožeča stranka ni izdelala novic in kataloga. Tega pa ni storila niti v pripravljalni vlogi z dne 14. 1. 2016 (niti v tisti z dne 16. 2. 2016). Sklicevala se je na navedbe v ugovoru ter te še enkrat konkretizirala v smislu, da prenove spletne strani tožeča stranka ni dokončala (v celoti), da določeni deli spletne strani niso bili prevedeni v slovenski jezi, da je tožeča stranka z deli zamujala ter da dogovorjeno odprtje Google AdWords računov oziroma oglaševanje na Google.si ni bilo nikdar izvedeno.

14. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno zapisalo, da je tožena stranka ugovarjala zgolj izvedbi odprtja Google AdWords računov in oglaševanja na Google.si, ne pa tudi ostalim obveznostim po pogodbi, za katere je tožeča stranka zatrjevala, da jih je izpolnila12. Da se je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje upirala izdelavi novic in kataloga oglasov, pa ne izhaja niti iz obravnavane pritožbe. Pritožnica razloge prvostopenjskega sodišča graja z navedbami, da je jasno ugovarjala, da ni bilo izvedeno oglaševanje na Google.si in odprtje Google AdWords računov (ter da je tožeča stranka testno spletno stran postavila na svojem strežniku in ne na naslovu www.....), kar pa v bistvu ni nič drugega, kar je ugotovilo prvostopenjsko sodišče samo in pri tem pravilno ocenilo, da zaradi konkretnega upiranja eni oziroma dvema postavkama od šestih ni mogoče zaključiti, da se je toženka upirala tudi ostalim (kot trdi sama pritožnica, ponudba specificirano opredeljuje več različnih storitev tožeče stranke, ki so medsebojno pojmovno ločene). Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožbenega sodišča navedbe tožene stranke torej v celoti pravilno upoštevalo, se do njih opredelilo, upoštevaje drugi odstavek 214. člena ZPP pa napravilo tudi pravilen sklep o utemeljenosti zahtevka. Postopkovne kršitve, ki bi za izpodbijano sodbo pomenila razveljavitev, mu za to ni mogoče očitati.

15. Objektivni preizkus izpodbijane sodbe je mogoč. Prav tako iz nje izhaja tudi, da pravila o trditvenem in dokaznem bremenu niso bila uporabljena v nasprotju z zakonom - tj. različno za eno in drugo stranko - zaradi česar kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je 9. točki svoje obrazložitve sicer nerodno zapisalo, da se tožeča stranka do izdelave novic in kataloga oglasov ni opredelila, a je trditveno breme kljub temu nato pravilno preneslo na toženo stranko. Glede na to, da je tožeča stranka v tožbi vse svoje obveznosti po ponudbi z dne 22. 5. 2013 naštela in zatrdila, da jih je opravila - kar je sodišče prve stopnje prav tako ugotovilo - se je namreč trditveno breme, da izdelavi novic in kataloga nasprotuje, prevalilo na toženo stranko. V ugovoru slednja namreč ni trdila, da tožeča stranka nobene oziroma teh dveh postavk ni začela izpolnjevati niti da jih ni izpolnila.

16. Neutemeljene pa so tudi preostale pritožbene navedbe tožene stranke. Slednja se je v postopku pred sodiščem prve stopnje zahtevku sicer res upirala tudi z zatrjevanjem, da se je tožeča stranka zavezala, da bo svojo obveznost izpolnila do 22. 5. 2013 (2.1 člen pogodbe 224/2013), da s predložitvijo večjega števila elektronskih sporočil priznava, da je z izdelavo naročene spletne strani zamujala (saj je njeno prvo sporočilo, da naj bi bila spletna stran pripravljena, datirano na 28. 5. 2013, kar pomeni, da je že takrat tožeča stranka zamujala najmanj za 6 dni) ter da tožeča stranka prenove spletne strani nikdar ni dokončala (saj spletna stran ni bila objavljena na naslovu www...., temveč le na strežniku tožeče stranke, določeni deli spletne strani pa niso bili prevedeni v slovenski jezik), a teh trditev sodišče prve stopnje pravilno ni obravnavalo.

17. Že v prejšnjem postopku je bilo namreč ugotovljeno (in to sodišče prve stopnje v izpodbijani odločitvi pravilno izpostavi, pritožnica pa z obravnavano pritožbo, kot bo pojasnjeno v naslednji točki, ne more več izpodbiti), da je tožena stranka pogodbo z dne 24. 4. 2013 enostransko prekinila in da zato pride v poštev določba 3.4 člena Pogodbe z dne 24. 4. 2013, po katerem je izvajalec (tj. tožeča stranka) upravičen do celotnega avansa in do vrednosti vseh že opravljenih in začetih del. Ob takšnem stanju stvari pa predhodno citirani ugovori tožene stranke ne morejo biti pravno relevantni. Po smislu namreč pomenijo, da je tožeča stranka z deli po pogodbi oziroma izdelavo začela, le dokončala je ni oziroma da je z dokončanjem zamujala. To pa - kot rečeno - na utemeljenost zahtevka v tem sporu v nasprotju z zatrjevanji pritožnice nima vpliva.

18. Z navedbami pod IV. točko (na 4. strani) pritožbe, da ne drži ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka pogodbo enostransko prekinila, saj je bila pogodba prekinjena sporazumno, pritožnica uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. To v postopkih v sporih majhne vrednosti, kakršen je tudi obravnavani, ni dovoljeno. Prvi odstavek 458. člena ZPP namreč določa, da se sodba in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, smeta izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Do omenjenih navedb se pritožbeno sodišče zato ni bilo dolžno opredeljevati. Odgovarja pa še na končno pritožbeno navedbo, in sicer da na podlagi toženkine trditve iz ugovora, sodišče prve stopnje ni moglo zaključiti, da je toženka dolžna plačati vrednost vseh začetih del, torej tudi postavk, ki sta še predmet tega postopka.

19. Tožena stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi sama navedla, da je upnik svoje obveznosti po pogodbi začel izpolnjevati (da pa prenove spletne strani ni nikdar v celoti končal - kot že večkrat pojasnjeno, list. št. 8). Ker pa je to glede na predhodne njene trditve in pogodbo pomenilo, da je začela tudi z izpolnjevanjem obveznosti v zvezi s spornima postavkama, materialnopravni zaključek iz 11. točke obrazložitve, da je toženka dolžna plačati tudi ti dve, ni napačen. Sodišče prve stopnje je tako navedbo tožene stranke kot tudi določilo 3.4 Pogodbe interpretiralo pravilno.

20. Uveljavljani pritožbeni razlogi tožene stranke so torej delno neutemeljeni in delno neupoštevni. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. Pritožbo je pritožbeno sodišče zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

21. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14, 48/15 - odl. US, 6/17 - odl. US in 10/17. 2 V nasprotnem primeru namreč dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika ne bi predlagala. 3 N. Betetto v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 722. 4 Prim. II Cpg 1817/2014 in I Cpg 1219/2012. 5 Navaja le, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni pojasnilo, zakaj dokazov z zaslišanjem zakonitih zastopnikov obeh strank in priče T. M. ni izvedlo, kar pa glede na 7. točko obrazložitve nikakor ni res. 6 Kaj točno je toženka trdila, bo pojasnjeno v nadaljevanju. 7 Pri čemer pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje očitno štelo, da so storitve, ki jih je bilo potrebno po pogodbi izvesti, tiste, katere je navajala tožeča stranka. 8 Razlogi so navedeni v 10. točki sodbe in sklepa II Cpg 227/2017. 9 Z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2013 dalje do plačila. 10 Prim. odločitev pritožbenega sodišča na list. št. 113 do 117. 11 Prim. navedbe na list. št. 44 in 46. 12 Pritožbeno sodišče še enkrat poudarja, da je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 20. 12. 2015 zatrjevala, da se je po ponudbi št. 154/2013 toženi stranki zavezala izdelati: (1) spletno stran na podlagi paketa G. v vrednosti 1.860,00 EUR, (2) novice z izpostavljenim seznamom in arhivom v vrednosti 120,00 EUR, (3) katalog izdelkov v vrednosti 480,00 EUR in (4) splošni iskalnik po vsebini strani v vrednosti 240,00 EUR, (5) oblikovati banner v vrednosti 325,00 EUR ter (6) odpreti Google Adwords račune v vrednosti 135,00 EUR in da je te vse obveznosti tudi izpolnila (da je torej izdelala tudi novice in katalog izdelkov).