Jedro

Ni razlogov za zavrnitev denacionalizacijskega zahtevka, če je v drugem postopku podržavljenja dobil upravičenec kot nadomestilo za odvzete parcele prav parcelo, ki mu je bila odvzeta v prvotnem postopku podržavljenja. Ker pa je ta parcela sedaj v lasti fizične osebe (pa čeprav upravičenčevega dediča), te parcele ni mogoče vrniti v naravi in je zato prizadeta stranka (vlagateljica zahteve) upravičena do odškodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnila tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 31.8.2000. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zdaj tožeče stranke zoper dopolnilno odločbo Upravne enote P. z dne 15.2.2000. Z dopolnilno odločbo je organ prve stopnje odločil, da ima denacionalizacijski upravičenec L.B. pravico do odškodnine v obveznicah sedanje tožeče stranke med drugim tudi za zemljišče parc. št. 340 k.o. L. Po stališču sodišča prve stopnje je tožena stranka sprejela pravilno stališče v obravnavani zadevi, kjer je sporno, ali obstoji pravica do denacionalizacije parc. št. 340 k.o. L., ki je bila upravičencu po podržavljenju v letu 1953 v kasnejšem arondacijskem postopku vrnjena kot nadomestno zemljišče in je bila kasneje predmet dedovanja po upravičencu. Tudi sodišče prve stopnje se je strinjalo s toženo stranko, da je bilo upravičencu podržavljeno premoženje z dvema ločenima aktoma o podržavljenju in je treba zato vsak akt obravnavati ločeno, saj gre za dve denacionalizacijski zadevi. Dejstvo, da je bila upravičencu kot odškodnina vrnjena ravno tista parcela, ki mu je bila pred desetimi leti podržavljena, ne vpliva na njegovo pravico do povrnitve sporne parcele. Ker pa je ni mogoče vrniti v naravi, je tožeča stranka dolžna plačati odškodnino v obliki obveznic.

Tožeča stranka v pritožbi meni, da upravičenec za celotno podržavljeno premoženje v ničemer ni bil prikrajšan in je zato odškodninski zahtevek za parc. št. 340 k.o. L. neupravičen. Izplačilo odškodnine v obliki obveznic za navedeno nepremičnino bi namreč pomenilo neupravičeno bogatenje, ker je namreč navedeno zemljišče upravičenec prejel v naravi v last in posest, o ostalem obsegu podržavljenega premoženja pa je bilo v celoti odločeno v denacionalizacijskem postopku. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

V odgovoru na pritožbo je stranka z interesom V.G.B. ponovila svoje navedbe iz upravnega postopka in meni, da je upravičenec L.B. upravičen do odškodnine za parc. št. 340 k.o. L., ki je ni mogoče vrniti v naravi, ker je v lasti dediča E.B. Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje obrazložilo svojo odločitev.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je upravičenec upravičen do denacionalizacije parc. št. 340 k.o. L., ki mu je bila v letu 1953 nesporno podržavljena na podlagi zakona iz 5. točke 3. člena Zakona o denacionalizacije (ZDen) in nato kot nadomestno zemljišče vrnjeno za zemljišča, podržavljena v letu 1963, in sicer na podlagi predpisa, navedenega v 29. točki 3. člena ZDen. Ta parcela je bila kasneje prav tako nesporno predmet dedovanja po pok. upravičencu.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje in pred njim tudi že upravnih organov, da je bilo upravičenčevo premoženje predmet dveh ločenih postopkov podržavljenja in da ni razlogov za zavrnitev denacionalizacijskega zahtevka, če je v drugem postopku podržavljenja dobil kot nadomestilo za odvzete svoje parcele prav parcelo, ki mu je bila odvzeta v prvotnem postopku podržavljenja. Ker gre za dva postopka podržavljenja, upravičencu pa je bilo povrnjeno premoženje le za odvzeto premoženje iz enega postopka (arondacije), še vedno po presoji pritožbenega sodišča obstaja zakoniti razlog za denacionalizacijo parcele št. 340 k.o. L. Ker pa je ta sedaj v lasti fizične osebe (pa čeprav v lasti upravičenčevega dediča) te parcele tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče vrniti v naravi in zato obstoji obveznost tožeče stranke za plačilo odškodnine.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.