Jedro

Namen razlage spornega arbitražnega dogovora je umestitev spornega dogovora o arbitraži v današnjo situacijo. Opustitev takšne razlage sporne arbitražne klavzule bi namreč lahko imela za posledico odklonitev pravice do sodnega varstva ob sicer neodgovorjenem vprašanju vsebinskega okvira te klavzule. Morebiti arbitraža z identičnim imenom, kot je dogovorjena, še obstoji. Toda, tudi če je tako, ne gre več za identični organ, kot je bil opredeljen v spornem arbitražnem dogovoru. Tako se izkaže, da sporni arbitražni ugovor ne more imeti učinka, ki ga želi tožena stranka. Takšnega učinka ne more imeti, ker je prišlo do naknadne nemožnosti izpolnitve dogovora (prim. 137. čl. ZOR).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklepa sodišča prve stopnje z dne 10.11.2000 in z dne 22.3.2001 se razveljavita ter se zadeva vrne v nov postopek sodišču prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 10.11.2000 zavrglo tožbo, s katero tožeča stranka uveljavlja plačilo 9.875.878.205,20 SIT. Tako je odločilo zato, ker je presodilo, da je utemeljen ugovor arbitražnega dogovora, sklenjenega med pravdnima strankama dne 16.4.1982. S sklepom z dne 22.3.2001 pa je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke, naj ji v skladu s 7. odst. 163. čl. ZPP odmeri njene pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je odločilo tako, ker je zavzelo stališče, da v konkretnem primeru ne gre za situacijo iz pravkar omenjenega določila, ker je ugovor arbitražnega dogovora obravnavalo na naroku za glavno obravnavo. Proti prvemu sklepu sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka, proti drugemu pa tožena stranka. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja "vse" pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje. Tožena stranka pa v pritožbi meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno štelo, da ne gre za situacijo iz 7. odst. 163. čl. ZPP. Pritožba tožeče stranke je utemeljena. Sporni arbitražni dogovor izvira, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, iz leta 1982, ko sta pravdni stranki sklenili samoupravni sporazum o ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti ustanoviteljev in Nuklearne elektrarne Krško (v nadaljevanju poimenovan kot sporazum, priloga A 4). S sporno arbitražno klavzulo je bilo dogovorjeno, da bo spore med udeleženci tega sporazuma reševala arbitraža pri Skupnosti jugoslovanskega elektrogosodarstva (15.1. tč. sporazuma). Ta arbitraža je bila ustanovljena s samoupravnim sporazumom o združitvi v Skupnost jugoslovanskega elektrogospodarstva (v nadaljevanju poimenovan kot samoupravni sporazum; prim. 76. čl. samoupravnega sporazuma - priloga A 15). Iz določila 77. čl. samoupravnega sporazuma sledi, da je bila to arbitraža, namenjena reševanju sporov med strankami, od katerih je bila vsaj ena udeleženka samoupravnega sporazuma. V Zakonu o združitvi v Skupnost jugoslovanskega elektrogospodarstva (Ur.l. SFRJ 18/78), na podlagi katerega je prišlo do sklenitve samoupravnega sporazuma, ni posebej opredeljeno, da pri tej skupnosti deluje arbitraža. Na podlagi te okoliščine bi se dalo sklepati, da te arbitraže ne bi bilo moč uvrstiti med arbitraže, ki jih je omenjal takrat veljavni 2. odst. 469. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77; Ur. l. SFRJ 4/77 - 69/82). To določilo je namreč izrecno omenjalo samo arbitraže pri gospodarskih zbornicah in drugih z zakonom določenih organizacijah. Le v primeru dogovora o pristojnosti pravkar omenjenih arbitraž pa je bil utemeljen ugovor sodni pristojnosti zaradi sklenjenega arbitražnega dogovora med organizacijami združenega dela, samoupravnimi interesnimi skupnostmi in drugimi samoupravnimi skupnostmi (prim. 2. odst. 469. čl. in 1. odst. 473. čl. ter 2. odst. 16. čl. ZPP/77). Ugovor dogovora o rešitvi spora pred drugačno arbitražo, kot obliko samoupravnega sodišča, zato niti ne bi bil obravnavan po 1. odst. 473. čl. ZPP/77, temveč po 2. odst. 16. čl. ZPP/77. Opredeljena pravna narava dogovorjene arbitraže in dopustnost dogovora o njej, le če je bila vsaj ena stranka organizacija, združena v Skupnost jugoslovanskega elektrogospodarstva, je pomembna zaradi razlage pomena spornega arbitražnega dogovora, upoštevaje pri tem osamosvojitev nekaterih republik bivše SFRJ (med drugimi tudi Republike Slovenije in Republike Hrvaške). Sporni arbitražni dogovor je namreč po presoji pritožbenega sodišča zaradi omenjenih sprememb le še navidez jasen. Namen razlage spornega arbitražnega dogovora je umestitev spornega dogovora o arbitraži v današnjo situacijo. Opustitev takšne razlage sporne arbitražne klavzule bi namreč lahko imela za posledico odklonitev pravice do sodnega varstva ob sicer neodgovorjenem vprašanju vsebinskega okvira te klavzule. To pa ni sprejemljivo. Morebiti arbitraža z identičnim imenom, kot je dogovorjena, še obstoji. Toda, tudi če je tako, ne gre več za identični organ, kot je bil opredeljen v spornem arbitražnem dogovoru. Tako za tožečo kot tudi za toženo stranke bi bila morebiti sedaj delujoča arbitraža pri jugoslovanski skupnosti elektrogospodarstva tuja arbitraža, ne pa arbitraža v skupnosti, katere subjekta združevanja bi bili obe pravdni stranki. Da bi sporno arbitražno klavzulo lahko razumeli tako, da je bilo ob dogovoru irelevantno, ali je bila dogovorjena pristojnost domače ali tuje arbitraže, pa je že glede na uvodoma razloženo takratno pravno naravo dogovorjene arbitraže in dopustnost dogovora o njeni pristojnosti izključeno. Tako se izkaže, da sporni arbitražni ugovor ne more imeti učinka, ki ga želi tožena stranka. Takšnega učinka ne more imeti, ker je prišlo do naknadne nemožnosti izpolnitve dogovora (prim. 137. čl. ZOR). In ker obveznost, ki je ni moč izpolniti, po tem določilu preneha po sili zakona, prenehanja pogodbene obveznosti ni treba posebej uveljavljati z oblikovalnim tožbenim zahtevkom. S tem v zvezi pritožnik tudi pravilno opozarja, da v konkretnem primeru ne gre za situacijo, ki jo ureja 467. čl. ZPP/99. Pritožbeno sodišče le še dodaja, da je sodišče v državi, iz katere prihaja tožena stranka, že leta 1992 presodilo, da arbitražna klavzula, s katero sta se pravdni stranki dogovorili za pristojnost Zunanjetrgovinske arbitraže pri Gospodarski zbornici Jugoslavije, po 8.10.1991 nima več pravnega učinka, ker je Gospodarska zbornica Jugoslavije kot asociacija za področje bivše SFRJ prenehala obstajati (Privredni sud Hrvatske Pž 957/92 z dne 29.4.1992; cit. po Mirko Ilešič, Arbitražni sporazum, MeĐunarodna trgovačka arbitraža u Hrvatskoj i Sloveniji, Zagreb 1993, str. 74). Iz doslej razloženega sledi, da je podana uveljavljana postopkovna kršitev 1. odst. 464. čl. ZPP/99 (v zvezi s 1. odst. 339. čl. ZPP), na katero pritožnik pravilno opozarja. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa (1. odst. 354. čl. ZPP/99). Ker je postopek vrnjen v fazo pred zaključkom glavne obravnave, je bilo treba razveljaviti tudi sklep z dne 22.3.2001, ki temelji na predpostavki, da gre za prekluzijo glede uveljavljanja stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Odločitev o pritožbi tožene stranke je tako zajeta že z odločitvijo o pritožbi tožeče stranke, pritožba prve pa je s tem postala brezpredmetna.