Jedro

Podjemnik je v razmerju do naročnika dolžan opraviti posel, ki je predmet izpolnitvenega ravnanja, ki se ga je s podjemno pogodbo zavezal opraviti, in naročniku odgovarja za izpolnitev te obveznosti. Podjemnik odgovarja, kakor bi dejanje sam storil. V tem je njegova objektivna odgovornost, odgovornost za zavezo, ki jo je ustvaril med seboj in podizvajalcem.

Izrek

1. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba: v drugem odstavku izreka spremeni tako, da sta toženi stranki dolžni v 15-ih dneh od prejema te sodbe tožeči stranki nerazdelno plačati še znesek 279.830,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 277.395,78 EUR od 10. 06. 2004 dalje do plačila in od zneska 2.435,17 EUR od 18. 08. 2005 dalje do plačila, v tretjem odstavku izreka pa se spremeni tako, da sta toženi stranki dolžni v 15-ih dneh od prejema te sodbe tožeči stranki nerazdelno plačati stroške pravdnega postopka v višini 3.284,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

V ostalem, to je za znesek 208,64 EUR s pp, se pritožba tožeče stranke zavrne in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje v drugem odstavku izreka potrdi.

2. Pritožba prvotožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem prvem odstavku izreka potrdi.

3. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki v 15-ih dneh od prejema te sodbe nerazdelno plačati pritožbene stroške v višini 3.825,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

4. Prvotožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženima strankama naložilo, da sta dolžni tožeči stranki v 15-ih dneh nerazdelno plačati znesek 279.830,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 277.395,78 EUR od 10. 06. 2004 dalje do plačila in od zneska 2.435,17 EUR od 18. 08. 2005 dalje do plačila (prvi odstavek izreka). V presežku, to je za znesek 280.039,56 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v petnajstih dneh plačati prvotoženi stranki pravdne stroške v višini 4.076,10 EUR, drugotoženi pa v višini 4.903,44 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (tretji odstavek izreka).

Zoper zavrnilni in stroškovni del prvostopne sodbe se je pravočasno, iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tudi v tem delu ugodi, toženima strankama pa naloži plačilo stroškov pravdnega postopka. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Prvotožena stranka se pravočasno pritožuje zoper ugodilni in stroškovni del prvostopne sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge (prvi odstavek 338. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov, podrejeno da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter jo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Na pravilno vročeni pritožbi pravdne stranke niso odgovorile.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena. Pritožba prvotožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom 2. odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava.

O pritožbi tožeče stranke Pritožbeni očitek tožeče stranke o zmotni uporabi materialnega prava je uperjen v odločitev o njenem (50 % - nem) prispevku k nastali škodi, oprtem na ugotovitev, da je oškodovanka, Osnovna šola P., s svojim neskrbnim ravnanjem, to je s tem, ko je opustila dolžnosti skrbnega gospodarja in pri oddaji pogodbenih del ni ničesar storila v smeri zagotavljanja požarne zaščite šole, vsaj za 50% povečala verjetnost nastanka škode.

Pravdno sodišče je, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo že odločeno v kazenskem postopku, vezano na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in glede kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). To pa ni razlog, da ne bi moglo ugotavljati morebitne sokrivde oškodovanca in drugih okoliščin, ki vplivajo na vprašanja v zvezi z odškodninsko odgovornostjo.

Vsako ravnanje oškodovanca, ki je objektivno prispevalo k nastanku škodnega dogodka oziroma škode, še nima značilnosti ravnanja, ki je razlog za (delno) razbremenitev odškodninske odgovornosti odgovorne osebe. To ravnanje mora imeti znake neskrbnega ravnanja. Pri presoji oškodovančevega ravnanja, ki je razlog za razbremenitev (v celoti ali deloma) povzročiteljeve odškodninske odgovornosti, je pomembno, ali bi bil povprečno razumen človek sposoben predvideti, da bo enako ravnanje, kot ga je storil oziroma opustil oškodovanec, povzročilo škodni dogodek (oziroma pripomoglo k njegovemu nastanku). Pri vrednotenju oškodovančevega ravnanja je treba upoštevati konkretne okoliščine, v katerih se je zgodil škodni dogodek (N. Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, GV Založba, 2003, Ljubljana, str. 964).

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev glede deljene odgovornosti utemeljilo z dejstvom, da je bila posebna dolžnost oškodovanke kot naročnice del, da svojega izvajalca seznani in opozori, da se pogodbena dela oddajajo v zgradbi z visoko požarno ogroženostjo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz kazenske obsodilne sodbe izhaja, da je drugotožena stranka „vedela, da rekonstrukcijo napeljave centralne kurjave izvaja na objektu, zgrajenem iz montažnih elementov iz lesa in iverke, ter da uporaba odprtega ognja predstavlja zelo visoko požarno ogroženost, pa je lahkomiselno mislil, da do požara ne bo prišlo...“, kar smiselno v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzame tudi sodišče prve stopnje. Upoštevaje, da se je torej drugotožena stranka že sama, brez izrecnega opozorila oškodovanke zavedala, da je zgradba, v kateri opravlja dela, visoko požarno ogrožena, pritožbeno sodišče sodi, da oškodovanki ni mogoče očitati, da je z opustitvijo ravnanja, to je z neseznanitvijo izvajalca del o visoki požarni ogroženosti zgradbe, kakorkoli pripomogla k nastanku škodnega dogodka. Glede očitane opustitve nadzora pri izvajanju remontnih del, pa pritožbeno sodišče poudarja, da iz pogodbe z dne 05. 07. 2002 (priloga B2), sklenjene med Osnovno šolo P. in prvotoženo stranko, izrecno izhaja, da je za varnost in nadzor pri izvajanju remontnih del dolžan poskrbeti izvajalec.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem drugem odstavku izreka spremenilo tako, kot izhaja iz prve alineje prvega odstavka 1. točke izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP).

Glede na to, da tožeča stranka v pritožbi odločitve sodišča prve stopnje glede razlike 208,64 EUR (prej 50.000 SIT) v izplačilu zavarovalnine iz naslova zavarovanja nepremičnega stekla konkretizirano ne izpodbija, ter da pritožbeno sodišče v tem delu uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni našlo, je pritožbeno sodišče skladno s 353. členom ZPP pritožbo tožeče stranke v tem delu zavrnilo in glede zneska 208,64 EUR izpodbijani drugi odstavek izreka sodbe sodišča prve stopnje potrdilo (drugi odstavek 1. točke izreka te sodbe).

O pritožbi prvotožene stranke Prvotožena stranka utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je solidarno odgovornost toženih strank oprlo na določbo 187. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Le-ta določa, da naročitelj in izvajalec del na nepremičnini solidarno odgovarjata tretjemu za škodo, ki sta mu jo povzročila v zvezi z izvajanjem teh del. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je Osnovno šolo P. treba šteti za „tretjo osebo“, čemur pa pritožbeno sodišče ne sledi. Pravilno je stališče pritožbe, da v obravnavanem primeru Osnovna šola P. nastopa kot „glavni naročnik“, prvotožena stranka kot izvajalec (podjemnik) in drugotožena stranka kot podizvajalec, zato solidarne odgovornosti toženih strank na zgoraj omenjeno določbo OZ ni mogoče opreti.

Nadalje prvotožena stranka sodišču prve stopnje očita, da izpodbijana sodba nima razlogov o protipravnosti ravnanja prvotožene stranke (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pravno podlago za odločitev glede odgovornosti prvotožene stranke predstavlja določba 630. člena OZ, ki določa, da podjemnik odgovarja za osebe, ki so po njegovem naročilu delale pri prevzetem poslu, kot da bi ga bil sam opravil. Podjemnik je v razmerju do naročnika dolžan opraviti posel, ki je predmet izpolnitvenega ravnanja, ki se ga je s podjemno pogodbo zavezal opraviti, in naročniku odgovarja za izpolnitev te obveznosti. Podjemnik odgovarja, kakor bi dejanje sam storil. V tem je njegova objektivna odgovornost, odgovornost za zavezo, ki jo je ustvaril med seboj in podizvajalcem. Odgovornosti za kršitev te obveznosti bi se podjemnik lahko razbremenil samo, če bi dokazal, da vzrok za kršitev ne izvira iz njegove (notranje) sfere, torej da so vzrok za kršitev okoliščine, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti. Ravnanja podizvajalca v razmerju naročnik – podjemnik spadajo v podjemnikovo notranjo (poslovno) sfero. V razmerju do naročnika se zato podjemnik ne more razbremeniti odgovornosti za kršitev (svoje) obveznosti opraviti posle, tudi če je vzrok za to kršitev ravnanje njegovega podizvajalca, ker to nima značilnosti okoliščin, ki so po 240. členu OZ podlaga za razbremenitev odgovornosti (več o tem glej N. Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, 3. knjiga, GV Založba, 2003, Ljubljana, str. 817-818 in S. Cigoj: ZOR s komentarjem, ČZ UL SRS 1978). Vsled navedenega je torej odgovornost prvotožene stranke podana.

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na določilo 2. odstavka 632. člena OZ, ki določa, da je podjemnik prost obveznosti izročiti naročniku izdelano ali popravljeno stvar, če je bila stvar, ki jo je izdelal ali popravil uničena iz vzroka, za katerega podjemnik ne odgovarja. Podjemnik za takšno uničenje stvari ne odgovarja le, če je vzrok za uničenje zunaj njegove (notranje) poslovne sfere, torej če je vzrok za uničenje dogodek oziroma ravnanje tretjega, ki ga podjemnik ni mogel predvideti oziroma obvladati. Upoštevaje, da ravnanja podjemnikovih podizvajalcev spadajo v njegovo notranjo poslovno sfero, določbe 2. odstavka 632. člena OZ v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče skladno s 353. členom ZPP pritožbo prvotožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem prvem odstavku izreka potrdilo (2. točka izreka te sodbe).

O pravdnih stroških Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po določilu prvega odstavka 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti njene pravdne stroške. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki v skladu s predloženim stroškovnikom in Zakonom o sodnih taksah priznalo stroške sodne takse za tožbo in sodbo v skupni vrednosti 3.284,00 EUR in odločilo, da sta toženi stranki v tem znesku tožeči stranki nerazdelno dolžni povrniti stroške pravdnega postopka (druga alineja prvega odstavka 1. točke izreka te sodbe).

O pritožbenih stroških Ker prvotožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (4. točka izreka te sodbe). Nasprotno je tožeča stranka s pritožbo skoraj v celoti uspela, zato sta ji toženi stranki nerazdelno dolžni povrniti njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Stroški pritožbenega postopka tožeče stranke (sodna taksa za pritožbo) znašajo 3.825,00 EUR (3. točka izreka te sodbe).

Zamudne obresti so objektivna posledica zamude. Ta pa v primeru stroškov postopka ne more nastopiti pred prejemom te odločbe in iztekom paricijskega roka (primerjaj 313. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato naložilo toženima strankama plačilo pravdnih in pritožbenih stroškov tožeče stranke v splošnem paricijskem roku 15 dni od vročitve prepisa te sodbe brez zamudnih obresti, po izteku paricijskega roka pa za primer zamude še zakonske zamudne obresti.