Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito na Nizozemskem, a je državo zapustil in čez 5 dni zaprosil za mednarodno zaščito v Nemčiji in ko je bil ponovno obravnavan na Nizozemskem, je tam že drugič prosil za mednarodno zaščito, nato pa je za mednarodno zaščito zaprosil še v Švici, v nobeni od omenjenih držav, kjer je bil obravnavan kot prosilec, pa ni počakal na rešitev prošnje, ampak jih je zapustil, še preden se je zaključil uradni postopek odločanja o njegovi prošnji. Po mnenju sodišča je po vsem navedenem tožena stranka utemeljeno sklepala, da bi tudi Slovenijo tožnik zapustil še pred odločitvijo pristojnega organa o njegovi prošnji.

V zvezi s tožbeno navedbo, da je tožnik na osebnem razgovoru pojasnil, da je v Republiko Slovenijo prišel z namenom, da bi tukaj zaprosil za azil, sodišče ugotavlja, da ta izjava sicer res govori v prid temu, da Slovenije ne bo zapustil, vendar pa številne druge okoliščine kažejo na izrazito begosumnost in sicer to, da je prvič prosil za azil na Nizozemskem in ni počakal na odločitev, da je potem zaprosil za azil v Nemčiji in prav tako ni počakal na odločitev, da je potem ponovno zaprosil za azil na Nizozemskem in zopet ni počakal na odločitev in da je nato zaprosil za azil še v Švici in tudi ni počakal na odločitev. To pa je toliko drugih okoliščin, da ne morejo odtehtati tega, da je tožnik rekel, da je v Slovenijo prišel z namenom, da bi tukaj zaprosil za azil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožnika pridržala za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba III). Odredila je tudi, da se tožnika pridrži od 25. 2. 2019 od 12.30 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik dne 25. 2. 2019 pri Ministrstvu za notranje zadeve vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. V nadaljevanju obrazložitve povzema, kaj izhaja iz policijske depeše in kaj je tožnik povedal ob podaji prošnje. Nadalje navaja, da je bil tožniku 25. 2. 2019 ustno na zapisnik izrečen ukrep pridržanja na Center za tujce. Ob preverjanju v bazi EURODAC je bilo namreč ugotovljeno, da je prosilca kot tujca dne 22. 2. 2018 v Grčiji obravnavala policija, kot prosilec za mednarodno zaščito pa je bil obravnavan na Nizozemskem, nato v Nemčiji, potem zopet na Nizozemskem in nazadnje 17. 12. 2018 v Švici. Ob soočenju tožnika s strani uradne osebe s podatki iz EURODAC sistema je povedal, da v Grčiji ni prosil za mednarodno zaščito, ker mu tam ni bilo všeč. Na Nizozemskem je državo zapustil, še preden je dobil odločitev. Ko je šel obiskat prijatelja v Nemčijo, ga je prijela policija, vzeli so mu prstne odtise in mu rekli, naj gre v Dresden in tam zaprosi za mednarodno zaščito. Tega ni storil in se je po treh ali štirih dneh vrnil nazaj na Nizozemsko, kjer je moral ponovno podati vlogo za mednarodno zaščito, saj mu ni delovala kartica, s katero je želel dvigniti denar za preživljanje, ki ga je dobil na Nizozemskem. Nizozemsko je potem zapustil 17. 12. 2018 in istega dne odšel v Švico, kjer so mu odvzeli prstne odtise in ga napotili v Zürich, kjer naj bi podal vlogo za mednarodno zaščito. Tega ni storil, temveč je približno za mesec in pol odšel v Francijo. Prijatelj mu je nato povedal, da lahko pride v Slovenijo in poda vlogo za mednarodno zaščito. Tožena stranka nadalje navaja, da je imigracijskim organom Nizozemske in Švice posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem tožnika, da bo ugotovila, katera država članica je pristojna za obravnavo tožnika v zadevi mednarodne zaščite. Obe državi je tožena stranka prosila za nujen odgovor. Nadalje tožena stranka citira določilo drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe III, ki je pravna podlaga za pridržanje v tem primeru. V obrazložitvi se sklicuje tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS iz sodbe št. I Up 26/2016, kjer je vrhovno sodišče med drugim ugotovilo, da je opredelitev pojma nevarnosti pobega izrecno vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) in presodilo, da tudi uporaba navedene določbe omogoča ustrezno uporabo Dublinske uredbe III glede ugotavljanja dejstva nevarnosti pobega v povezavi z osebo, ki je v postopku po tej uredbi. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik v Grčiji ni zaprosil za mednarodno zaščito, čeprav je imel to možnost in prav tako ne na Hrvaškem, v Sloveniji, Italiji in Franciji. Na Nizozemskem je zaprosil, a je državo zapustil in čez 5 dni zaprosil za mednarodno zaščito v Nemčiji in ko je bil ponovno obravnavan na Nizozemskem in je že drugič prosil za mednarodno zaščito, je državo ponovno zapustil, nato pa je za mednarodno zaščito zaprosil še v Švici. V nobeni od omenjenih držav, kjer je bil obravnavan kot prosilec, ni počakal, ampak jih je zapustil, še preden se je zaključil uradni postopek odločanja o njegovi prošnji. Tožnik je tudi večkrat poudaril, da je Nizozemska njegova ciljna država. Po vsem navedenem tožena stranka sklepa, da bi tudi Slovenijo tožnik zapustil še pred odločitvijo pristojnega organa o njegovi prošnji. Ker tožnik ni počakal na odločitev o njegovi prošnji, to ustreza relevantni okoliščini nesodelovanja v postopku iz 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. S tem, ko je trdil, da v Nemčiji in Švici ni zaprosil za mednarodno zaščito, pa je zavajal toženo stranko, saj je iz EURODAC izpiskov jasno razvidno, da je bil v obeh državah obravnavan kot prosilec in to dejstvo ustreza relevantni okoliščini navajanja lažnih podatkov (5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2). S tem, ko je nezakonito prehajal državne meje, v Republiki Sloveniji pa prav tako nima možnosti bivanja, sta izpolnjeni tudi okoliščini iz 1. in 3. alineje drugega odstavka istega člena ZTuj-2. Okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da če mu gibanje ne bi bilo omejeno, bi samovoljno zapustil Azilni dom in tako onemogočil predajo pristojni državi članici. S pridržanjem na prostore Centra za tujce je mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo opravljena njegova predaja državi, pristojni za reševanje njegove prošnje. Nadalje tožena stranka obsežneje pojasnjuje, zakaj milejši ukrep, to je pridržanje na območju Azilnega doma, ni primeren. S tem v zvezi med drugim navaja, da varnostnika na območju Azilnega doma zaradi izvrševanja ukrepa pridržanja ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območju Azilnega doma. Razen navedenega lahko prosilec zapusti območje Azilnega doma tudi pri glavnem vhodu, če se tako odloči in mu varnostnika tega ne moreta preprečiti. Z uporabo milejšega ukrepa ne bi bilo mogoče doseči namena, saj v Azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz Azilnega doma.

3. Tožnik v tožbi navaja, da mu tožena stranka ob ustni naznanitvi sploh ni pojasnila, zakaj meni, da pri njem obstaja znatna nevarnost pobega. S tem mu je bila tudi kršena pravica do izjave (načelo zaslišanja stranke). V povezavi s tem tožnik očita toženi stranki kršitev pravil postopka, in sicer da ustna naznanitev ne vsebuje razlogov za pridržanje, očita tudi, da odločba ne ustreza standardom obrazložitve ter da je bila tožniku kršena pravica do pravnega sredstva in pravica do enakega varstva pravic. Tožnika tožena stranka ni soočila s tem, da naj bi ga predala Nizozemski oziroma Švici. V trenutku seznanitve s pridržanjem ni potekal nikakršen postopek predaje. Nadalje se tožnik sklicuje na sodbo Sodišča EU v zadevi C-528/2015. Ta se sicer nanaša na Češko, govori pa o tem, da ne obstaja zakonodaja v zvezi z objektivnimi merili, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca. Tožnik meni, da sta si sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 26/2016 in odločitev Sodišča EU v nasprotju. Po mnenju tožnika je Vrhovno sodišče RS nadomestilo obveznost zakonodajalca, da določi kriterije nevarnosti pobega pri uporabi Dublinske uredbe III. Iz citirane sodbe Sodišča EU izhaja, da morajo biti objektivna merila določena v splošni zavezujoči določbi. Nadalje se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 1582/2017, kjer je sodišče zavzelo stališče, da sta nedovoljen vstop v Republiko Slovenijo in to, ali tujec nima možnosti bivanja, nezakoniti pravni podlagi v smislu možnega objektivnega kriterija za opredelitev znatne begosumnosti. Po stališču upravnega sodišča pa je pojem nesodelovanja v postopku nedoločen. Tako stališče je upravno sodišče zavzelo tudi v sodbi in sklepu I U 921/2018. Nadalje tožnik navaja, da je v Slovenijo prišel prav z namenom, da bi tukaj zaprosil za azil, kar je povedal na osebnem razgovoru. Tožena stranka tudi ni upoštevala razlogov, zakaj je zapustil nekatere države (npr. pravne pomoči je bil deležen zgolj na Nizozemskem, dolgotrajnost postopkov, obisk prijatelja v Nemčiji). To, da za azil ni zaprosil v določenih državah, pa sploh ni zakonski razlog za odvzem svobode, saj ne gre za nesodelovanje z organi. Ne drži niti to, da bi tožnik trdil, da v Nemčiji in Švici za mednarodno zaščito ni zaprosil. Ne drži, da bi tožnik hotel zavajati. Nadalje tožnik tudi meni, da naj manj prisilni ukrepi od odvzema prostosti v slovenski zakonodaji ne bi bili predvideni. Domnevni neobstoj zakonske podlage za pridržanje na območje Azilnega doma ni problem tožnika. Nadalje tožnik podrobno opisuje, zakaj je pridržanje na Center za tujce odvzem osebne svobode. Po mnenju tožnika gre za odvzem prostosti, ki je primerljiv s priporom ali kazensko sankcijo zapora. Tožnik predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi oziroma podrejeno, naj ji ugodi in vrne zadevo v ponovni postopek. V obeh primerih predlaga tudi izdajo začasne odredbe in sicer, naj sodišče odloči, da je tožena stranka po prejemu sklepa dolžna prenehati izvajati ukrep pridržanja v Centru za tujce v Postojni. Zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje s tem, da tožniku že nastaja težko popravljiva škoda, saj se v Centru za tujce ne počuti dobro in mu osebne svobode ne bo mogel povrniti nihče. Če bi s tožbo uspel, mora tožena stranka že na podlagi neposredne uporabe določbe drugega pododstavka člena 9 (3) Recepcijske direktive po prejetju sodne odločbe prenehati z izvajanjem ukrepa pridržanja. Če pa bi sodišče presodilo, da je treba izrečeni ukrep zgolj nadomestiti z milejšim, predlaga izdajo ustrezne začasne odredbe.

4. Tožena stranka je poslala upravni spis, pisnega odgovora na tožbo pa ni podala. Na naroku 6. 3. 2019 je navedla, da tožbi nasprotuje in vztraja pri obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

K točki I izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče je na glavni obravnavi dne 6. 3. 2019 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka, in v skladu z določbo šestega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zaslišalo tožnika. Tožnik je sprva povedal, da je prošnjo za mednarodno zaščito podal v Grčiji, na Nizozemskem ter v Sloveniji, kasneje tekom zaslišanja pa, da prošnje v Grčiji ni podal, kar je skladno s tem, kar je povedal pred upravnim organom. Zanikal je, da bi za azil zaprosil v Švici, medtem ko glede Nemčije ni bil povsem prepričan, ali je obravnava, ki jo je bil tam deležen, obenem pomenila vložitev prošnje. Tako kot tekom upravnega postopka pa je tudi pred sodiščem navedel iste države, v katerih je bil obravnavan s strani policije, v vseh so mu tudi vzeli prstne odtise. Povprašan o razlogih, zakaj na zaključek postopka nikjer ni počakal, je povedal, da so na Nizozemskem z njimi ravnali grdo, da so bili nastanjeni v vasici, ki je bila od mesta oddaljena tako, da bi moral za pot vsakokrat plačati 5 EUR. Tam ni bilo mogoče normalno živeti in navezovati stike z okoljem. Tedensko so prejemali 45 EUR, kar bi moralo zadostovati za vse potrebe, saj jim razen nastanitve in zdravniške oskrbe (pa še to le ob dogovorjeni uri, v primeru zamude pa si ostal brez le-te), drugega niso nudili. Večkrat je tudi poudaril, da je bilo na Nizozemskem zelo mrzlo, kar ga je motilo. V Nemčiji in v Švici so ga po tem, ko so mu odvzeli prstne odtise, nastanili v centru za tujce in ga napotili, da vloži prošnjo za azil, vendar je vsakokrat pred tem odšel. Povedal je tudi o svoji poti do Slovenije, ki pa se ni ujemala s tem, kar je povedal ob prijetju s strani policije. Slednje je na izrecno vprašanje pooblaščenke toženke pojasnil tako, da mu je to svetoval tolmač, ki je dejal, da v kolikor bo povedal, da je prišel iz Bosne, bo tja vrnjen, če pa pove, da je prišel iz Italije, pa v Italijo. Sodišče slednjemu ne daje posebne pozornosti, saj za odločitev v tem sporu ni pomembno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te sodbe. Povedal je tudi, da je bil v Sloveniji prijet s strani policije na avtobusni postaji, ko je želel proti Ljubljani, da poda prošnjo za azil, kar se sicer ne ujema s tem, kar je povedal ob podaji same prošnje dne 25. 2. 2019 (da je sam poiskal policiste). Sodišče tej izpovedbi sledi, daj je podprta s podatki policijske depeše z dne 19. 2. 2019. Povedal je še, da se v Centru za tujce počuti dobro.

7. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na drugi in tretji odstavek 28. člena Dublinske uredbe III v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Po 5. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 se lahko prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja v skladu z 28. členom Dublinske uredbe III. V skladu z drugim odstavkom 28. člena Dublinske uredbe III pa lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnih sredstev. Prvi odstavek 28. člena Dublinske uredbe III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi.

8. Sodišče v pretežnem delu sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa in ugotavlja, da obstaja razlog za pridržanje iz drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe III. Glede tega razloga sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v pretežni meri sklicuje na utemeljitev v sklepu tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito na Nizozemskem, a je državo zapustil in čez 5 dni zaprosil za mednarodno zaščito v Nemčiji in ko je bil ponovno obravnavan na Nizozemskem, je tam že drugič prosil za mednarodno zaščito, nato pa je za mednarodno zaščito zaprosil še v Švici, v nobeni od omenjenih držav, kjer je bil obravnavan kot prosilec, pa ni počakal na rešitev prošnje, ampak jih je zapustil, še preden se je zaključil uradni postopek odločanja o njegovi prošnji. Po mnenju sodišča je po vsem navedenem tožena stranka utemeljeno sklepala, da bi tudi Slovenijo tožnik zapustil še pred odločitvijo pristojnega organa o njegovi prošnji. Sodišče v zvezi s tem še dodaja, da je tožnik na naroku izpovedal smiselno enako kot v upravnem postopku, to je, da je za mednarodno zaščito zaprosil na Nizozemskem, medtem ko je v Nemčiji in v Švici oddal le prstne odtise oziroma, da ni prepričan, ali je obravnava, ki jo je bil deležen v Nemčiji, pomenila, da je tam za mednarodno zaščito tudi zaprosil. Sodišče dopušča možnost, da tožnik glede slednjega ni prepričan, in sicer ali je obravnava v Nemčiji in v Švici obenem pomenila, da je prošnjo podal, zato glede tega, kje je podal prošnjo, izhaja izključno iz podatkov EURODAC-a, saj je to podatek uradne evidence, ki se v skladu z 179. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) štejejo kot javne listine, za javne listine pa v skladu prvim odstavkom 169. člena ZUP velja, da dokazujejo tisto, kar se v njih potrjuje.

9. Sodišče se ne strinja s tožbenimi navedbami o tem, da tožnik ni bil v zadostni meri pred izdajo sklepa poučen o razlogih za omejitev gibanja. Iz zapisnika o seznanitvi z ukrepom z dne 25. 2. 2019 je na 3. strani zapisnika razvidno, da je bil s strani uradne osebe soočen s tem, da je bil v državah članicah obravnavan, vendar ni zaprosil za mednarodno zaščito, čeprav bi to lahko, in uradna oseba mu je rekla, da so prepričani, da bo tudi Slovenijo zapustil še pred odločitvijo o njegovi prošnji in še pred predajo pristojni državi članici in s tem v zvezi mu je bilo rečeno, da je izrazito begosumen in tožnik je pritrdil, da razume, zakaj mu je omejeno gibanje na prostore Centra za tujce. Sodišče zato meni, da je bil tožnik seznanjen z razlogi za omejitev gibanja, zato so tudi neutemeljene tožbene navedbe o tem, da ustna naznanitev ne vsebuje razlogov za pridržanje. Tudi izpodbijani sklep ustreza standardom obrazložitve in tožniku ni bila kršena pravica do pravnega sredstva in niti pravica do enakega varstva pravic.

10. V zvezi s tožbenim očitkom, da v trenutku seznanitve s pridržanjem ni potekal nikakršen postopek predaje, sodišče ugotavlja, da je iz upravnega spisa razvidno, da so bili istega dne pridobljeni podatki iz baze EURODAC, kar po mnenju sodišča pomeni, da se je s tem že začel postopek predaje. Kadar je oseba pridržana ima država članica v skladu s tretjim odstavkom 28. člena Dublinske uredbe III rok enega meseca od vložitve prošnje, da vloži zahtevo za sprejem ali ponovni sprejem, v konkretnem primeru pa je bila zahteva vložena že 27. 2. 2019, kar je že po dveh dneh.

11. V zvezi s tožbenimi očitki, da so vsa pridržanja, odrejena s strani tožene stranke v zvezi s postopki predaje po Dublinski uredbi III, nezakonita, pri čemer tožeča stranka to povezuje s sodbo Sodišča EU C 528/15, pa sodišče pojasnjuje sledeče:

12. Iz sodbe Sodišča EU C 528/15 (Al Chador) izhaja obveznost države članice, da mora v splošno zavezujoči določbi določiti objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito, v zvezi s katerim poteka postopek predaje. Iz te dikcije torej nedvomno izhaja, da morajo biti kriteriji zapisani v zakonu ter da mora biti kvaliteta teh kriterijev taka, da jih je mogoče šteti za objektivna merila. Po mnenju sodišča pravna podlaga iz ZTuj-2 izpolnjuje te kriterije. Gre namreč za kriterije, ki so zapisani v zakonu, ki ureja sorodno pravno področje tujcev (soroden postopek vračanja oziroma odstranitve tujca iz države). Iz tega razloga zgolj to, da kriteriji niso zapisani v zakonu, ki ureja odločanje o mednarodni zaščiti, ne zmanjšuje splošne obveznosti in predvidljivosti njihove uporabe, niti zahtevane kvalitete o objektivnosti teh kriterijev. S tem v zvezi sodišče pripominja še to, da tudi po izdaji sodbe Sodišča EU v zadevi Al Chador tako Vrhovno sodišče RS (npr. X Ips 7/2017) kot tudi Upravno sodišče RS (npr. sodba in sklep I U 1080/2017, I U 2382/2017, I U 2743/2017, I U 2373/2017, I U 403/2018, I U 188/2019) v svoji prevladujoči praksi nista našli razlogov za spremembo stališč, ki izhajajo iz sodbe Vrhovnega sodišča RS št. I Up 26/2016. Po mnenju sodišča ta sodba Vrhovnega sodišča RS ni v nasprotju s citirano sodbo Sodišča EU kot se to navaja v tožbi. Vrhovno sodišče z navedeno sodbo ni nadomestilo obveznosti zakonodajalca, kot je to navedeno v tožbi, saj je zakonodajalec opredelil nevarnost pobega v Zakonu o tujcih. Po mnenju Vrhovnega sodišča RS pa se Zakon o tujcih lahko uporablja pri opredelitvi pojma "nevarnosti pobega". Objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca, torej so določena v splošno zavezujoči določbi, konkretno v Zakonu o tujcih. Glede uporabe kriterijev za oceno begosumnosti iz 68. člena ZTuj-2 sodišče sicer meni, da zgolj nedovoljen vstop v Republiko Slovenijo še ne kaže na begosumnost prosilca in da tudi zgolj to, da tujec nima možnosti bivanja v Sloveniji prav tako sam po sebi še ne bi kazalo na begosumnost (prosilec za azil ima v vsakem primeru možnosti bivanja v Azilnem domu), pač pa po mnenju sodišča lahko nesodelovanje v postopku, bodisi v Republiki Sloveniji bodisi v drugi državi kaže na begosumnost prosilca in ta razlog za begosumnost je podan prav v konkretnem primeru, saj je tožnik že štirikrat prosil za mednarodno zaščito v drugih državah članicah EU in v še nobeni ni počakal do konca postopka. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da iz sodbe Sodišča EU C 528/15 ne izhaja, da bi to sodišče menilo, da je kriterij "nesodelovanja v postopku" premalo natančen in predvidljiv, saj se sodišče v tem primeru s tem pojmom izrecno ni ukvarjalo.

13. V zvezi s tožbeno navedbo, da je tožnik na osebnem razgovoru pojasnil, da je v Republiko Slovenijo prišel z namenom, da bi tukaj zaprosil za azil, sodišče ugotavlja, da ta izjava sicer res govori v prid temu, da Slovenije ne bo zapustil, vendar pa številne druge okoliščine kažejo na izrazito begosumnost in sicer to, da je prvič prosil za azil na Nizozemskem in ni počakal na odločitev, da je potem zaprosil za azil v Nemčiji in prav tako ni počakal na odločitev, da je potem ponovno zaprosil za azil na Nizozemskem in zopet ni počakal na odločitev in da je nato zaprosil za azil še v Švici in tudi ni počakal na odločitev. To pa je toliko drugih okoliščin, da ne morejo odtehtati tega, da je tožnik rekel, da je v Slovenijo prišel z namenom, da bi tukaj zaprosil za azil. Tožena stranka je glede na preteklo ravnanje tožnika po mnenju sodišča utemeljeno sklepala, da tudi v Sloveniji ne bi počakal, da se odloči o njegovi prošnji oziroma o tem, katera država bo njegovo prošnjo reševala.

14. V tožbi je tudi navedeno, da to, da je dvakrat zaprosil za azil na Nizozemskem ter v Nemčiji in Švici ter nato ni počakal na zaključek postopka, ne drži oziroma da tožena stranka pri presoji izpolnitve tega pogoja ni upoštevala vseh dejstev, ki jih je tožnik podal v zvezi s tem. V zvezi s to tožbeno navedbo sodišče ugotavlja, da to, da je v teh državah zaprosil za azil, drži, saj to izhaja iz podatkov EURODAC. Glede razlogov, zaradi katerih je te države zapuščal in ni počakal na rešitev svoje prošnje, pa sodišče ugotavlja, da ni podal nobenih opravičljivih razlogov, zakaj ni počakal na rešitev svojih prošenj. Tožnik je navedel več razlogov, zaradi katerih je zapustil Nizozemsko, in sicer kot je povedal, je prvič odšel zgolj na obisk k prijatelju v Nemčijo (oddaljenost med krajema je bila majhna) in ni pričakoval, da ga bodo iz sistema prosilcev kar izbrisali. To je ugotovil šele, ko se je vrnil na Nizozemsko (v Nemčiji je bil medtem prijet s strani policije) in želel na bankomatu dvigniti znesek denarja, ki so ga prosilci tedensko prejemali. Tudi če bi sodišče temu sledilo, pa prav gotovo niso sprejemljivi razlogi, zakaj je drugič zapustil Nizozemsko. Navedel je, da so tam z njimi ravnali grdo, nakazani tedenski denarni zneski niso zadoščali za kritje vseh potreb (ni imel za hrano, pijačo, cigarete), kraj, kjer so bili nastanjeni, je bil majhen in „od rok“, zunaj je bilo mraz, zdravniška oskrba pa mogoča le, v kolikor nisi zamujal, in da v petih mesecih o njegovi prošnji še ni bilo odločeno. Sodišče sodi, da razlogi, ki jih je navedel tožnik, niso utemeljeni. Nedvomno je bil vsaj po podaji druge prošnje (kot je povedal zaslišan tudi sam) seznanjen, da države ne sme zapustiti in mora na odločitev počakati. Razlogi, ki jih je navedel (s tem, da je dostop do zdravniške oskrbe imel, prav tako so bili nastanitveni prostori ogrevani), niso taki, da bi moral zapustiti Nizozemsko. Glede zapustitve ostalih držav, Švice ter Nemčije, pred zaključkom postopka, sodišče težko sodi, saj je tožnik vseskozi zatrjeval, da prošnje (nasprotno od podatkov EURODAC-a) tam ni podal. Nedvomno pa kakšnih sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema v teh državah ni. Sam je povedal, da je te države zapustil takoj po nastanitvi v centru za tujce, kar ob vsem naveden vodi v zaključek, da njegovi razlogi niso utemeljeni in opravičljivi.

15. Pač pa se sodišče strinja s tožbeno navedbo o tem, da če je tožnik prečkal določene države, pa tam ni zaprosil za azil, da v tem primeru res ni mogoče govoriti o nesodelovanju z organi in da iz tega razloga begosumnost ne bi bila podana, saj če nekdo zgolj v neki državi ne zaprosi za azil, potem mu tudi ni mogoče očitati, da ni počakal na rešitev svoje prošnje. Vendar pa gre v konkretnem primeru za to, da tožnik je vlagal prošnje za azil v določenih državah in ni počakal, da bi se postopki zaključili. Res je, da tožniku ni mogoče očitati nesodelovanja s slovenskimi organi, vendar pa ni sodeloval z organi drugih držav, v katerih je zaprosil za azil. 16. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da obstaja domnevni neobstoj podlage za pridržanje na območje azilnega doma, saj ZMZ-1 v 84. členu izrecno predvideva poleg omejitve gibanja na prostore Centra za tujce tudi omejitev gibanja zgolj na določeno območje, to je na območje Azilnega doma. V konkretnem primeru ne gre zgolj za to, da tožena stranka v Azilnem domu nima takega načina varovanja, da ne bi mogel Azilnega doma zapustiti prosilec, ki ga želi zapustiti. Tudi če bi obstajale milejše oblike od izvajanja ukrepa pridržanja v prostoru, bi v konkretnem primeru še vedno obstajali razlogi za strožjo obliko omejitve gibanja, saj je tožnik vložil prošnje v več državah in nikjer ni počakal, da bi bilo o njegovih prošnjah odločeno. Iz navedenega razloga tudi ni mogoče ugoditi taki začasni odredbi, kjer bi bil izrečeni ukrep nadomeščen z milejšim.

17. Glede tožbenih očitkov o tem, da je tožniku z načinom izvrševanja sklepa o pridržanju odvzeta osebna svoboda, pa sodišče pojasnjuje, da je to sicer res, da gre v primeru pridržanja v Centru za tujce za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza ukrepu odvzema prostosti v smislu 28. člena Dublinske uredbe III, vendar je Vrhovno sodišče RS v sodbi št. Up 26/2016 zavzelo stališče, da je tožena stranka v postopku predaje oseb odgovorni državi članici upravičena izreči tudi ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Torej je tudi po stališču Vrhovnega sodišča RS lahko poseg v osebno svobodo utemeljen in ima podlago v predpisih. Sodišče sicer sprejema tožbene trditve, da so v Centru za tujce določene omejitve, vendar pa je v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS dopusten poseg v osebno svobodo pod pogoji, ki jih določa Dublinska uredba III. V obravnavanem primeru ne more niti mimo tega, da je tožnik sam povedal, da se tam počuti dobro in ne utesnjenega. V konkretnem primeru je bil ukrep omejitve gibanja na področje Centra za tujce nujen, saj je tožena stranka pojasnila, da omejitve gibanja v Azilnem domu ni možno učinkovito izvajati, za dosego zasledovanega cilja je navedeni ukrep tudi primeren, tožena stranka pa je v zadostni meri obrazložila, zakaj obstaja znatna nevarnost pobega in zakaj ni možno istega cilja doseči z drugimi sredstvi, kar še zlasti izhaja iz tega, da je tožnik vlagal prošnje v več drugih državah in ni počakal na rešitev njegovih prošenj, ampak jih je zapuščal. 18. Ker je glede na navedeno odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

19. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Glede na določbo 71. člena ZMZ-1 in 73. člena ZUS-1 namreč pritožba zoper to sodbo ni dovoljena, kar pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, torej tožnik nima več pravnega interesa za zahtevo za zadržanje izvršitve sklepa, ki je časovno vezano le na čas do pravnomočne sodne odločbe.