Jedro

Predmetni stroj tako sam po sebi ni nevaren, pa čeprav zaradi konstrukcije stroja ni mogoče posebej zavarovati mesta, kjer konjiček prevzame navijalni drog, saj gibanje konjička ne posega v delovno območje natikanja stročnic na drog oziroma na mesto odloženega droga, kot je to pojasnil sodni izvedenec za varstvo pri delu. S takšnim načinom dela je zavarovanec toženke dopuščal, da so delavke prekinile normalno delovanje stroja in z rokami segale v nevarno območje delovanja stroja. Res je, da takšen način dela ni bil zahtevan, hkrati pa ni bil prepovedan, čeprav je bil zavarovanec toženke z njim seznanjen in ga je dopuščal, zato bi se mogel in moral zavedati tudi nevarnosti, ki jih takšen način dela prinaša. Nezgoda bi se tako lahko preprečila z upoštevanjem navodil za varno delo, to je s prijemom droga v varnem in predvidenem območju droga.

Izrek

I. Pritožbi obeh pravdnih strank se zavrneta in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po temelju utemeljen v obsegu 80%.

2. Zoper citirano vmesno sodbo sodišča prve stopnje se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) vmesno sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi ter izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po temelju v celoti ugodi.

Bistvo pritožbene graje je, da trenutna nepazljivost tožnice ne more ustvariti njene sokrivde za nastanek škode, saj ta nepazljivost glede na težavnost dela in njegovo dolgotrajnost obravnavanega dne ni bila odvrnljiva. V nadaljevanju pritožba graja napačna zaključka sodišča prve stopnje, da je zavarovanec tožene stranke (v nadaljevanju: toženke) poskrbel za primerno usposabljanje za delo in uveljavitev pravil varnega dela na obravnavanem stroju. Tožnici tako ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju s pravili varnega dela na obravnavanem stroju. V kolikor je namreč zavarovanec toženke dopuščal, da delavki ob koncu matičnega zvitka navijalni drog pridržita, bi jima glede na izkazano znatno povečano nevarnost v tem trenutku, bil dolžan dati jasna navodila, kako naj to varno storita.

4. Toženka na pritožbo tožnice ni odgovorila.

5. Toženka vmesno sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi ter izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek po temelju v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano vmesno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožnico.

Bistvo pritožbene graje je, da je za nezgodo kriva tožnica sama, ker je kršila navodila za varno delo, saj je navijalni drog prijela na območju, kjer lahko pride do stisnitve med konjičkom in odlagališčem droga, torej v t.i. nevarnem območju. Glede načina dela, ko se matični zvitek približuje koncu, pritožba poudarja, da takšen način dela, kot ga je kritičnega dne opravljala tožnica, ni bil potreben ali zahtevan, ni pa bil prepovedan, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Opisan način dela tako ni bil vzrok za nastanek poškodbe, kar je potrdil tudi izvedenec s tem, ko je zapisal, da je postopek dela v skladu z navodili in pravili za varno delo na tem stroju. Do nezgode je prišlo torej samo zato, ker je tožnica kršila navodila za varno delo ter ravnala v nasprotju z usposabljanji ter ni upoštevala pisnih in slikovnih opozoril, zato zavarovanec toženke ne more biti objektivno ali subjektivno odgovoren za nezgodo. V zvezi z objektivno odgovornostjo zavarovanca toženke pritožba še dodaja, da predmetni previjalni stroj Perini 702G ni nevarna stvar, saj delo z njim, ob spoštovanju varnostnih predpisov, ni nevarno, nevarna območja na stroju pa so jasno in nedvoumno opredeljena. Ob tem pritožba še izpostavlja, da je ustaljeno stališče sodne prakse, da v primerih, ko stvar postane nevarna šele zaradi nepravilnega načina uporabe, ni podlage za uporabo pravil o objektivni odgovornosti. Za obstoj objektivne odgovornosti mora namreč biti škodni dogodek v vzročni zvezi z lastnostjo stvari in ne sme biti zakrivljen s strani oškodovanca ali koga tretjega. V danem primeru pa je razlog za nastalo škodo tožnici ravno napačna uporaba stvari. V zvezi z subjektivno odgovornostjo zavarovanca toženke pritožba izpostavlja, da so nevarna območja stroja jasno opredeljena z navodili za varno delo in tekstovnimi ter slikovnimi opozorili na stroju, nanje pa je bila tožnica opozorjena tudi na usposabljanjih, zato bi se morala zavedati, da previjalnega droga ne sme držati čisto na koncu. Nazadnje pritožba graja še ugotovljen soprispevek tožnice k nastali škodi in meni, da mora le-ta znašati vsaj 50%.

6. Tožnica se v odgovoru na pritožbo toženke zavzema za zavrnitev le-te kot neutemeljene, vse s stroškovno posledico za toženko.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevnih ali s pritožbama zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, v zvezi z objektivno odškodninsko odgovornostjo zavarovanca toženke pa zmotno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

9. Pregled zadeve pokaže, da je pritožbeno nesporno, da je do poškodbe tožnice z dne 28. 8. 2014 prišlo na strojni liniji L9, in sicer na previjalnem stroju Perini 702G ter med izdelavo "maxi" programa, ko je tožnica skupaj s sodelavko K. N. ob zaključku matičnega zvitka navijalni drog pridržala oziroma potegnila nazaj tako, da ga konjiček ni prevzel in da se je lahko namesto navijalnega droga s stročnicami vstavila cela "slepa" stročnica, kar je omogočalo t.i. "šparanje odpadka". Do poškodbe je prišlo tako, da je premikajoči konjiček ujel levo roko tožnice in ji stisnil ter hudo poškodoval kazalec leve roke. Prav tako je pritožbeno nesporno, da takšen način dela ni bil ne zapovedan, ne prepovedan in da ga je zavarovanka toženke dopuščala.

O pritožbi toženke:

10. Obravnavana pritožba uvodoma utemeljeno graja, da v danem primeru ni podane objektivne odškodninske odgovornosti zavarovanke toženke, saj predmetnega previjalnega stroja Perini 702G ni mogoče šteti za nevarno stvar, dela z njim pa ne za nevarno dejavnost, kot to materialnopravno zmotno meni sodišče prve stopnje. Stališče slednjega, da za predmetni stroj ne velja sicer ustaljeno stališče sodne prakse, da niso nevarne stvari tiste, ki take postanejo šele z nepravilno uporabo (oziroma v konkretnem primeru nepredvideno uporabo), je namreč napačno.

11. Res je sicer, da navedeni stroj poganja električna oziroma motorna sila, da deluje z relativno veliko hitrostjo in avtomatsko ter da mu je treba streči (namestitev matičnega zvitka in previjalnega droga s stročnicami), ne drži pa, da upravljalec tega stroja ne more imeti pod nadzorom oziroma da ga ne more hipoma ustaviti in tako preprečiti vseh razsežnosti njegovega delovanja ter s tem preprečiti nesreče. Izvedeni dokazni postopek (sliki pod prilogo spisa C1 in C2) je namreč nedvomno pokazal, da ima stroj osrednjo komandno ploščo s stikali, ki omogočajo hipno ustavitev delovanja stroja s pritiskom na gumb, ki je enako dostopen tako strojevodji kot njeni pomočnici, ki sami zaženeta delovanje stroja, kot sta to izpovedali priči M. Š. ("pomočnica ima gumb za vklop in sama uravnava, kdaj se bo konjiček dvignil") oziroma L. V. ("nato previjalka stisne gumb, da se stroj vklopi") in kot izhaja iz obrazložitve sodišča prve stopnje (23. točka obrazložitve).

12. Glede na navedeno in nesporno dejstvo, da je zavarovanec toženke predmetni stroj uporabljal že vse od leta 2002 naprej, na njem pa z izjemo obravnavane, ni izkazanih nobenih drugih delovnih nezgod, sodišče druge stopnje zaključuje, da iz previjalnega stroja oziroma konkretne dejavnosti ne izhaja "škodna nevarnost, ki je večja od običajne tudi ob spoštovanju varnostnih predpisov", kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Predmetni stroj tako sam po sebi ni nevaren, pa čeprav zaradi konstrukcije stroja ni mogoče posebej zavarovati mesta, kjer konjiček prevzame navijalni drog, saj gibanje konjička ne posega v delovno območje natikanja stročnic na drog oziroma na mesto odloženega droga, kot je to pojasnil sodni izvedenec za varstvo pri delu D. L. (v nadaljevanju: izvedenec). Prav tako predmetni stroj po nevarnosti ni primerljiv s stroji, ki jih v okviru sklicevanja na sodno prakso navaja sodišče prve stopnje (nakladalnik z bagersko roko, aglomerator za mletje plastike, večvretenski stroj za mešanje disperzije, kovaško valjarski stroj, itd.), ki ob tem sicer pravilno pojasni, da je sodna praksa v preteklosti pogosto s (pre)široko razlago standarda nevarne stvari vpeljevala objektivno odgovornost v korist oškodovanca, nato pa je v preteklih letih precej omilila kvalifikacijo stvari kot nevarne in sedaj upošteva izhodišča instituta, to je povečano nevarnost oziroma nevarnost, ki je človek ne more obvladovati, za kar pa v danem primeru ne gre.

13. Ima pa sodišče prve stopnje prav, da je podana subjektivna odškodninska odgovornost zavarovanca toženke, ki je dopuščal uporabo previjalnega stroja na način, za katerega ta ni bil predviden. Nesporno namreč je, da je zavarovanec toženke svoje delavce teoretično izobrazil (testni list teoretičnega preizkusa znanja varnosti in zdravja pri delu, priloga spisa B4) in praktično usposobil (izvedba praktičnega usposabljanja na delovnem mestu - priloga spisa B3, izobraževanje s strani nadrejenih in sodelavcev) le za redno delovanje stroja Perini 702G, torej za namestitev previjalnega droga na odložno mesto, kjer ga je nato po ukazu delavke avtomatsko prevzel konjiček, ne pa tudi za pridržanje oziroma odmik tega droga vstran od odložišča (vložišča), kar je povzročilo zastoj stroja, da se je lahko nato namestila "slepa" stročnica na katero se je navil preostanek papirja (izmet). S takšnim načinom dela je zavarovanec toženke dopuščal, da so delavke prekinile normalno delovanje stroja in z rokami segale v nevarno območje delovanja stroja. Res je, da takšen način dela ni bil zahtevan, hkrati pa ni bil prepovedan, čeprav je bil zavarovanec toženke z njim seznanjen in ga je dopuščal, zato bi se mogel in moral zavedati tudi nevarnosti, ki jih takšen način dela prinaša. 14. Zavarovanec toženke je tako ravnal malomarno, ko je zaradi svojega ekonomskega interesa (hitrost dela, manjši odpad papirja) dopuščal nepravilno uporabo stroja, pri tem pa delavcev ni izrecno opozoril na nevarnosti, ki jim pri tem pretijo oziroma jim ni dal jasnih navodil, kako naj ob tem ravnajo. Tožnica je namreč prepričljivo izpovedala, da je sodelavka K. N. ni posebej opozorila, da jo lahko konjiček prime, kar je potrdila tudi imenovana priča, ki je dodala, da niti ni vedela, da lahko tam konjiček ujame prst. 15. Takšen način dela tudi ni predviden v navodilih za delo z linijo izdelkov maxi toaletnih rolic in brisač (L1 - MAXI Paloma) št. TP-N-K-602 (priloga spisa B8) oziroma v navodilih za varno delo na previjalcu Perini 702G št. TP-S-V-K45 (priloga spisa B5), zato na stroju tudi ni moglo biti ustreznih oznak, ki bi opozarjale na predmetno nevarnost. Nalepka z opozorilom "ne segaj z roko v nevarno območje" se je tako nanašala le na redno delovanje stroja, ne pa tudi na opisan način dela. Nalepka, ki detajlno opozarja na nevarnost stisnjenja ter natančno slikovno označuje nevarna območja stroja (prva nalepka z desne na sliki pod prilogo spisa C3) je bila dodana šele po nezgodi, ko je zavarovanec toženke z dopolnitvijo navodil tudi prepovedal takšen način dela.

16. Tožnica pri tem ni ravnal samovoljno in v nasprotju z navodili zavarovanca toženke, temveč je bil zavarovanec toženke tisti, ki bi moral glede na dejstvo, da je dal navodila za varno delo, poskrbeti, da bi se navodila tudi spoštovala, ne pa da je dopuščal neupoštevanje navodil, zaradi lastnega ekonomskega interesa, zato je pritožbeni ugovor toženke o večjem soprispevku tožnice k nastali delovni nezgodi, po mnenju sodišča druge stopnje neutemeljen.

17. Vsled navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno, saj drugačen materialnopravni zaključek sodišča druge stopnje ni vplival na pravilnost izpodbijane sodbe (5. alineja 358. člena ZPP).

18. Toženka je s pritožbo deloma uspela, kar pa ni vplivalo na njen končni uspeh v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

19. Navedbe tožnice v odgovoru na pritožbo toženke niso prispevale k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato je slednja dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

O pritožbi tožnice:

20. Sodišče prve stopnje ima prav, da je tožnica soprispevala k nastanku škode s tem, ko je v trenutku nepazljivosti kršila pravila varnega dela na stroju, o katerih je bila poučena preko skupinskega in individualnega usposabljanja. Tožnica je namreč na predmetnem stroju v letih od 2011 dalje delala že večkrat (3-4x) in je tako vedela, da mora navijalni drog, ne glede na to katero fazo delo opravlja (ali gre za delo ob koncu matičnega zvitka ali delo pred tem), prijeti za PVC nastavkom, torej da ga mora prijeti na stročnicah, kar je tudi življenjsko izkustveno logično. Vsak povprečno skrben človek bi se namreč moral zavedati dejstva, da je prijemanje droga v območju delovanja konjička nevarno in lahko vodi do poškodbe. Izpovedba tožnice, da ji je bilo naročeno, da mora drog prijeti na koncu, je tako ostala osamljena in dokazno nepodprta, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

21. Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da je tudi izvedenec pojasnil, da je navijalni drog preverjeno mogoče držati na varnem območju, saj je dolg 273 cm, pri čemer je dolžina nevarnega območja na vsaki strani droga le nekaj centimetrov, tako da je dolžina varnega območja za prijem droga ustrezna in zadostna. S tem, ko je torej tožnica držala PVC nastavek na drogu je z roko posegla v nevarno območje stroja na koncu droga, ki je tudi v navodilih za varno delo na Previjalcu Perini 702G označeno kot nevarno območje, pa čeprav v teh navodilih ni podrobnejših napotkov v zvezi s prijemanjem in odlaganjem droga. Tožnica je namreč sama izpovedala, da je navedena navodila prebrala, na samem stroju pa se je tudi nahajala nalepka z opozorilom "Ne segaj z roko v nevarno območje" (fotografija pod prilogo spisa C3), zato dejstvo, da so se ta navodila nahajala pri vodji in ne na stroju, ni odločilno. O pravilnem rokovanju z drogom pa je bila tožnica podučena pri praktičnem usposabljanju, kot to skladno potrdile priče D. S., B. Č., K. N., E. K., M. Š. in L. V. 22. Nezgoda bi se tako lahko preprečila z upoštevanjem navodil za varno delo, to je s prijemom droga v varnem in predvidenem območju droga, zato se sodišče druge stopnje pridružuje pravilnim materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da je k nastanku poškodbe soprispevala tudi tožnica, pri čemer njen soprispevek znaša 20%.

23. Sprejetega stališča ne more spremeniti niti dejstvo, da je do poškodbe prišlo po 6 urah dela, ki zahteva relativno hud telesni napor delavk (drog, ki tehta 4,7 kg se namreč na višino 1,5 m v delovni izmeni dvigne tudi po 500 krat), saj se zaradi varnosti dela od vsakega delavca zahteva, da delo zbrano in pazljivo opravlja celoto delovno izmeno.

24. Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

25. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).