Jedro

Ker sta se tožnici s toženčevim prevzemom kmetije v zapuščinskem postopku strinjali, kljub vednosti v oddajanju kmetije v zakup, pravnomočnega sklepa o dedovanju ne moreta obiti z vloženo dediščinsko tožbo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da pripada tožnicama kot zakonitima dedinjama po dne 21.12.1980 umrli J. P. zakoniti dedni delež, in to vsaki 1/3 zapuščine - nepremičnin vl. št. 302 k.o..., ker je toženec prevzeto in podedovano zaščiteno kmetijo po dedovanju v zapuščinski zadevi D 28/81, v celoti oddal v zakup. Nadalje je zavrnilo tudi zahtevo za izplačilo njunega zakonitega dednega deleža, to je vsaki 1/3 vrednosti nepremičnin vl. št. 302 k.o..., po stanju na dan smrti pokojne J. P. dne 21.12.1980 ter po vrednosti na dan cenitve sodnega izvedenca z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva cenitve dalje. Navedlo je, da je bila tožba vložena šele 13 let po smrti zapustnice ter je zato ugovor zastaranja utemeljen, saj pravica zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič nasproti poštenemu posestniku zastara najpozneje v desetih letih od zapustnikove smrti (141. členu Zakona o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/76 in 23/78 - ZD). Sodišče ni sledilo izpovedbam prič M. P. in F. M., da je bil sklenjen dogovor o prodaji, saj je njuno izpovedbo ocenilo kot pristransko. Da bi bil dogovor sklenjen, ne izhaja iz sklepa o dedovanju, kot tudi ne iz zapisnika o zapuščinski obravnavi, saj zapis, da se v primeru prodaje kupnina deli med vse tri dediče po enakih delih, ne izkazuje obveznosti toženca, da kmetijo proda.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnic zavrnilo. Tožnici sta vložili dediščinsko tožbo, trditvena podlaga in ugotovljena dejstva pa tako postavljenega zahtevka ne utemeljujejo. Vprašanje dedičev in obravnavanja zapuščine ima po pravnomočnosti sklepa o dedovanju za stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, učinek razsojene stvari. Tožnici nadalje nista postavili trditve o kakšnem razlogu iz osmega poglavja drugega dela ZD, v zapuščinskem postopku pa tudi nista uveljavljali izplačila nujnega deleža. Ker ZDKZ, veljaven v času izdaje sklepa o dedovanju, plačilne obveznosti ni vezal na zakup, temveč le na prodajo, tudi zahtevek po 19. členu Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev - kmetij (ZDKZ, Uradni list SRS, št. 26/73) ni utemeljen.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje vlagata revizijo tožnici zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Navajata, da sta zahtevek res določili v višini 1/3 zapuščine, vendar ta ne izhaja iz zahteve po zapuščini, ampak iz ustnega dogovora med strankami. Zahtevek je obligacijskopravne narave in bi moral biti kot tak obravnavan. Navedbe iz zapisnika z zapuščinske obravnave jasno kažejo na voljo dedičev, to pa potrjujejo tudi druga dejstva (delitev denarja na hranilnih knjižicah po enakih delih, izplačilo škode, delitev stroškov za ureditev groba, enako je veljalo za dolgove). Dogovor se je izvrševal in potrjeval s konkludentnimi dejanji, obstoj dogovora pa so potrdile tudi priče. Sodišče bi o zastaranju terjatve lahko odločilo že ob preizkusu tožbe. Izpovedbi prič M. in P. so potrdile druge priče in listinski dokazi. Kljub temu ju je sodišče označilo kot pristranska, ker sta zakonca tožnic, kar pa ni zadosten razlog. Ključna priča J. K., ki bi potrdil, da so potekali dogovori o prodaji s KK P., v sodbi ni omenjena. Njegovo izpovedbo je potrdila priča A. D., B. P. pa sodišče niti ni zaslišalo. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ni verjelo ostalim pričam oziroma jih ni niti omenilo. To, da tožnici 13 let nista storili ničesar, dokazuje, da ju je toženec zavajal z obljubo, da bo nepremičnino prodal. Ugovor zastaranja je zato neupošteven.

Zastaranje pa tudi ni teklo od dogovora, ampak od tedaj, ko je toženec povedal, da kmetije ne namerava prodati. Priglašata stroške.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP/99 - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

Revidentki sicer uveljavljata revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar ga podrobneje ne obrazložita. Kot zatrjevano postopkovno kršitev pa je, glede na vsebino, mogoče šteti revizijsko navedbo o odločanju o ugovoru zastaranja šele po izvedenem dokaznem postopku. Takšna kršitev ni podana, saj o ugovoru zastaranja sodišče ne odloča ob predhodnem preizkusu tožbe, temveč ob meritornem obravnavanju tožbenega zahtevka. Tudi če bi bila kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP pred sodiščem prve stopnje v resnici podana, pa je v reviziji ne bi bilo mogoče uveljavljati (370. člen ZPP). Bistvene kršitve določb postopka pa sodišče prve stopnje tudi ni storilo s tem, ko ni zaslišalo vseh predlaganih prič oziroma jih v obrazložitvi ni omenilo. Dogovori o prodaji nepremičnine KK P. ne predstavljajo odločilnega dejstva v tej zadevi, zato njihovo zaslišanje ni bilo nujno. Z navedbami o tem, da so izpovedbo prič F. M. in I. P., ki ju je sodišče ocenilo kot pristranska, potrdile tudi druge priče in listinski dokazi, pa revidentki izpodbijata dokazno oceno, torej pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Sodišči pa sta tudi materialno pravo pravilno uporabili. V postopku pred prvostopenjskim sodiščem je bilo ugotovljeno, da je bil toženec v zapuščinskem postopku s pravnomočnim sklepom o dedovanju Temeljnega sodišča v Mariboru, Enotes v Slovenski Bistrici z dne 13.2.1981, opr. št. D 28/81, razglašen za dediča nepremičnine, to je zaščitene kmetije, po pokojni materi J. P. Tožnici sta v zapuščinskem postopku sodelovali, saj je bil toženec z njunim soglasjem izbran za prevzemnika kmetije. Oddajanje kmetije v zakup je trajalo že za življenja zapustnice, za kar sta tožnici vedeli. Toženec je s takim načinom upravljanja kmetije nadaljeval. Tožnici pa, ki sta v zapuščinskem postopku sodelovali, sedaj na podlagi trditev o "zmoti", ne moreta uspešno uveljavljati dedne pravice v pravdi. Ker sta se s toženčevim prevzemom kmetije strinjali, pravnomočnega sklepa o dedovanju ne moreta obiti z vloženo dediščinsko tožbo. Glede na tako materialnopravno izhodišče, vprašanje zastaranja dediščinske tožbe po 141. členu ZD v tej zadevi niti ne pride v poštev. Tožbenega zahtevka pa tudi ne moreta uspešno uveljavljati na podlagi 19. člena ZDKZ. Zakon, veljaven v času izdaje sklepa o dedovanju, doplačila razlike do zakonitega deleža za primer oddaje kmetije v zakup ni določal, tožnici pa v zapuščinskem postopku tudi nista zahtevali nujnega deleža. Takšna ugotovitev je seveda narekovala zavrnitev tožbenega zahtevka.

Tožnici v reviziji navajata, da njun zahtevek ne izhaja iz zahteve po zapuščini, temveč iz dogovora med strankami, da toženec kmetijo proda. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da dogovora o prodaji kmetije tožnici nista dokazali. Zato predstavlja revizijsko vztrajanje, da je bila volja dedičev, da sklenejo tak dogovor, izpodbijanje dokazne ocene nižjih sodišč, kar v reviziji ni več mogoče. Ne glede na to pa revizijsko sodišče ugotavlja, da sta tožnici s tožbenim predlogom zahtevali ugotovitev, da jima pripadata zakonita dedna deleža po materi J. P. in njuno izplačilo. Iz navedenega je razvidno, da glede na zatrjevani tožbeni temelj, tožnici tudi nista uveljavljali ustreznega tožbenega predloga. To pa nadalje potrjuje tudi opredelitev v tožbenem predlogu, da je toženec zakonita dedna deleža dolžan izplačati po stanju na dan smrti zapustnice ter po vrednosti na dan cenitve sodnega izvedenca, torej ne pa glede na vrednost, doseženo pri prodaji nepremičnine. Ker tožnici nista postavili ustreznega tožbenega predloga, s tožbenim zahtevkom na temelju sklenjenega dogovora o prodaji nista mogli uspeti. Njuna nadaljnja revizijska izvajanja v tej smeri so torej neutemeljena.

Neutemeljeno revizijo je bilo zato treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta v zavrnilnem izreku odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).