Jedro

Tožena stranka je pripoznala tožbeni zahtevek, da je bilo med strankama na dan 31. 12. 2012 sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas na delovnem mestu vodja montaže in da zato delovno razmerje ni prenehalo z dnem 31. 12. 2012, ko ga je tožena stranka odjavila iz socialnih zavarovanj, ampak je delovno razmerje prenehalo na dan izdaje te sodbe (25. 3. 2013). S tem je tožena stranka dejansko pristala na uporabo instituta sodne razveze pogodbe iz 1. odstavka 118. člena ZDR, ki je hkrati temelj za prisojo odškodnine iz istega odstavka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v V. točki izreka delno spremeni tako, da se stroški postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, znižajo na 692,35 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (III. točka izreka sodbe).

Tožena stranka je tožeči stranki dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 57,83 EUR v roku 8 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave, opr. št. Pd 60/2013 z dne 3. 12. 2013, ki ni pod pritožbo, odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati prikrajšanje pri plačah v obdobju od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2002 (pravilno: 2012) v neto znesku 1.644,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot navedeno v izreku, mu obračunati in plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine od skupnega prikrajšanja iz tega naslova od bruto osnove 2.512,69 EUR (I. točka izreka), ter mu plačati neto razliko v regresu za letni dopust za leto 2011 v višini 211,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2011 dalje (II. točka izreka). Z izpodbijano sodbo je nadalje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 11.196,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2013 dalje (III. točka izreka), medtem ko je zavrnilo razliko med vtoževanim zneskom odškodnine v višini 20.092,96 EUR ter prisojenim zneskom (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku stroške postopka v višini 1.528,05 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, svoje stroške postopka pa nosi sama (V. točka izreka).

Zoper odločitev o odškodnini (III. točka izreka) in odločitev o stroških (V. točka izreka) v navedeni sodbi se iz pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zavrne oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da sodišče v konkretnem sporu ni odločalo o zahtevku tožnika o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oz. o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, saj je tožena stranka ta del tožbenega zahtevka pripoznala. Dejansko stanje v konkretnem primeru ni identično tistemu iz judikata Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 240/2012, v katerem se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem upravičenosti tožnika do odškodnine po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih, temveč predstavlja stališče Vrhovnega sodišča RS do upoštevanja določil o sodni razvezi pogodbe v primeru zahtevka za transformacijo delovnega razmerja. Dikcija tožbenega zahtevka v konkretnem primeru nakazuje na to, da tožnik uveljavlja odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki jo je tožnik upravičen zahtevati na podlagi kolektivne pogodbe. Tak zahtevek pa je preuranjen oziroma ne predstavlja odškodnine, o kateri je odločilo sodišče. Tožnik namreč v tem sporu ni zahteval ugotovitve, da mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo, saj je zahteval sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka je v pritožbi izpostavila, da prisojena odškodnina presega vse do sedaj prisojene odškodnine za podobne primere, in navedla nekaj primerov iz sodne prakse. Sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo trditev in dokazov tožnika, ampak jih je v ključnih okoliščinah le povzelo iz sodne prakse, zato je dejansko stanje zmotno ugotovljeno in bi ob upoštevanju pravilnih okoliščin moralo zahtevku tožnika eventualno ugoditi v bistveno nižjem znesku. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ni upoštevalo navedb tožene stranke, da je tožnik opravljal montažna dela, kar ni specifična dejavnost, prav tako pa ni pojasnilo, kako je pri odmeri odškodnine upoštevalo posamezne okoliščine glede na kriterije, ki se presojajo skladno s sodno prakso.

Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških, saj bi sodišče moralo upoštevati delno pripoznavo tožbenega zahtevka in delni umik tožbe ob vsakokratni modifikaciji tožbenega zahtevka. Nepravilna je odločitev, da je tožnik uspel s pretežnim delom svojega zahtevka, saj je sodišče tožniku prisodilo le 11.196,07 EUR od vtoževanih 20.092,96 EUR.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je toženi stranki očital nezakonitost njegove odjave iz socialnega zavarovanja in onemogočanje nadaljevanja njegovega dela po pogodbi o zaposlitvi, čeprav je bilo njegovo delovno razmerje šteti kot sklenjeno za nedoločen čas. Ker zanj ni bila sprejemljiva reintegracija zaradi porušenega zaupanja do tožene stranke, je zahteval odškodnino po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih. Nepravilno je stališče, da bi moral tožnik najprej postaviti ugotovitveni zahtevek na nezakonitost prenehanja delovnega razmerja in šele nato zahtevati odškodnino, saj je imel tožnik podlago za dajatveni zahtevek. Tožnik v nadaljevanju odgovora na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine pravilno upoštevalo vse okoliščine. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na navedene primere iz sodne prakse, ker ne gre za primerljive okoliščine. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Sodišče ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 239. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev glede prisojene odškodnine zadostno obrazložilo. Pritožbeno sodišče pa pravilnost odločitve presoja v okviru preizkusa uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, le pri odločitvi o stroških postopka je deloma zmotno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev vsebinsko pravilna, nepravilna pa glede odločitve o stroških postopka.

V tem sporu je bilo s sodbo na podlagi pripoznave z dne 25. 3. 2013 že pravnomočno ugotovljeno, da je bilo med strankama na dan 31. 12. 2012 sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas na delovnem mestu vodja montaže in da je to delovno razmerje prenehalo na dan izdaje sodbe (25. 3. 2013). S to sodbo je bilo pravnomočno razsojeno tudi o tem, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati jubilejno nagrado v višini 460,00 EUR ter neto razliko v regresu za letni dopust za leto 2011 v višini 208,40 EUR ter regres za leto 2012 v višini 628,40 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot zahtevano. S sodbo na podlagi pripoznave z dne 3. 12. 2013, zoper katero ni pritožbe, je bilo pravnomočno razsojeno tudi o tem, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati prikrajšanje pri plačah v obdobju od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2002, mu obračunati in plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine od skupnega prikrajšanja iz tega naslova od bruto osnove ter mu plačati neto razliko v regresu za letni dopust za leto 2011 v višini 211,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot zahtevano. Glede na navedeno je bil predmet odločanja v obravnavanem sporu le še višina odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki jo tožnik zahteva namesto vrnitve nazaj na delo k toženi stranki. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o prisojeni odškodnini ustrezno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče v tem delu strinja z razlogi sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP dodaja: Zmotno je stališče tožene stranke, da sodišče v konkretnem primeru predhodno ni odločalo o nezakonitem prenehanju tožnikovega delovnega razmerja pri toženi stranki, zaradi česar ni podlage za prisojo odškodnine po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe; v nadaljevanju: ZDR). Tožnik je namreč zatrjeval, da je pri toženi stranki delal neprekinjeno od 1. 7. 2001 do 31. 12. 2012 na podlagi pogodb za določen čas, pri čemer razlogi za zaposlitev za določen čas niso obstajali, zaradi česar se šteje, da je bilo njegovo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas, tožena stranka pa ga je 31. 12. 2012 brez razloga odjavila iz socialnih zavarovanj. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da tako konkretno dejansko stanje ni podobno tistemu iz zadeve Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 240/2012 z dne 15. 4. 2013, saj je tudi v tem sporu prišlo do transformacije delovnega razmerja za določen čas v nedoločen čas. VS RS je zavzelo stališče, da ima nezakonita prekinitev delovnega razmerja delavcu, katerega pogodba o zaposlitvi za določen čas je na podlagi določb ZDR prešla v pogodbo za nedoločen čas, enake posledice kot delodajalčeva odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj v obeh primerih delovno razmerje delavcu preneha nezakonito. Navedlo je, da se v sporu o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, ker delodajalec ni upošteval transformacije delavčeve pogodbe o zaposlitvi iz določen čas v nedoločen čas, odpirajo enaka vprašanja kot v sporu o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jih mora sodišče rešiti ob upoštevanju določb 118. člena ZDR.

Tožena stranka je pripoznala tožbeni zahtevek, da je bilo med strankama na dan 31. 12. 2012 sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas na delovnem mestu vodja montaže in da zato delovno razmerje ni prenehalo z dnem 31. 12. 2012, ko ga je tožena stranka odjavila iz socialnih zavarovanj, ampak je delovno razmerje prenehalo na dan izdaje te sodbe (25. 3. 2013). S tem je tožena stranka dejansko pristala na uporabo instituta sodne razveze pogodbe iz 1. odstavka 118. člena ZDR, ki je hkrati temelj za prisojo odškodnine iz istega odstavka. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da tožnik dejansko uveljavlja odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, kakor jo predvidevajo nekatere kolektivne pogodbe. Iz tožnikove trditvene podlage je namreč jasno razvidno, da tožnik zahteva sodno razvezo pogodbe in posledično plačilo odškodnine namesto vrnitve na delo.

V konkretnem primeru zaradi pripoznave tožbenega zahtevka za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi torej sodišče ni presojalo, ali je nadaljevanje delovnega razmerja možno, zato je predmet presoje pritožbenega sodišča le višina prisojene odškodnine. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo primerno odškodnino, pri čemer je upoštevalo vse relevantne okoliščine (tožnikovo starost, izobrazbo, delovne izkušnje, znanja in zaposlitvene možnosti, socialne razmere tožnika ter tožnikovo trajanje zaposlitve pri toženi stranki). Sodišče je pravilno upoštevalo tudi dejstvo, da je tožnik sicer izučen mizar, a je v času zaposlitve pri toženi stranki (11 let in pol) opravljal zahtevna dela monterja, pri čemer se tožena stranka ukvarja z zaključnimi deli v gradbeništvu s posebno usmeritvijo na sanacijo površin v prehranski industriji, kakor je izpovedal direktor tožene stranke A.A.. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje v zvezi z višino prisojene odškodnine ter zaključuje, da je prisojena odškodnina v višini 10 povprečnih tožnikovih plač, primerna in primerljiva tudi s podobnimi primeri iz sodne prakse.

Sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo pri odmeri stroškov postopka. S sodbo na podlagi pripoznave z dne 25. 3. 2013 je bilo med drugim pravnomočno ugotovljeno, da je bilo med strankama na dan 31. 12. 2012 sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas na delovnem mestu vodja montaže in da je to delovno razmerje prenehalo na dan izdaje sodbe (25. 3. 2013), odločeno pa je bilo tudi o stroških postopka. V individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi se skladno z 2. odstavkom 24. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 in spremembe, v nadaljevanju: ZOdvT) vrednost spornega predmeta določi po znesku zadnjih šestih bruto dohodkov, ki so bili stranki izplačani pred nastankom nagrade, kar je sodišče v citirani sodbi na podlagi pripoznave ustrezno upoštevalo in na podlagi te vrednosti tožniku odmerilo stroške postopka. Višina odškodnine po 118. členu ZDR kot odmene za odpoved reintegraciji (ki je sestavni del tožbenega zahtevka o zakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi) pa se ne všteva v vrednost spornega predmeta. Stroški postopka glede prenehanja delovnega razmerja so bili tako odmerjeni že s sodbo z dne 25. 3. 2013, zato je sodišče prve stopnje pri vrednosti spornega predmeta v izpodbijani sodbi neutemeljeno upoštevalo tudi vrednost zahtevane odškodnine. S tem je zmotno uporabilo materialno pravo. Ker je pritožba v tem delu utemeljena, je bilo potrebno odločitev o stroških postopka v V. točki izreka sodbe na podlagi 5. alineje 358. člena ter 1. odstavka 351. člena ZPP spremeniti in stroške postopka znižati.

Kot vrednost spornega predmeta je treba upoštevati seštevek bruto prikrajšanja pri plačah v obdobju od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2012 (2.512,69 EUR), neto razliko v regresu za letni dopust za leto 2011 v višini 211,60 EUR (ta dva zneska je tožena stranka v celoti pripoznala), ter nadomestilo plač za čas od 1. 1. 2013 do 25. 3. 2013 v višini 3.132,77 EUR (ta del zahtevka je tožena stranka izpolnila. Vrednost spornega predmeta je 5.857,06 EUR. Ker je tožnik uspel s celotnim zahtevkom, mu pripada nagrada za postopek v višini 284,70 EUR, nagrada za narok v višini 262,80 EUR, materialni stroški v višini 20,00 EUR ter 22 % DDV. Stroški tožnika skupaj znašajo 692,35 EUR, ki mu jih mora povrniti tožena stranka v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

V ostalem delu je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP ob ugotovitvi, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in pritožbeni razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (III. točka izreka).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 165. člena in 154. člena ZPP. Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o odškodnini po 118. členu in zoper odločitev o stroških, zato vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku skladno z 20. členom in 2. odstavkom 24. člena ZOdvT znaša 7.849,64 EUR (in predstavlja seštevek vrednosti 6.321,59 EUR, ki je določena skladno z 2. odstavkom 24. člena ZOdvT, ter vrednosti spornih stroškov 1.528,05 EUR). Tožena stranka je s svojo pritožbo uspela v 10,6 %, zato ji je tožnik dolžan povrniti pritožbene stroške v takem obsegu. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo nagrado za pritožbo v višini 427,20 EUR (tar. št. 3210), materialne stroške v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002) ter DDV, kar skupaj znaša 545,58 EUR. Glede na 10,6 % uspeh je pritožbeno sodišče tožeči stranki prisodilo 57,83 EUR pritožbenih stroškov, ki ji jih mora povrniti tožnik. Slednji pa svoje stroške pritožbenega postopka krije sam, ker njegov odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).