Jedro

Ker niso izpolnjeni pogoji, ki jih za dopustitev revizije določa 367. člen ZPP, je Vrhovno sodišče toženčev predlog za dopustitev revizije zavrnilo.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju odločilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 4.446,80 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v znesku 12.646,77 EUR, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Odločilo je tudi, da je toženec dolžan povrniti tožnici njene pravdne stroške. Odločilo je o obstoju kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 245. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) kot o predhodnem vprašanju in njegov obstoj ugotovilo. Zato je v zvezi z ugovorom zastaranja uporabilo zastaralni rok iz prvega odstavka 377. člena Zakona o obligacijskih razmerjih in ugovor zastaranja zavrnilo. Zato je toženec dolžan povrniti tožnici škodo, ki je bila povzročena s kaznivim dejanjem, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil toženec. Predlaga dopustitev revizije zaradi odločitve o pomembnih pravnih vprašanjih: 1) Ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo glede bistvenega elementa kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 245. člena KZ, ki določa, da morajo biti stvari, torej denar, vrednosti papirji in druge premične stvari, storilcu zaupane v zvezi z delom pri opravljanju gospodarske dejavnosti, kar pomeni, da ima storilec na podlagi pooblastil, ki izhajajo iz ustreznih predpisov, splošnih aktov ali odločitev organov upravljanja, ali pa iz narave storilčevega dela in njegovih nalog, pravico razpolagati s temi stvarmi, glede na to, da je toženec za tožnico opravljal zgolj prevoz blaga in pravice razpolaganja s tem blagom ni imel? 2) Ali predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) odločitev sodišča, da je upoštevalo kot trditveno podlago in dokaze za utemeljitev tožbenega zahtevka dokaze, ki so bili kasneje kot nedopustni izločeni iz spisa, kar bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe? 3) Ali predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, neuporaba prvega odstavka 180. člena v zvezi s 105. členom in 286. členom ZPP, ki je bila v postopku zagrešena s tem, da tožnica ni navedla vseh dokazov določno do konca prvega naroka za glavno obravnavo in ni opredelila, kje se nahajajo, kasneje po prvem narok pa je navedla, da se nahajajo v drugem sodnem spisu, iz katerega so bili izločeni? V zvezi s prvim vprašanjem uveljavlja odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča in se sklicuje na sodbo I Ips 208/1998. Navaja, da sodišči nista ugotovili vseh znakov kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 245. KZ, saj nista ugotovili, da je imel toženec pravico razpolaganja z blagom, ki ga je prevažal. Toženec ni bil pooblaščen razpolagati z vsebino pošiljke, zato očitanega kaznivega dejanja ni mogel storiti. Pritožbeno sodišče se v zvezi s tem tudi ni opredelilo do pritožbenih navedb. Glede drugega vprašanja navaja, da sodna praksa Vrhovnega sodišča ne obstaja, odločitev o tem vprašanju pa je pomembna za zagotovitev pravne varnosti, saj gre za kršitev ustavnih pravic. Uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je nezakonito pridobljene dokaze izločilo šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo, pri tem pa je upoštevalo trditveno podlago, ki je povzemala te dokaze, meritorno odločitev pa je sprejela sodnica, ki se je s temi dokazi seznanila. Uveljavlja kršitev 22. člena Ustave RS. Glede tretjega vprašanja uveljavlja odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča in se sklicuje na sodbo III Ips 63/2005. Navaja, da je sodišče upoštevalo dokaze, ki jih je tožnica predložila več let po prvem naroku. Tožnica je s tožbo zatrjevala primanjkljaj na podlagi štirih bremepisov, zmanjšanih za en dobropis, ki nimajo narave verodostojne listine po 23. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju in bi jih sodišče moralo zavreči oziroma tožnico pozvati na popravo tožbe in dopolnitev. Tožnica je kot dokaze predlagala tudi veterinarska potrdila, kamionske inventure, dobavnice, popravljene prevoznice in ostalo dokumentacijo o prilaščenem mesu, vendar tega dokaznega predloga ni specificirala.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da glede vprašanj, izpostavljenih v toženčevem predlogu, niso podani pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP. Zato je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo (367.c člen ZPP).