Jedro

Obsojenec je po razglasitvi sodbe povedal, da tega sodišča ne priznava, da je sodišče poslušalo samo tožilca in njegovo bando ter dejal, da bo uresničil grožnjo, da bo na sodišče pripeljal varuha človekovih pravic, da bo videl, kakšne svinjarije delajo na sodišču. Takih obsojenčevih navedb pa si ni mogoče razlagati kot napoved pritožbe, kot jo določa 1. odstavek 362. člena ZKP.

Izrek

Zahteva obsojenih S.Š. in J.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sta obsojenca dolžna plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom - povprečnino, določeno vsakemu na 60.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljutomeru je s sodbo z dne 30.09.1999 obsojena S.Š. in J.S. spoznalo za kriva poskusa kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. v zvezi z 22. členom KZ. Po 50. členu KZ je obsojencema izreklo pogojni obsodbi, v katerih jima je po 1. odstavku 217. člena KZ določilo kazni, obsojenemu S.Š. tri mesece zapora, obsojenemu J.S. dva meseca zapora, ki ne bosta izrečeni, če obsojenca v preizkusni dobi dveh let ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Obsojencema je na podlagi 1. odstavka 95. člena ZKP naložilo v nerazdelno plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP v znesku 18.916,00 SIT ter plačilo povprečnine, odmerjene obsojenemu S.Š. na 60.000,00 SIT, obsojenemu J.S. pa na 40.000,00 SIT. Isto sodišče je s sklepom z dne 29.10.1999 pritožbo obeh obsojencev, vloženo zoper navedeno sodbo, zavrglo kot nedovoljeno. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 23.12.1999 pritožbo obsojenih S.Š. in J.S., vloženo zoper sklep o zavrženju, zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper to pravnomočno sodbo sta obsojena S.Š. in J.S. zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 371. členu ZKP vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Navajata, da sta pritožbo zoper sodbo napovedala ob razglasitvi sodbe, vendar pa, da je sodnik očitno izrabil njuno nepozornost in napovedi pritožbe ni zabeležil v zapisniku ter se na tak način izognil preizkusu utemeljenosti njegove odločitve pred drugostopenjskim sodiščem.

Vrhovnemu sodišču predlagata, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno odločbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Vrhovni državni tožilec A.R. na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP podaja mnenje, da zahteva za varstvo zakonitosti, ki sta jo vložila oba obsojenca, ni utemeljena. V odgovoru na zahtevo poudarja, da ni mogoče dvomiti v vsebino zapisnika o glavni obravnavi, iz katerega je razvidno, da sta bila oba obsojenca poučena o dolžnosti napovedi pritožbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V 1. odstavku 362. člena ZKP je predpisano, da po razglasitvi sodbe predsednik senata pouči stranke o pravici do pritožbe in dolžnosti predhodne napovedi pritožbe. Pouk se vnese v zapisnik o poteku glavne obravnave. Če upravičenec do pritožbe v zakonskem roku pritožbe ne napove, se po 2. odstavku 368. člena ZKP, razen če je bila obdolžencu izrečena zaporna kazen, šteje, da se je odpovedal pravici do pritožbe.

Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 30.09.1999 je razvidno, da je sodnik po razglasitvi sodbe poučil stranke, da se bo štelo, da so se odpovedali pravici do pritožbe, če v osmih dneh od razglasitve sodbe pritožbe ne bodo napovedali, pri čemer se je napačno skliceval na določbo 2. odstavka 439. člena namesto na 1. odstavek 368. člena ZKP. To pa na zakonitost izpodbijane pravnomočne odločbe ni vplivalo, saj je bil dani pouk vsebinsko pravilen.

Da bi pri razglasitvi sodbe obsojenca ne bila navzoča in bila tako seznanjena z vsebino sodbe, ki jima je bila izrečena ali da sodnik pravnega pouka ni podal, vložnika niti ne zatrjujeta. Navajata, da sta pritožbo zoper sodbo napovedala in da sodnik tega v zapisnik ni zabeležil. Iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je obsojeni S.Š. po razglasitvi sodbe povedal, da tega sodišča ne priznava, da je sodišče poslušalo samo tožilca in njegovo bando ter dejal, da bo uresničil grožnjo, da bo na sodišče pripeljal varuha človekovih pravic, da bo videl, kakšne svinjarije delajo na sodišču. Takih obsojenčevih navedb pa si ni mogoče razlagati kot napoved pritožbe, kot jo določa 1. odstavek 362. člena ZKP.

Da bi po razglasitvi sodbe obsojeni J.S. napovedal pritožbo ali storil karkoli, kar bi si bilo mogoče razlagati kot izraz njegove volje napovedati pritožbo, iz spisovnih podatkov prav tako ni razvidno.

V roku osmih dni po razglasitvi sodbe obsojenca pritožbe nista napovedala, zato sta sodišči ravnali prav, ko sta, sodišče prve stopnje pritožbo obeh obsojencev, vloženo že po tem roku, zavrglo kot nedovoljeno, sodišče druge stopnje pa, ko je pritožbo obsojencev zoper sklep o zavrženju zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojena S.Š. in J.S. v zahtevi sicer zatrjujeta, da sta pritožbo zoper sodbo napovedala po razglasitvi sodbe, vendar njune trditve nimajo podlage v ugotovitvah izpodbijane pravnomočne odločbe in tudi ne v spisovnih podatkih. Na ta način vložnika, ki sicer uvodoma navajata, da pravnomočno sodbo izpodbijata zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 371. členu ZKP, ponujata lastno dokazno presojo o obstoju procesno relevantnega dejstva, ki pa ga sodišče v napadeni pravnomočni odločbi ni ugotovilo. Na ta način uveljavljata razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev, na katero se sklicujeta obsojena S.Š. in J.S. v zahtevi za varstvo zakonitosti, zahtevo sta vložila zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 1. odstavka 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Po 98.a členu v zvezi s 3. in 1. odstavkom 95. člena ZKP sta obsojenca dolžna plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, odmerjene vsakemu od njiju kot povprečnino v znesku 60.000,00 SIT.