Jedro

Pritožba utemeljeno opozarja na nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe in izrekom v 3. točki, v kateri je sodišče ugotovilo, da se ugotovljeni terjatvi pravdnih strank pobotata do višine 375,27 EUR. Gre zgolj za nerodnost, ki se je pripetila prvostopnemu sodišču, zaradi česar je izrek dejansko postal neskladen sam s seboj in z razlogi, iz katerih izhaja, da sta se terjatvi pobotali do višine 3.263,67 EUR. Gre sicer za absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa je v pritožbenem postopku odpravljiva.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se izpodbijana sodba v 3. točki izreka razveljavi, v 4. točki izreka pa se spremeni tako, da se glasi: Po opravljenem pobotu terjatev obeh pravdnih strank, ugotovljenih v 1. in 2. točki izreka, je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še znesek 375,27 EUR z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od zneska 89.929,70 SIT od dne 12. 12. 1996 do 31. 12. 2001. II. V ostalem se pritožba zavrne in izpodbijana sodba, vključno z odločitvijo o pravdnih stroških, potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 20,66 EUR, v 15-ih dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke proti toženi stranki v višini 3.639,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (1.); - ugotovilo, da obstoji v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 3.639,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila (2.); - odločilo, da se ugotovljeni terjatvi tožeče in tožene stranke pobotata do višine 375,27 EUR (89.929,70 SIT), upoštevajoč natečene obresti od zneskov in od datumov navedenih v 1. točki izreka ter upoštevajoč delna pobotanja, navedena v 2. točki izreka ter se v tem obsegu zahtevek tožeče stranke zoper toženo stranko zavrne (3.); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 375,27 EUR z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od zneska 89.929,70 SIT, preračuno po tečaju zamenjave, od dne 12. 12. 1996 do 31. 12. 2001 (4.); - naložilo tožeči stranki, da je dolžna plačati toženi stranki 635,20 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5.).

2. Zoper 3., 4. in 5. točko sodbe se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da višje sodišče sodbo v napadenem delu spremeni tako, da toženi stranki naloži v plačilo stroškov tožeče stranke, podrejeno pa, da v tem delu sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Priglaša tudi pritožbene stroške. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je pritožbeni predlog nejasen in neskladen, zato je bilo potrebno najprej ugotoviti, v katerem obsegu pritožba prvostopno sodbo napada. Pritožba izrecno izpodbija 3., 4. in 5. tč. izreka prvostopne sodbe, predlaga pa le spremembo stroškovne odločitve, v obrazložitvi pa uveljavlja pritožbene razloge tudi zoper odločitev iz 2. točke izreka izpodbijane sodbe. Pritožbeni očitek, da tožena stranka ni izkazala niti pravnega temelja niti višine svoje terjatve, je zato po mnenju pritožbenega sodišča brezpredmeten, saj pritožba ne izpodbija odločitve prvostopnega sodišča iz 2. točke izreka, v kateri je bila ugotovljena višina in zapadlost (pobotne) terjatve tožene stranke. Poleg tega pa niti temelj niti višina pobotne terjatve nista bila več predmet presoje prvostopnega sodišča. Kot je bilo pojasnjeno v sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 478/2007 z dne 20. 11. 2007, je bila predhodna sodba prvostopnega sodišča razveljavljena zgolj zaradi nepravilno opravljenega pobota vzajemnih terjatev pravdnih strank, pri čemer je pritožbeno sodišče v celoti pritrdilo razlogom prvostopnega sodišča glede obstoja in višine v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke.

5. V ponovljenem postopku na prvi stopnji se je tako preizkušala in ugotavljala le izvedba pobotanja v skladu s 312. členom OZ. Navedeno nalogo je sodišče opravilo povsem pravilno, pa tudi pritožba ne izpodbija razlogov sodbe, ki se nanašajo na ugotovljene datume zapadlosti vzajemnih terjatev pravdnih strank, datume, ko so se vzajemne in nasprotne terjatve pravdnih strank srečale, višino izračuna zamudnih obresti, in obračun opravljenega pobota. Utemeljeno pa opozarja na nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe in izrekom v 3. točki, v kateri je sodišče ugotovilo, da se ugotovljeni terjatvi pravdnih strank pobotata do višine 375,27 EUR. Pritožbeno sodišče je mnenja, da gre zgolj za nerodnost, ki se je pripetila prvostopnemu sodišču, zaradi česar je izrek dejansko postal neskladen sam s seboj in z razlogi, iz katerih izhaja, da sta se terjatvi pobotali do višine 3.263,67 EUR. Gre sicer za absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa je v pritožbenem postopku odpravljiva, zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo tako, da je sodbo v izpodbijani 3. točki razveljavilo, v 4. točki pa ustrezno spremenilo tako, da je iz izreka razvidno, da predstavlja naloženo plačilo toženi stranki le presežek zahtevka tožeče stranke po opravljenem pobotu. Izrek v 3. točki sodbe je namreč nepotreben, saj način izvedbe pobota vzajemnih terjatev ni del izreka, pač pa sodi le v obrazložitev sodbe. Izrek sodbe mora v primeru uveljavljanja pobotnega ugovora vsebovati le ugotovitev o obstoju oz. neobstoju terjatev pravdnih strank z opredelitvijo njihove višine in zapadlosti, navedbo o izvedbi pobota ter odločitev o eventualnem presežku tožbenega zahtevka (z navedbo zneska in zapadlosti tistega dela vtoževane terjatve, ki ni ugasnila zaradi pobota).

6. V ostalem pa pritožba ni utemeljena, saj sodba, izvzemši obravnavano 3. točko izreka, ni nepravilna, nerazumljiva, nepreverljiva ali sama s seboj v nasprotju. Kot že povedano, je sodišče prve stopnje pravilno opravilo pobot vzajemnih terjatev pravdnih strank v skladu s 312. čl. OZ, kar je tudi natančno, argumentirano in skladno obrazložilo. Pravilna je bila tudi njegova odločitev o stroških. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni prvostopnega sodišča o 10% uspehu tožeče stranke v tem postopku. Pobotni ugovor ni nasprotni tožbeni zahtevek, njegov namen je le, da tožena stranka doseže zavrnitev tožbenega zahtevka in ga zato v stroškovnem smislu ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju deleža pravdnega uspeha. Tožeča stranka je v tožbi zahtevala plačilo 3.639,15 EUR spp, s sodbo pa ji je bilo prisojeno le 375,27 EUR. Ker je tožnik uspel le do 1/10 zahtevka, je upravičen do povrnitve 10% svojih stroškov, dolžan pa je toženi stranki povrniti 90% njenih pravdnih stroškov, kar je sodišče pri odmeri stroškov tudi pravilno upoštevalo.

7. Ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je višje sodišče pritožbo v preostalem delu zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (350. člen ZPP). Ocenilo je, da je tožeča stranka s pritožbo uspela v višini 1/10, zato ji je priznalo tudi 10% pritožbenih stroškov, odmerjenih od pritožbenega pcto (300 OT + 25 % + 20 % DDV = 206,55 EUR).