Jedro

Pristojni organ, ki opravlja izvršbo, opravi na dan poplačila tudi obračun z izvršljivo odločbo odmerjenih obveznosti in zamudnih obresti, saj te v absolutnem znesku naraščajo do dneva plačila in njihova denarna vrednost v naprej praviloma ni znana. Organ prve stopnje je o plačilu carine in drugih uvoznih dajatev ter o zamudnih obrestih že odločil in je izdal o tem odločbo v upravnem postopku. Izvršba te odločbe pa ni več stvar upravnega postopka, marveč izvršilnega postopka ter za izdajo nove upravne odločbe ni bilo pravne podlage.

Izrek

Tožbi se ugodi in se II. točka izreka odločbe Republiške carinske uprave z dne 13.5.1994 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je v I. točki izpodbijane odločbe odpravila odločbo Carinarnice z dne 17.1.1994, s katero je organ prve stopnje kot prepozno zavrgel pritožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 23.12.1993. V II. točki izreka pa je zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo organa prve stopnje z isto opravilno številko z dne 23.12.1993, s katero je organ prve stopnje tožeči stranki, kot pravni naslednici A.G. naložil plačilo zamudnih obresti v znesku 18.881.721.- SIT zaradi nepravočasnega plačila z odločbo z dne 15.1.1991 naloženih uvoznih davščin v znesku 5.717.508,50 SIT. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je bila pritožba tožeče stranke zoper odločbo z dne 23.12.1993 pravočasna in je zato odločba organa prve stopnje o zavrženju pritožbe z dne 17.1.1994 odpravljena. V stvari ni sporno, da tožeča stranka dolžnega zneska glavnice po odločbi z dne 15.1.1991 ni pravočasno poravnala. Tožena stranka ugotavlja, da je organ prve stopnje za čas zamude uporabil pravilne predpise, ki so določali višino obrestne mere v posameznih obdobjih in da je znesek zamudnih obresti v izpodbijani odločbi pravilno ugotovljen. Pri odločanju o pritožbi v zadevi plačila zamudnih obresti se tožena stranka ne more spuščati v presojo zakonitosti odločbe, s katero je bila določena višina obveznosti tožeče stranke. Pritožbenim navedbam tožeče stranke, da je proti odločbi organa druge stopnje (s katero je bil zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper odločbo o plačilu obveznosti v znesku 5.717.721.- din z dne 15.1.1991) sprožila upravni spor pri takratnem Zveznem sodišču Jugoslavije, tožena stranka ni sledila, saj to v spisih tožene stranke kot tudi v spisih organa prve stopnje ni izkazano oziroma dostave teh spisov nihče ni zahteval zaradi presoje zakonitosti. Z vročitvijo odločbe bivše Zvezne carinske uprave z dne 19.4.1991 je postala odločba z dne 15.1.1991 izvršljiva in upravna stvar s tem dokončno rešena.

Tožeča stranka se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da ji je bilo z odločbo organa prve stopnje z dne 15.1.1991 naloženo plačilo glavnice 5.717.508.- din kot uvozniku, ki je za končnega uporabnika E. v letu 1988 začasno uvozila v zakup obdelovalne stroje. Stroji so bili začasno uvoženi v letu 1988, organ prve stopnje pa je izdal odločbo leta 1991. Uvoz je bil začasen za dobo enega leta. Po poteku roka ni bilo zahtevano podaljšanje roka začasnega uvoza, ukrenil pa ni ničesar niti uporabnik niti organ prve stopnje. Tožeča stranka je na to opozarjala in zato odklanja vsakršno odgovornost za nastalo situacijo ter odklanja plačilo obresti za uvozne dajatve, med drugim tudi zato, ker je organ prve stopnje izdal odločbo šele po dveh letih po izteku dovoljenega roka začasnega uvoza. Zoper odločbo organa prve stopnje z dne 15.1.1991 se je tožeča stranka pritožila, vendar je bila pritožba zavrnjena z odločbo z dne 19.4.1991. Zoper navedeno odločbo je sprožila upravni spor pred Zveznim sodiščem Jugoslavije, ki pa o tožbi ni odločilo. Tožeča stranka je v letu 1993 naloženo obveznost poravnala. Sicer pa bi bil zavezan k plačilu carinskih in uvoznih dajatev po preteku roka za začasno dovoljeni uvoz neposredni uporabnik, ki obdelovalne stroje resnično uporablja. Zaračunalo se je obresti na obresti, poleg tega pa so obresti nekajkrat presegle glavnico, kar naj bi bilo v nasprotju z zakonom o obligacijskih razmerjih. Organ prve stopnje je zaračunaval obresti za daljše obdobje od enega leta, kar ni v skladu s carinskim zakonom, kar je isti organ potrdil že v drugih zadevah. Dejanski uporabnik svoje obveznosti priznava in je glavnico poravnal. Po naravi stvari bi moral tudi obresti. Če je dejanski uporabnik v nezavidljivi finančni situaciji, to še ni razlog za prevalitev bremena na koga drugega. Smiselno predlaga odpravo II. točke izpodbijane odločbe.

Tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz v njej navedenih razlogov.

Sodišče je II. tč. izreka izpodbijane odločbe odpravilo iz drugih razlogov, ne pa iz tistih, ki jih uveljavlja tožeča stranka.

Če carinski zavezanec v predpisanem roku ne plača zapadle carine, drugih uvoznih davščin, ležnine in obresti, ki se zaračunavajo v carinskem postopku, se te prisilno izterjajo. Prvi in drugi odstavek 275. člena carinskega zakona (v nadaljevanju: CZ, Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90) je določal, da so za prisilno izterjavo navedenih obveznosti veljali predpisi, ki veljajo za izterjavo dohodkov proračunov in skladov oziroma podjetij oziroma predpisi o prisilni izterjavi prispevkov in davkov od občanov. Po 103. členu členu zakona o službi družbenega knjigovodstva (v nadaljevanju: ZSDK, Uradni list SFRJ št. 70/83, 12/86, 72/86, 74/87, 37/88, 61/88, 57/89 in 79/90) je služba izvrševala izvršljive odločbe pristojnih organov na denarne obveznosti zavezancev. Z uveljavitvijo zakona o Agenciji za plačilni promet, nadziranje in informiranje (v nadaljevanju: ZAPPNI, Uradni list RS št. 48/94, uveljavljen po izdaji izpodbijane odločbe) se je v RS prenehal uporabljati ZSDK. Novi zakon v 43. členu tudi določa, da (enako kot SDK po 103. členu prej veljavnega ZSDK) Agencija izvršuje sodne odločbe o dovolitvi izvršbe ter izvršljive odločbe organov in organizacij, ki so po zakonu pooblaščeni izdajati takšne odločbe, po 58. členu istega zakona pa za izvršitev izvršljive odločbe skrbi in jo opravlja organizacijska enota Agencije, na območju katere ima stranka v postopku račun. V skladu z veljavnimi predpisi (prej po SDK, po novem po Agenciji) carinski organ izterja carinski dolg, če tega ne plača carinski zavezanec prostovoljno. Za to pa veljajo pravila zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) o izvršbi, če posebni zakon glede posameznih vprašanj izvršbe ne določa kaj drugega.

Kot je tožena stranka pravilno ugotovila, je odločba z dne 15.1.1991 organa prve stopnje, s katero je bilo pravnemu predniku tožeče stranke naloženo plačilo uvoznih davščin v znesku 5.717.508,50 SIT ter nadaljnje morebitne zakonite zamudne obresti, postala dokončna in izvršljiva. O dovolitvi izvršbe izda za to pristojni organ sklep, zoper katerega je sicer dovoljena pritožba, s katero pa ni mogoče uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na izvršilni naslov - odločbo izdano v upravnem postopku o sami stvari (270. in 280. člen ZUP). Pristojni organ, ki opravlja izvršbo, opravi na dan poplačila tudi obračun z izvršljivo odločbo odmerjenih obveznosti ter zamudne obresti, saj te v absolutnem znesku odvisno od glavnice naraščajo do dneva plačila in njihova denarna vrednost v naprej praviloma ni znana. Organ prve stopnje je o plačilu carine in drugih uvoznih dajatev že odločil, odločil pa je tudi že o plačilu zamudnih obresti in izdal o tem odločbo v upravnem postopku z dne 15.1.1991. Izvršba te odločbe pa ni več stvar upravnega postopka o stvari, marveč izvršilnega postopka in torej za izdajo nove upravne odločbe potem, ko je postala odločba organa prve stopnje z dne 15.1.1991 izvršljiva, ni bilo pravne podlage.

Sodišče je nezakonito odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.